Novinarsko častno razsodišče (NČR) je ugotovilo, da so se razbohotili primeri, ko se posamezna uredništva skušajo izogniti odgovornosti za spoštovanje profesionalnih standardov. Gre za uveljavljanje prakse, ko uredništvo ne prevzame odgovornosti za vsebino oddaj, ki potekajo v živo, ker zanje ne angažira novinarjev. Zato je NČR opozorilo, da jih varčevanje pri zaposlovanju novinarjev uredništva ne odvezuje odgovornosti za spoštovanje profesionalnih standardov.
Ker je spoštovanje norme resničnosti in preverjanja dejstev ključno za delo novinarjev in uredništev, NČR meni, da lahko oddaje, v katerih posameznik javno izreka mnenja, stališča ali obtožbe zoper posameznike brez preverjanja, vodijo do popolnoma napačnega obveščanja javnosti. NČR je opozorilo, da se uredništvo medija v takšnih primerih ne more izogniti odgovornosti za izbor in resničnost objavljenih izjav ter da je dolžno vsaj poskušati pridobiti in razkriti drugo plat medalje, kadar gre za objavljanje hudih obtožb.
Na drugi strani je NČR ocenilo, da bi novinarsko svobodo objavljanja različnih mnenj preveč zožili, če bi odgovornosti za vsebino izjav nastopajočih v radijskih in televizijskih oddajah (še posebej v oddajah, ki potekajo v živo), pa tudi v časopisju in drugih medijih, pripisalo le novinarju in uredniku. V določenih primerih bi s tem brez tehtnih razlogov spodbudili samocenzurno obnašanje medijske skupnosti, katere prvo vodilo mora biti pravica javnosti do čim širše obveščenosti.
Navsezadnje tudi norma, ki zahteva od novinarjev, da morajo poskusiti razkriti drugo plat medalje, ni absolutna kategorija. Zlasti v primerih, ko je javnost v preteklosti posamezne obtožbe že slišala in pozna njihov pomen. Kljub temu NČR opozarja, da uredništva in novinarji niso odvezani odgovornosti pred ljudmi, če dopustijo, da kdo medij izrabi za sporočila, ki vsebujejo le zmerjanje in poniževanje. Novinarji in uredništva izbirajo sodelujoče oziroma nastopajoče, povezujejo in sintetizirajo vsebino in z etično držo ter pasivno ali dejavno vlogo pri povezovanju oddaj, montiranju izjav in z drugim uredniškim in novinarskim delom v presojo javnosti prepuščajo tudi sami sebe. Pridobivanje dodatnih poslušalcev z objavljanjem grobih zmerljivk, ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev zahtevajo etični standardi in javnost.
Novinarji se vedno ne zavedajo, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodijo posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti, medtem ko pritožniki često ne ločijo med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti. Zato se celo dogaja, da se na neupravičen poseg v zasebnost sklicujejo tudi posamezniki, ki so s svojimi dejanji ogrožali skupnost. Pritožniki se sklicujejo tudi na zakon o varstvu osebnih podatkov, ki terja od NČR, da pri razsojanju vedno znova tehta nasprotje med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti.
Novinarji vedno ne pokažejo zadostne mere obzirnosti, tako da se ne uspejo izogniti senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju posameznikove zasebnosti v javnosti. NČR je zlasti pozorno na primere, ko je kršena pravica do intimnosti otrok, kar ima za posledico, da so v okolju prepoznani in stigmatizirani. Kodeks novinarjev Slovenije novinarje še posebej zavezuje k temu, da so posebno pozorni, ko poročajo o otrocih in mladoletnikih.Zdi se, da so opozorila NČR, ki v novi sestavi ni zasledilo teh kršitev, padla na plodna tla. Kljub temu je v podobnih primerih, čeprav ni pritrdilo pritožnikom, znova opozorilo novinarje in urednike na občutljivost tem, v katerih nastopajo otroci, in na zelo tanko črto, ki loči informiranje od senzacionalizma ali celo zlorabe otrok pod krinko objektivnega informiranja. Novinarji morajo vedno presoditi, ali je obravnava v otrokovo korist ali vsaj ne zoper le-to, mnenja strokovnjakov pa jim ne smejo služiti le kot ilustracija njihovi vnaprejšnji sodbi.
NČR se je soočilo tudi s pritožbami, ki so se nanašale na polemike, pri čemer je opozorilo, da je v demokratičnih družbah vsako uredništvo avtonomno pri uredniških odločitvah in zanje prevzema tudi vso odgovornost. Pri tem je omejeno izključno z zakonom, moralno pa z merili, ki veljajo v novinarskem poklicu. Ker so v polemiko vabljeni ljudje zunaj novinarskega poklica, zanje veljajo zgolj omejitve, ki jih narekuje zakon, medtem ko za napisano sami prevzemajo odgovornost.
