Jurij in Ludvik Toplak proti Večeru – Novinarsko častno razsodišče

Clanek_Vecer

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspiler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Brigita Mohorič, Jože Možina in Davorin Koron (člani) je na seji 10. decembra 2003 v primeru dr. Ludvik Toplak in mag. Jurij Toplak proti Večeru razsodilo, da uredništvo Večera ni kršilo Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer:

Jurij in Ludvik Toplak proti Večeru

Pritožnika navajata, da članek, ki je izšel 7.7. 2003 v Večeru navaja neresnične informacije, češ, da naj bi nekdanji rektor mariborske univerze v zamenjavo privolil le pod pogojem, da mu stanovanjski sklad izplača 5.1 milijona tolarjev, pač pa, da je v tem primeru šlo samo za eno od alternativ, ki so bile pri zamenjavi mogoče. Neresnična naj bi bila trditev, da je stanovanje, ponujeno v zamenjavo enako veliko kot kadrovsko stanovanje, v katerem naj bi po rektorjevem odhodu v Vatikan prebival njegov sin mag. Jurij Toplak. Netočna naj bi bila tudi informacija o ponujenem stanovanju v Slovenski ulici v Mariboru, ker da take ponudbe sploh ni bilo. S temi trditvami naj bi uredništvo Večera kršilo 1. člen kodeksa, 2. člen pa naj bi kršilo, ker ni pridobilo informacij tudi od prizadetih.

Prav tako naj bi bil kršen še 21. člen, saj je prispevek mag. Jurija Toplaka obsodil kršitve zakona, čeprav ta s strani pristojnih sodišč še ni bila ugotovljena. V nadnaslovu še piše, da sin veleposlanika v Vatikanu v stanovanju biva nezakonito in da bi moral dr. Toplak stanovanje izprazniti. Pisec naj bi kršil tudi 20. člen kodeksa novinarjev, torej pravico do zasebnosti, saj, da je objavil osebne podatke, med katerimi so tudi podatki o prebivališču, stanovanjske zadeve in plačevanje računov. Jurij Toplak v vlogi piše, da ni javna osebnost pri kateri bi bila pravica javnosti do obveščenosti širša. Članek je naslovljen: “Deložacija Toplakovega sina?”, čeprav uredništvo v prispevku ugotavlja, da bo stanovanje v mesecu dni izpraznjeno in navaja POP TV, kjer je Jurij Toplak napovedal, da odhaja v Ameriko. V uredništvu so ob pisanju prispevka torej vedeli, da do deložacije ne bo prišlo.

Uredništvo Večera se na pritožbo ni odzvalo.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da uredništvo Večera ni kršilo 1., 2., 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarsko častno razsodišče je že v razsodbah v drugih primerih, ki se nanašajo na zgodbo o Toplakovem stanovanju, ugotovilo, da so novinarji navajali uradne vire. Prav tako je v vseh primerih kot nerelevantno sprejelo razlago obeh pritožnikov, da je šlo pri zamenjavi kadrovskega stanovanja, ki ga je zasedal sin nekdanjega rektorja Univerze v Mariboru za več alternativ. Dejstvo je, da se je zgodba na koncu zožila na eno ponudbo, v kateri oba pritožnika ob morebitni zamenjavi pričakujeta petmilijonsko kompenzacijo, o njej pa so tako kot Večer poročali tudi drugi mediji. Pritožnika navedenih podatkov, po objavi, v istem časopisu, nista izpodbijala.

NČR je v drugih razsodbah že pojasnilo, da izraz »nezakonito« v medijski praksi označuje vsa dejanja, ki pomenijo kršenje pravil v družbi.

Tudi o pravici do zasebnosti je razsodišče pritožnikoma že pojasnilo, da gre v tem primeru za občinsko kadrovsko stanovanje in s tem za javni interes, pri čemer sta v zgodbo vpletena tako bivši rektor kot njegov sin.

NČR pritrjuje pritožnikoma, da je šlo pri omembi stanovanja na Slovenski v Mariboru za netočnost, za kar po razsodišču dostopni dokumentaciji ni nobene podlage. Toda pri tem gre za nenatančnost, ki na smisel zgodbe ne vpliva bistveno, predvsem pa ne spreminja smisla v tistem delu, ki se pritožnikoma zdi ključen, torej ali je šlo za zahtevo po materialni kompenzaciji ali ne.

NČR je ugotovilo, da se je nenatančnost, ki je pomembna za bralčevo pozornost, zgodila tudi v naslovu. Čeprav uredništvo Večera v naslovu namiguje na možnost deložacije rektorjevega sina, kar iz besedila ni razvidno, je s takim neskladjem med naslovom in besedilom škodilo predvsem lastni verodostojnosti.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila o njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.