Štefan Kociper (VZ Planina) proti Ani Jud (Pop TV) – Novinarsko častno razsodišče

Razsodba Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Ranka Ivelja (razsodnica-poročevalka), Neva Zajc, Filip Šemrl, Andrej Bartelj, Peter Jančič (člani), je na seji 5. decembra 2002 sprejelo razsodbo v primeru Štefan Kociper (direktor VZ Planina) proti novinarki Pop TV Ani Jud.

Primer: Štefan Kociper v imenu Vzgojnega zavoda Planina (VZ Planina) proti Ani Jud, novinarki Pop TV

Štefan Kociper je Ani Jud v pritožbi očital, da je v prispevku z naslovom »Vzgojni zavodi – mar vzgojitelji tudi tepejo«, objavljenem v oddaji Preverjeno 4. 6. 2002, kršila 1. in 2. člena kodeksa novinarjev RS in s tem močno okrnila ugled zaposlenih in samega VZ Planina. V pritožbi navaja, da je novinarka vedela, da do pretepa mladoletnega gojenca (povoda za prispevek) ni prišlo v zavodu, temveč na tekmovanju učencev osnovnih šol s prilagojenim programom v Ilirski Bistrici; gojenca naj bi tam pretepel strokovni delavec z ene od šol, delavci VZ Planina pa naj bi nasilneža celo fizično odstranili. Kljub temu naj bi o tem dogodku poročala tako, kot da se je to zgodilo vzgojitelju v VZ Planina. S tem in z vmesnimi komentarji naj bi ustvarila vtis, kot da so pretepi gojencev morda celo sestavni del vzgojnega koncepta. Ani Jud nadalje očita, da je s sugestibilnim podvprašanjem gojencu “A vas tepejo?” od vprašanega izsilila pričakovani odgovor “tudi včasih” in da tega pri starših drugih gojencev ni preverjala.

Pritožitelj je med postopkom pred NČR pritožbo dopolnil in sicer je novinarki očital tudi kršitev 8. člena kodeksa, na kar je pred tem opozorila tudi razsodnica-poročevalka. S tem, da je gojenca v prispevku predstavila s pravim imenom, da je razkrila njegove družinske razmere in da je bil posnet brez krinke, naj bi kršila otrokove pravice in mu prizadejala veliko moralno škodo ter poslabšala razmere za pozitiven vzgojni proces, na kar naj bi novinarko tudi opozoril.

Poročevalka Ana Jud naj bi novinarski kodeks kršila tudi s tem, da je brez preverjanja objavila izjavo matere, da v zavodu obstaja napis, da za vsako napako sledi klofuta, in uporabila zgibanko, na kateri so fotografirani vzgojitelji in gojenci iz Stanovanjske skupine v Postojni.

Ana Jud je zavrnila obtožbe VZ Planina, ker je prepričana, da ni ravnala niti proti volji gojenca niti njegove matere, s tem, da ju je postavila pred kamere. Prepričana je, da jima je na ta način celo pomagala.

SKLEP:

Ana Jud ni kršila 1. in 2. člena novinarskega kodeksa, kršila pa je 8. člen kodeksa.

Obrazložitev:

Ana Jud ni kršila 1. in 2. člena novinarskega kodeksa, ker NČR meni, da je gledalec, iz predvajane ravnateljeve izjave lahko razbral, da gojenca ni pretepel vzgojitelj VZ Planina. O tem, ali gojenčeva izjava drži, pa si je lahko ustvaril svoje mnenje. NČR pa se strinja, da je prispevek, če gledalec ni bil dovolj pozoren, izzvenel, kot da je do omenjenega nasilja prišlo v VZ Planina.

Ana Jud pa je kršila 8. člen kodeksa, po katerem mora novinar varovati človeško osebnost in njegovo intimo pred neupravičenim senzacionalističnim razkrivanjem v javnosti. Ta člen novinarje še posebej zavezuje k temu, da so posebno pozorni, ko poročajo o otrocih in mladoletnikih. Ana Jud identitete mladoletnega gojenca ni zakrila, v prispevku je razkrila tudi njegove družinske razmere, zdravstvene podatke, navedla je celo imena zdravil, ki mu jih je predpisal pedopsihiater.

NČR se je pri presojanju o tem, ali je Ana Jud kršila 8. člen, oprlo na strokovno mnenje dr. Zorana Pavloviča, psihologa in poznavalca področja otrokovih pravic. Na prošnjo NČR je po ogledu spornega prispevka in ustnem pojasnilu na seji NČR pripravil tudi pisno mnenje. Po mnenju dr. Pavloviča je avtorica prispevka koristi otroka žrtvovala v korist pravičniškega boja proti domnevnemu pretepanju gojencev v vzgojnih zavodih.

Za presojo o tem, ali je avtorica prispevka ravnala v nasprotju z otrokovimi pravicami, namreč ne zadošča ugotovitev, da je otrok pred kamerami nastopil prostovoljno in s soglasjem matere, na kar se sklicuje novinarka. Potrebno je presoditi, ali je bila taka obravnava v otrokovo korsit ali vsaj ne zoper le-to, meni dr. Pavlovič. Iz prispevka je po njegovem razvidno, da avtorice strokovni vidiki niso prav dosti zanimali, oziroma da je mnenje strokovnjakov uporabila bolj ali manj le kot ilustracijo svoji vnaprejšnji sodbi. Avtorica se ni poglobila v to, kaj pomeni biti otrok v nasilni družini, kakšne obrambne mehanizme utegne razviti (vključno z morebitnim laganjem s povsem mirnim obrazom v izogib ponovni bolečini), kaj je to agresivni otrok in kaj pomeni takega otroka obravnavati v zavodskem okolju. Neposreden nastop prizadetega otroka, njegove matere in bratca, meni dr. Pavlovič, “ni doprinesel nobene relevantne informacije”. Torej tudi celovitost informacije kot morebitni motiv novinarke ne more utemeljiti posega v zasebnost, še manj pa opravičiti neobčutljivost za otrokove koristi.

V Ljubljani, 5. decembra 2002

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča