Branko Kaker proti novinarju Večera Bojanu Baumanu – Novinarsko častno razsodišče

Clanek_Bojan_Bauman

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Brigita Mohorič, Jože Možina, Špela Šipek in Peter Jančič (člani) je na seji 19. novembra 2003, v primeru Branko Kaker proti Bojanu Baumanu (Večer) razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Branko Kaker proti novinarju Večera Bojanu Baumanu

Branko Kaker se je kot predsednik Združenja veteranov vojne za Slovenijo (odbor Holmec 2003) na častno razsodišče pritožil, ker naj bi novinar Večera Bojan Bauman s poročilom, ki je bilo naslovljeno »Vojni zločini in administrativni genocid«, ki je bil objavljen 29.5. 2003, prekršil 2. člen kodeksa novinarske etike. Po Kakerjevi oceni je Neva Miklavčič Predan na tiskovni konferenci izrekla obtožbe, napade, laži in klevete, ki so bile že preverjene in bi jih na ta način moral novinar, ko je poročal, tudi predstaviti. Novinar bi, po oceni pritožnikov, moral pred objavo člankov o obtožbah, pogovor opraviti tudi z obtoženimi in upoštevati, kar je bilo o tem v preteklih letih že objavljenega. Na pritožbo je Bauman odgovoril, da je kot novinar poročal s tiskovne konference in je tam povedano pravilno predstavil javnosti in da je tudi običajna praksa, da vseh izjav na tiskovnih konferencah novinarji ne preverjajo. Po Baumanovi oceni so za izrečene izjave odgovorni tisti, ki so jih izrekli in ne novinar, ki je povedano predstavil javnosti. Bauman je še opozoril, da je svoje mnenje predstavil v komentarju, ki je bil objavljen dva dni kasneje.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče je presodilo, da novinar v poročilu ni prekršil 2. člena kodeksa novinarske etike.

Obrazložitev:

Drugi člen kodeksa določa, da mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Baumanova utemeljitev, da velja pravilo, da novinarjem informacij izrečenih na tiskovnih konferencah ni treba preverjati in da bi naj bila običajna praksa, da novinarji tega ne počnejo, z vidika kodeksa in profesionalnosti novinarskega ravnanja ne drži. Vendar pa veljavnost drugega člena ni absolutna. Poskusiti pridobiti drugo plat medalje je nesporna novinarjeva obveza, če gre za hudo obtožbo izrečeno proti konkretnemu posamezniku ali instituciji, ko to dejanje prispeva k bolj korektni obveščenosti javnosti.

V primeru poročanja s tiskovne konference Helsinškega monitorja so bile izrečene hude obtožbe proti državnim organom. Profesionalno pravilna bi bila odločitev novinarja, če bi se ob povzemanju vsebine spomnil, da je o istem vprašanju pred leti državo že pretresala velika afera, posledica katere je bila tudi zamenjava notranjega ministra in da uradne institucije zanikajo, da bi bilo to narobe, kar trdi Helsinški monitor.

Dilema je, ali je novinar kršil 2. člen kodeksa, ker javnosti dodatnih, a znanih informacij, ni predstavil. Ker v tem primeru ne gre za predstavljanje druge plati medalje v pravem pomenu besede, ampak prej za povzemanje dejstev iz zgodovine, kršitve kodeksa ni bilo. Javnost je novinar obvestil, da civilno družbena skupina, katere pomen in vloga javnosti nista neznani, izreka obtožbe, za katere je javnost v preteklosti že slišala in njihov pomen pozna. Časopis je ustrezno pozornost v naslednjih dneh posvetil objavljanju ugovorov in protestov veteranskih združenj. V celoti je bila javnost s tem o konfliktnem dogajanju korektno obveščena.

Na zahtevo veteranskih združenj, ki je tudi vsebovana v pritožbi, da bi se morali novinarji in mediji pri poročanju nujno vrednostno opredeliti (da Miklavčičeva izreka laži), pa zaradi načel profesionalnega ravnanja ni mogoče pristati.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.