Drago Kos proti Nini Mrzlikar in Boštjanu Lajovicu (TVS)

Razsodba NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Brevar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Brigita Mohorič, Jože Možina, Špela Šipek, Davorin Koron in Nada Ravter (člani) je na seji 24. septembra 2003, v primeru Drago Kos proti novinarjema Nini Mrzlikar in Boštjanu Lajovicu, z petimi glasovi za, enim vzdržanim in dvema proti razsodilo, da je novinarka Nina Mrzlikar v prispevku za osrednjo informativno oddajo TV Slovenija (v Dnevniku, 26.10.2002) prekršila Kodeks slovenskih novinarjev. K razsodbi je član NČR Peter Jančič podal ločeno mnenje, ki sta ga podprla tudi Jože Možina in Vili Einspieler.

Primer: Drago Kos proti novinarjema TV Slovenije Nini Mrzlikar in Boštjanu Lajovicu

Drago Kos se je na NČR pritožil, ker naj bi Boštjan Lajovic in Nina Mrzlikar v prispevku Dvojna morala prekršila 1., 4. in 7. člen Kodeksa slovenskih novinarjev. V prispevku naj bi ga neupravičeno obdolžila, da je službeno stanovanje, v katerem sta živeli njegovi hčerki (sam naj bi živel z novo družino v drugem stanovanju), uporabljal v nasprotju s predpisi in etičnimi načeli. Pri tem naj bi zagrešila vrsto netočnosti, nekorektnosti in neresnic. Kos navaja, da ga je Boštjan Lajovic v napovedi prispevka predstavil kot namestnika direktorja Urada za preprečevanje korupcije, in s tem kot javnega funkcionarja, namesto s pravo funkcijo – kot državnega podsekretarja v tem uradu oziroma javnega uslužbenca. Po mnenju Draga Kosa je razlika v pravnem statusu zelo pomembna: v prvem primeru veljajo politična, v drugem pa le strokovna merila odgovornosti. Lajovic naj bi s tem kršil 1. člen kodeksa.

Mrzlikarjeva naj bi kršila 7. člen kodeksa, in sicer s tem, da je namerno zamolčala informacijo, s katero je razpolagala – da službeno stanovanje, ki ga je zasedal Kos, ni bilo več namenjeno uporabi policije, saj je bilo na seznamu stanovanj MNZ, ki so bila predvidena za prenos v sklad Stanovanjske komisije Vlade RS. V primeru, da bi gledalcem to pojasnila, prispevka – tako Kos – ne bi mogla končati s komentarjem oziroma z vprašanjem, »kako bi občasno bivanje v službenem stanovanju predstavnik Urada za preprečevanje korupcije pojasnil nekaj deset policistom, ki imajo prav tako družine in še vedno čakajo na službeno stanovanje.« Lajovicu in Mrzlikarjevi očita tudi kršitev 4. člena kodeksa, po katerem mora novinar, če je le mogoče, navesti vir informacije, da bi lahko javnost ocenila njen pomen in verodostojnost. Po mnenju Kosa sta Mrzlikarjeva in Lajovic obrekljive informacije anonimnega vira skrila za sintagmo »po naših podatkih…(z družino živi v drugem lastniškem stanovanju)«, čeprav sta razpolagala z dopisom MNZ – servisa skupnih služb, v katerem je pisalo, da Kos in njegovi hčerki stanovanje uporabljajo »v skladu z veljavno najemno pogodbo in aneksom…«

Boštjan Lajovic je v odgovoru na pritožbo priznal, da je napačno navedel funkcijo Draga Kosa in pojasnil, da so napako v Dnevniku popravili, vztraja pa pri stališču, da je vsaj moralno sporno, če javni uslužbenec v službeno stanovanje namesti svoji hčerki, sam pa živi drugje. Nina Mrzlikar je v svojem odgovoru potrdila, da je razpolagala z omenjenim dopisom MNZ – servisa skupnih služb, zaman pa si je prizadevala pridobiti uradni odgovor od MNZ ali generalne policijske uprave. Zaključni komentar po njenem naj ne bi bil neupravičen ali zlonameren, saj je bilo stanovanje v času priprave prispevka še vedno v upravljanju MNZ (tako so ji sporočili iz servisa skupnih služ Vlade). Mrzlikarjeva se v svojem odgovoru sklicuje na »številna dejstva« in na »anonimne priče«, ki so namigovala na to, da Drago Kos ne uporablja več omenjenega stanovanja. Vztraja pri tem, da je bilo njegovo ravnanje tako v nasprotju s predpisi kot z etičnimi načeli.

SKLEP:

Novinar Boštjan Lajovic ni kršil Kodeksa slovenskih novinarjev. Nina Mrzlikar je kršila 7. člen Kodeksa slovenskih novinarjev.