Uredništvo tudi ne more preverjati zgodovinske točnosti posameznih navedb, niti narekovati besedišča, ki mora ostati znotraj pravil civiliziranega komuniciranja. Presoja ob soočanju stališč in dejstev v polemiki je prepuščena bralcu, NČR pa ne more, kot pričakujejo pritožniki, razsojati o zgodovinskih resnicah in o drugih specifičnih dejstvih iz različnih strokovnih področij. S tem bi posegalo na polje zunaj lastne dejavnosti, to je utrjevanja poklicnih meril in etike novinarskega poklica, pri čemer bi obravnavalo predvsem delo novinarjev, ne pa prigodnih piscev, ki jih uredništvo privabi ob določeni temi. Zato je tudi kodeks treba videti predvsem kot okvir poklicnih zapovedi novinarju, ki ima pravico do svojega pogleda, zlasti kadar gre za nedorečene stvari, pri katerih manjka zadostna zgodovinska distanca, ne pa tudi udeležencem v posebni žanrski obliki, kot je polemika.
NČR je pritožnikom pojasnilo, da kot varuh profesionalnih standardov ne more biti arbiter, ki bi določal, koliko prostora in kakšen pomen v poročilih novinarjev pripada posameznim strankam. NČR je tudi opozorilo, da policijski in tožilski arhivi javnosti niso bili in niso odprti in dostopni. Nasprotno, medijem in javnosti je v zadnjem času z odločitvami v policiji že tako zelo omejen dostop do podatkov o ravnanju organov pregona dodatno onemogočen s sklicevanjem na zakon o varovanju osebnih podatkov.
Novinarje in uredništva je NČR opozorilo, da bi se morali izogibati sintagmi »po naših podatkih« ali bolj jasno predstaviti, iz katerih virov so ti podatki. Uredništva in novinarji lahko tudi v razmerah, ko so pravila spremenjena v korist javnosti in novinarjev, še vedno zaščitijo anonimnost virov. Na podlagi pritožb je NČR še ugotovilo, da bi bilo mogoče obsoditi skoraj vsak novinarski izdelek, ker nobeden, zaradi prostorskih in časovnih omejitev in omejenega dostopa novinarjev do podatkov, ne vsebuje vseh informacij, ki bi za prizadete lahko bile relevantne.
NČR se je pri razsojanju večkrat znašlo pred grožnjami, po katerih naj bi opustitvi ali uvedi obravnave primera sledile ustrezne sankcije. Zato se je odločilo pojasniti javnosti, zakaj razsoja tudi o avtorjih novinarskih prispevkov, ki niso člani DNS ali SNS, in zakaj namerava takšno prakso ohraniti tudi v prihodnje. Sklicevalo se je na statut DNS, poslovnik NČR, predvsem pa na slovensko ustavo in na upravno sodišče, ki je v sorodnem primeru razsodilo v prid NČR.
Izhajajoč iz 39. člena slovenske ustave, ki zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, je mnenje o neki zadevi ustavno zavarovana kategorija. V primeru NČR, ki ga lahko razumemo tudi kot pravico in svoboščino skupine posameznikov, je to mnenje utemeljeno na mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu in katerih slovensko različico je sprejelo DNS skupaj s SNS.
Upravno sodišče RS je pritrdilo pooblaščencu mag. Emilu Zakonjšku, da razsodbe NČR ni možno uvrstiti pod nobeno izmed določb Zakona o upravnem sporu, ki določajo, kateri akti se lahko v njem izpodbijajo. DNS, SNS in NČR niso nosilci javnih pooblastil, ker nanje z zakonom ni bila prenesena nobena funkcija uprave. Zato ne morejo biti stranke v postopku upravnega spora. Razsodbe NČR tudi ni mogoče šteti za dejanje, zaradi katerega bi lahko tožnik sprožil upravni spor zaradi domnevnega posega v njegove ustavne pravice. Poudariti je tudi potrebno, da je po svoji vsebini razsodba NČR le mnenje tega organa in nima značaja sodb ali odločb, s katerimi se v nekem uradnem postopku izrekajo sankcije ali odloča o posameznikovih pravicah.
Še nekaj statističnih podatkov, ki jih je pripravila generalna sekretarka DNS Špela Stare. NČR v novi sestavi, ki se je konstitutituiralo 4. septembra 2003, je kot dediščino prevzelo dve nerešeni zadevi, in sicer Drago Kos proti Boštjanu Lajovcu in Nini Mrzlikar (TVS) in Konrad Kolšek proti novinarju Jadranu Vatovcu (Slovenske novice). NČR je od skupščine, ki je bila 12. junija 2003, prejelo 46 pritožb in eno zahtevo za obnovo postopka. Sprejelo je 23 razsodb in eno stališče ter sklicalo dve javni obravnavi. Ker ena od prispelih pritožb ni bila oddana v predpisanem roku, je NČR ni obravnavalo. Pri dveh vlogah NČR ni moglo ugotoviti identitete pritožnika. Zato je ti dve vlogi v skladu s pravilnikom zavrglo. Mnogi pritožniki niso oddali popolnih vlog, pri čemer v večini niso navedli, kateri členi kodeksa so bili v prispevku novinarja kršeni in s katerimi navedki. Zato jih je NČR pozvalo, naj vloge dopolnijo. Nekateri so to storili, deset pritožnikov pa se na poziv ni odzvalo. Zato je NČR njihove vloge v skladu s pravilnikom zavrglo. Iz vsebinskih razlogov je NČR zavrglo štiri vloge, pri čemer je tri obrazložitve objavilo na spletni strani. V tem trenutku na razsodbo čaka osem primerov.
Vili Einspieler