Ludvik Toplak in Jurij Toplak proti novinarju Dnevnika Tomažu Klipšteterju


Clanek_Klipsteter

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Brevar (podpredsednik), Brigita Mohorič, Peter Jančič, Jože Možina in Davorin Koron (člani) je na seji 10. decembra 2003, v primeru Ludvik Toplak in Jurij Toplak proti novinarju Dnevnika Tomažu Klišteterju, razsodilo, da Tomaž Klipšteter ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer:

Ludvik Toplak in Jurij Toplak proti novinarju Dnevnika Tomažu Klipšteterju

Dr. Ludvik Toplak in mag. Jurij Toplak novinarju Dnevnika Tomažu Klišteterju očitata, da je v članku »Ludvik Toplak zahteva milijone« kršil 1., 2., 3., 11., 20. in 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Trdita, da je objavil vrsto netočnih informacij – da je nekdanji rektor mariborske univerze, zdaj pa veleposlanik RS v Vatikanu, dr. Ludvik Toplak zahteval ob ponudbi za odkup kadrovskega stanovanja dobrih pet milijonov tolarjev kot pogoj za zamenjavo stanovanja, da je to kupčijo sam ponudil občinskemu skladu, da gre ob zamenjavi za enako veliko stanovanje in da je šlo ob zamenjavi, kjer naj bi mu izplačali razliko samo za eno od alternativ, o katerih bi lahko razpravljal sklad. S tem naj bi kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Po njegovem je naslov senzacionalističen. Novinar pa da ni poklical nobenega od prizadetih in pri njiju preveril točnost informacij, s čimer naj bi kršil 2. člen kodeksa. Tako očeta Ludvika, kot sina Jurija Toplaka, ki je ob nastanku članka prebival v očetovem stanovanju, da je novinar obtožil nezakonitega ravnanja – čeprav zadeva še ni bila pravnomočno zaključena pred sodiščem in bi tudi obsodilna razsodba pomenila kvečjemu kršitev pogodbe, ne pa zakona, s čimer naj bi bil kršen 21. člen kodeksa. Tomaž Klipšteter naj ne bi spoštoval pravice do zasebnosti obeh pritožnikov, posebej mag. Jurija Toplaka, saj so bili objavljeni podatki, ki po zakonu o varstvu osebnih podatkov sodijo med tiste, ki se jih ne sme objavljati. S tem naj bi kršil 20. člen kodeksa, pa tudi njegov 3. člen, saj da informacij ni označil kot nepotrjenih. Poleg tega pa naj novinar ne bi ločil poročila od komentarja, saj je v poročilo vključeval tudi mnenje in ugibanja, s čimer naj bi kršil 11. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Tomaž Klipšteter v odgovor na očitane mu kršitve odgovarja, da je vse informacije preveril pri uradnem viru – predsednici Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada, da je nekdanji rektor sprva skušal doseči prenos pravice do uporabe službenega stanovanja na sina, pa ta po pravilniku ne izpolnjuje občinskih meril za dodelitev kadrovskega stanovanja, dr. Ludvik Toplak, pa bi se v skladu s pravilnikom s prenehanjem rektorske funkcije moral iz njega sploh izseliti. Prenos na sina naj bi poskušal doseči s predlogom Toplakovim naklonjenega vodstva Pravne fakultete, češ, da naj bi sklad omenjeno stanovanje dodelili fakulteti, ta pa bi sama izbirala prihodnjega stanovalca, kar je sklad zavrnil. Trditev nekdanjega rektorja, da je sklad, ne on, ponudil zamenjavo, Klipšteter izpodbija s pismom dr. Toplaka mariborskemu županu s formalno prošnjo za zamenjavo stanovanja. Prav tako s kopijo dopisa, ki jo je dan pred sejo sklada dr. Toplak poslal nekaterim županom, članom nadzornega sveta sklada zavrača trditev, da ni šlo za zahtevo po petih milijonih, s čemer je upravičen in nikakor senzacionalističen tudi naslov članka. Tomaž Klipšteter navaja, da je večkrat poskušal dobiti odziv obeh prizadetih a mu ju – kot že ob drugih primerih pred tem – ni uspelo priklicati, zato pa je to pot objavil nekatere njune izjave v drugih medijih. S tem, ko je bivši rektor ostal v stanovanju, čeprav ni bil več upravičenec, je po Klipšteterju kršil tudi več členov stanovanjskega zakona, ne le pravilnika in najemne pogodbe. O kršitvi zasebnosti pa, da so o tem pred Dnevnikom pisali že drugi mediji in so podatki potemtakem že postali javni.

SKLEP:


Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da Tomaž Klipšteter ni kršil 1., 2., 3., 11., 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinar je informacije za članek pridobil od uradnega vira, ki ga je predstavil javnosti. Uradni viri so zavezani dajati točne informacije. Dejstvo, da je v eni od najverjetnejših menjalnih različic dr. Toplak pričakoval petmilijonsko kompenzacijo, je razvidno iz pisma, ki ga je pisal županu. Čeprav bi bila zgodba verodostojnejša, če bi novinar uporabil tudi odziv obeh prizadetih, je potem, ko mu stika z obema ni uspelo navezati, uporabil še druge vire, ki so mu zgodbo potrdili, kasneje pa objavil še njune odzive iz drugih medijev. V razmerah hitrega obveščanja, kakršno velja za dnevno časopisje ni vselej mogoče, da novinar poišče vse plati medalje. Prizadeti ima tudi možnost , da od medija zahteva objavo popravka. Iz pobude na NČR ni razvidno, da bi prizadeta uporabila to možnost. NČR ugotavlja, da novinar ni kršil 1. in 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

NČR meni, da ni kršitve 3. člena kodeksa, saj novinar ni imel razloga, da bi informacije označil za nepotrjene. Skliceval se je na javni in uradi vir, ki verodostojnosti informacij do danes ni zanikal, poleg tega pa tudi na informacije in izjave, ki so jih objavili že drugi mediji.

Očitek, naj novinar ne bi ločil med poročilom in komentarjem ni umesten, saj gre za prispevek z osebnim pristopom, v katerem so dejstva jasno razvidna. Zato NČR sodi, da novinar ni kršil 11. člena kodeksa.

NČR meni, da novinar ni kršil 20. člena kodeksa in s tem pravice pritožnikov do zasebnosti, saj je pisal o kadrovskem stanovanju, ki je last mariborske občine, obveščanje o tem, pa je v javnem interesu. Kodeks navaja, da je poseg v posameznikovo zasebnost dovoljen, če za to obstaja javni interes.

Določilo 21. člena, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, je treba videti v okvirih medijske prakse. Izraz »nezakonito« v medijski praksi označuje vsa dejanja, ki pomenijo kršenje pravil v družbi. Mediji, ko informacijo preverijo, ne morejo čakati na sodni epilog primera, ampak jo objavijo. Če ne bi bilo tako, bi bila okrnjena ena do nadzornih funkcij medijev.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.