Novinarsko častno razsodišče je o primeru razpravljalo na več sejah v prejšnjem in tem mandatu. Sklicalo je tudi javno obravnavo in naknadno zaprosilo MNZ za dodatna pojasnila. Ugotovilo je naslednje: Iz dopisa razsodišču, ki ga je podpisal direktor skupnih služb na MNZ Stanislav Ficko, je razvidno, da bi se moral Kos, ko mu je prenehala funkcija v policiji, izseliti iz stanovanja. Leta 1999 so ga k temu pozvali z dvema dopisoma, vendar se Kos ni odzval do septembra 2001. Kos je svoje ravnanje pojasnil s tem, da bi odpoved, kot jo določa najemna pogodba, stopila v veljavo šele po prenehanju dela pri MNZ. NČR je ob tem ugotovilo, da vsebuje najemna pogodba nasprotujoča si določila: določilo, da je pogodba sklenjena za čas opravljanja del in nalog vodje sektorja za organiziran kriminal – svetovalca ministra in obenem določilo, da se mora najemnik izseliti v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja v MNZ. Ugotavlja tudi, da bi Drago Kos moral novinarki ta ozadja razjasniti; to bi bilo korektno in moralno. Ker tega ni storil, je tudi sam prispeval k zavajanju gledalcev. Ne glede na povedano pa NČR soglaša s pritožnikom, da je novinarka pristransko zamolčala tiste informacije (s katerimi je razpolagala med pripravo prispevka), ki so dokazovale, da Kos službenega stanovanja tedaj ni uporabljal v nasprotju s predpisi, in navedla le tiste, ki so gledalce utrdile v prepričanju, da službeno stanovanje uporablja moralno neupravičeno in v neskladju s predpisi. S tem je kršila 7. člen.

Po mnenju NČR Boštjan Lajovic in Nina Mrzlikar nista kršila 1. člena Kodeksa. Napačno predstavitev Draga Kosa so v Dnevniku (28.10.2003) priznali in popravili. NČR ob tem poudarja, da se z oceno pritožnika, da za javne uslužbence veljajo manj stroga merila kot za javne funkcionarje, ne strinja. Oboji, tudi javni uslužbenci so, ko gre za državno oziroma javno lastnino, zavezani k spoštovanju visokih moralnih standardov. V omenjenem prispevku TV Slovenija so na to upravičeno opozorili. Nina Mrzlikar si je med pripravo prispevka prizadevala, da bi si pridobila uradno stališče MNZ ali generalne policijske uprave, zato ji ni mogoče očitati, da si ni prizadevala preveriti točnosti zbranih informacij.

Častno razsodišče pa je pritožniku pritrdilo v oceni, da bi se morali novinarji izogniti sintagmi »po naših podatkih« ali vsaj bolj jasno predstaviti, iz katerih virov so ti podatki. Uredništvo bi tudi tako lahko še vedno zaščitilo anonimnost virov. Ker gre pri 4. členu kodeksa za novost, se je razsodišče odločilo, da tokrat ne bo vztrajalo pri tem, da je bil kodeks kršen, in izreka le opozorilo, da so pravila spremenjena v korist javnosti in novinarjev.

Ločeno mnenje:

Ker ocenjujem, da je prav, da novinarji razkrivajo nepravilnosti, k čemer sodi tudi vladno ne spoštovanje svojih lastnih pravilnikov, nasprotujem oceni, da je novinarka kršila 7. člen kodeksa novinarske etike.

Iz dokumentacije, ki jo je imela novinarka in je dostopna tudi častnemu razsodišču, je razvidno, da bi se po pravilniku Drago Kos moral iz stanovanja, ki mu je bilo dodeljeno za čas opravljanja funkcije, izseliti v 30 dneh po prenehanju funkcije. Da se funkcionar iz stanovanja ni izselil še po več letih in tudi po tem, ko se je zaposlil v vladnem uradu (in ni bil več zaposlen niti na ministrstvu) kaže, da vladne službe ne spoštujejo predpisov, ki določajo njihovo delo. Aneks k najemni pogodbi, ki ni bila v skladu s pravilnikom, a bi ga po mnenju večine razsodnikov novinarka morala navesti, ne bi nujno spremenil poante zgodbe, tudi če bi ga novinarka z vsem ozadjem eksplicitno navedla.

Vloga medijev je, da javnost obveščajo, stvar vlade pa, da ali spoštuje pravno ureditev ali pa jo, če oceni, da jo je napak ali nepraktično določila, popravi. Vmesna pot poljubnega ravnanja z državnim premoženjem (funkcionarskim stanovanjem), ki ga kaže novinarska zgodba, v normalno urejeni državi ni običajna.

Z večino soglašam, da je vprašanje sklenitve aneksa za bivanje hčera z uslužbencem, ki bi se po pravilih, kar ni več funkcionar, moral iz stanovanja izseliti, vredno javne pozornosti. Ni pa to profesionalna napaka novinarke, ki je zgodbo o funkcionarskem stanovanju, ki nenadoma ni bilo več funkcionarsko, razkrila javnosti. Po standardu, ki ga v tem primeru uveljavlja večina v častnem razsodišču, bi bilo mogoče obsoditi skoraj vsak novinarski izdelek, ker nobeden, zaradi prostorskih in časovnih omejitev, pa tudi omejenega dostopa novinarjev do podatkov, ne vsebuje vseh informacij, ki bi za prizadete lahko bile relevantne.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 24. septembra 2003

Vili Einspieler

predsednik Novinarskega častnega razsodišča