Sabina Osolnik proti novinarju Slovenskih novic Vladimirju Jermanu

Clanek_Vladimir_Jerman

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspiler (predsednik), Brigita Mohorič, Jože Možina, Špela Šipek in Peter Jančič je na seji 19. novembra 2003, v primeru Sabina Osolnik proti novinarju Slovenskih novic Vladimirju Jermanu, razsodilo, da Vladimir Jerman ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Sabina Osolnik proti novinarju Slovenskih novic Vladimirju Jermanu

Sabina Osolnik in sopodpisani Silvo Osolnik, Danica Osolnik, Draga Osolnik, Boštjan Osolnik novinarju Slovenskih novic Vladimirju Jermanu očitajo, da je kršil 2.,10.,11.,15.,20.,21.,22. in 25. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Trdijo, da je novinar kršil pravico do zasebnosti, ko je v članku objavil ime in priimek ter naslov člana njihove družine v času, ko je bil še osumljen in v predkazenskem postopku. Po njihovem mnenju bi moral novinar pri objavljanju informacij o identiteti obsojenega poskušati dobiti odziv njegove družine in dovoljenje za objavo teh podatkov, s čimer naj bi kršil 2.člen kodeksa.

Po njihovem mnenju je novinar informacije o osebnih podatkih zbiral na nedovoljen način, vendar ne navajajo, na kakšen, s čimer naj bi kršil 10.člen kodeksa. Menijo tudi, da novinar v članku ni ločil novice od komentarja s tem, ko je v članku zapisal, da naj bi, kot pravijo govorice, obsojeni dejanje zagrešil zaradi končanega razmerja z dekletom, s tem pa naj bi kršil 11.člen kodeksa. Menijo še, da je kršil tudi 15.člen kodeksa, ker naj bi s svojim pisanjem povzročil konflikt interesov med obveščenostjo javnosti in zasebnega življenja posameznika, s čimer naj bi kompromitiral svoje dobro ime in novinarsko skupnost. Kot dodatem argument navajajo trditev, da drugi časopisi o dogodki niso objavljali takih podrobnosti. Novinar naj bi kršil 20.člen kodeksa s tem, ko se naj ne bi izogibal senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju zasebnosti v javnosti. Po njihovem mnenju v tem primeru javni interes, s katerim bi upravičil poseg v posameznikovo zasebnost, ni obstajal. Menijo, da je kršil 21.člen, saj po njihovem mnenju ni bil pazljiv pri objavi imen storilcev ter svojcev v poročilu. Menijo, da je z objavo imena v predkazenskem postopku oziroma pred pravomočnostjo sodbe v njihovem kraju povzročil šikaniranje. Menijo tudi, da je kršil 22.člen kodeksa s tem, ko ni ob zbiranju informacij ugotovil tudi, da naj bi bil obsojenec bolnik z manjšimi psihičnimi težavami. 25.člen pa naj bi bil kršen, ker po njihovem mnenju obstaja verjetnost, da je nekdo spremenil del novinarjevega prispevka in ga takega objavil brez novinarjeve vednosti.

Vladimir Jerman je v odgovor na očitane kršitve predložil vrsto časopisnih člankov, ki so govorili o razsodbi sodišča zoper obsojenega. Iz člankov je razvidno, da je praksa različnih medijskih hiš pri objavljanju imen pri poročanju s področja kronike različna: časnik Delo je tako v času objave članka, ki je predmet presoje NČR, navajalo le inicialke ter navedbo »iz okolice Domžal«. Ob začetku sojenja, to je dobra dva meseca kasneje, so v časnikih Delo, Slovenske novice in Dnevnik objavili polno ime in priimek obtoženega. Sodba je postala pravnomočna pet mesecev po objavi prvega članka, ki je predmet presoje NČR. Novinar na posamezne očitke ni odgovoril.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da Vladimir Jerman ni kršil 2.,10.,11.,15.,20.,21.,22. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinar je poročal o dogodku, kjer so posredovali policisti, gre torej za popis dogajanja na podlagi uradnih informacij. Odziv osumljenca oziroma njegovih bližnjih zato ni nujno potreben, 2.člen kodeksa torej ni bil kršen. Novinar tudi ni zbiral informacij na nedovoljene načine. Poročila s področja kronike namreč običajno temeljijo na osnovi podatkov policije in poizvedovanja na terenu, pritožnik pa ni novinarju očital nobenih izrecnih nedovoljenih načinov. 15.člen, ki govori o konfliktu interesov se ne nanaša na konflikt interesov med obveščenostjo javnosti in zasebnega življenja posameznika, pač pa na vlogo in interese novinarja kot pisca na eni in morebitnega interesnega povezovanja z akterji poročila na drugi strani. Pritožba v tej točki tako ni utemeljena.

20.člen določa, da je poseg v zasebnost upravičena le v primeru javnega interesa. Novinar je poročal o osumljenem za devet gozdnih požarov, ki je s tem dejanjem ogrožal skupnost. Ta dogodek je tako v javnem interesu, zato pritožba v tej točki ni utemeljena.

21.člen določa, da mora biti novinar pazlljiv pri omembi imen storilcev v predkazenskih postopkih. Da mora biti pazljiv, še ne pomeni, da jih kodeks prepoveduje objavljati, prav tako kodeks ne določa natančno, v katerih primerih se uporablja začetnice, in kdaj polno ime domnevnih storilcev oziroma storilcev.

22.člen določa, da je posebna pazljivost potrebna pri bolnikih in osebah z motnjami. Pritožnik v tej točki navaja, da je pri storilcu šlo za osebo z manšimi psihičnimi motnjami v telesnem ali duševnem razvoju; kot je pokazalo kasnejše sojenje in je pričal medicinski izvedenec, je storilec dejanje storil z nekoliko moteno prištevnostjo v kombinaciji z alkoholiziranostjo, vendar neprištevnost ni ocenil za bistveno.

V točki, kjer pritožnik navaja možnost, da je kdo spremenil novinarjev tekst in ga takega objavil brez njegove vednosti, je pritožba neutemeljena, saj pritožnik to možnost le domneva, ne navaja pa nobenih dejstev, ki bi na to nakazovali.

Glede na to, da je novinar poročilo o dogodku, pisal v času predkazenskega postopka, bi moral biti posebej previden pri omembi imena storilca, objava polnega imena v tej fazi postopka pa glede na naravo dogodka ne pomeni kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba lai stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.