Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Peter Jančič, Brigita Mohorič, Špela Šipek (člani) je na seji 10. marca 2005, na predlog Kreša Puhariča razsodilo, da novinarka POP TV Petra Kerčmar ni kršila kodeksa novinarske etike.
Primer: Krešo Puharič proti Petri Kerčmar (POP TV)
Krešo Puharič se je na častno razsodišče pritožil, ker naj bi novinarka Pop TV Petra Kerčmar v oddaji Trenja, ki je bila predvajana v četrtek 13. maja 2004 prekršila preambulo v povezavi s 1. , 2., 8. in 22. členom kodeksa.
Preambulo, prvi ,drugi in osmi člen kodeksa naj bi novinarka kršila z nenatančno in neresnično prikazanimi ter napačno povzetimi medsosedskimi spori, pri čemer trdi, da je njegovo posredovanje zadevalo predvsem nedovoljeno širitev jezikovne šole Pingvin in da ni šlo za nestrpen, ampak strpen poskus ureditve razmer. Puharič ugovarja vrednostnim ocenam v oddaji, denimo o nestrpnosti, ki naj bi mu bila pripisana in stališču, da naj bi bil zaradi, po medijih zlonamerno povzetega dogajanja izpred 15-tih let, neprimeren za ustavnega sodnika. Opozarja, da ga je predsednik države kot primernega predlagal, da pa je sam odstopil kot kandidat, ko je bila v medijih proti njemu sprožena enostranska politično motivirana afera – česar ne kaže enačiti z medijsko odmevnostjo. Novinarka naj bi tudi izbrala napačne sogovornike, češ, da gre za ženske, ki so lastnici šole Pingvin blizu. Puharič povzema vsebino pravnih sporov, ki kažejo razloge konfliktov. Kršitev 22. člena utemeljuje z dejstvom, da je Petra Kerčmar v oddaji govorila o družini Puharič, torej tudi o ženi in hčerkah, ki sta bila v času konfliktov v dveh soseskah, kjer so živeli, še mladoletni.
Petra Kerčmar v odgovoru zanika vse trditve pritožnika in trdi, da je v oddaji skušala prikazati vse plati medalje kot zahteva kodeks. Po njenem Puharičevi v odškodninski tožbi, ki jo je pokazala na grafiki, sami navajajo, kaj jih pri Pingvinu moti in kolikšno odškodnino zahtevajo zaradi tega. Sploh pa je Puharič imel v prispevku vselej zadnjo besedo in je sam lahko pojasnil svoja stališča. Res je povzela medije, a po njenem bi, če so mediji lagali, pritožnik lahko tudi vztrajal pri kandidaturi za ustavnega sodnika in dokazal svoj prav, sicer pa je o tem lahko tudi sam spregovoril v zanj spornem prispevku. Ne montaža, ne napoved prispevka nista ponarejala vsebine, slika pa je bila aktualna in ne arhivska. O očitku kršitve 22. člena pa posebej navaja, da imen hčera sploh ni omenjala, sta pa bili del pravnih sporov, ki jih je sprožil Puharič sam, ko je tudi za družinske člane zahteval odškodnino.
Razsodba: Petra Kerčmar ni prekršila 1., 2., 8. in 22. člena kodeksa.
Obrazložitev:
Pritožnik navaja več primerov, v katerih naj bi bil kršen prvi člen novinarskega kodeksa. Del jih utemeljuje z navajanjem, da naj bi novinarka ne vključila dovolj informacij o primeru, da so bile vključene v napačen kontekst ali napačno interpretirane. Častno razsodišče je v preteklosti že opozorilo, da je kot varuh profesionalnih standardov le izjemoma lahko arbiter, ki določa, koliko prostora in kakšen pomen v uredniških vsebinah mora pripadati posameznim dogodkom, osebam ali strankam. Takšno posredovanje častnega razsodišča bi pomenilo omejevanje javne razprave, ki je v odprti družbi v korist in dobro skupnosti tudi takrat, ko je konfliktna in sproža različne odzive. Pritožbe, ki novinarju ne očitajo kršitve kodeksa za zapisano, ampak to, da vseh dejstev ni zapisal ali jih pravilno ovrednotil, morajo biti zato zelo tehtno utemeljene, da bi razsodišče o njih lahko presojalo. Glede na veliko pozornost, ki so jo različni mediji posvetili primeru o katerem poteka spor, v katerih so bili obsežno objavljeni tudi odgovori pritožnika, častno razsodišče ocenjuje, da pogoj, da bi lahko omejevalo javno razpravo z določanjem, katera interpretacija ali umestitev dogodkov je pravilnejša in kaj vse mora biti povedano, ni izpolnjen.
Se pa častno razsodišče ni odločilo za zavrženje primera kot v primeru nacionalna stranka proti Jožetu Poglajnu, ker ocenjuje, da je tisti del opozoril pritožnika, ki se nanaša na spornost povzemanja dogodkov iz daljne preteklosti, tehten, ko opozarja, da pričevanja posameznikov o dogodkih pred desetletjem ali več, niso verodostojna informacija o preteklosti, ampak zaradi časovne oddaljenosti lahko sodijo na področje ustvarjanja legend in mitov. Sklicevanje na pisanje drugih medijev, novinarja v takšnem primeru ne odvezuje obveznosti preverjanja iz prvega člena kodeksa, da bi se izognil napačnemu informiranju javnosti. Za sklep, da je bil kodeks v tem primeru kršen, pa se častno razsodišče vendarle ni odločilo, ker razsodišču dostopna dokumentacija in gradiva kot tudi pritožba in novinarkin odgovor ne ponujata dovolj nedvoumne opore za presojo tedanjega dogajanja.
Pritožnik, ko trdi, da je bil kršen drugi člen, ne navaja, katere hude obtožbe bi zahtevale, da bi novinarka morala skušati dobiti odziv, pa ga ni. NČR ugotavlja, da je Puharič, v prispevku Petre Kerčmar, predstavil tudi svojo plat medalje. Ker pritožba v tem delu ni utemeljena, jo je častno razsodišče zavrnilo. V delu pritožbe, ki se nanaša na 8. člen, častno razsodišče ugotavlja, da pritožnik ugovarja vsebini prispevka in ne napovedim ali montaži, o vsebini pa je razsojalo že pri prvem členu.
Posebno pozornost je častno razsodišče posvetilo pritožbi v delu, v katerem gre za očitke kršitve 22. člena kodeksa. Novinarka naj bi z množinsko obliko »Puharičevi« v zgodbo vpletla vso družino, tudi mladoletni hčerki. Razsodišče ocenjuje, da je novinarka to obtožbo prepričljivo zavrnila, saj je pritožnik na sodišču zahteval odškodnino tudi v imenu mladoletnih hčera in jih tako sam vpletel v zgodbo.Sama pa imen hčera, kakršnih koli drugih dejstev o njima ali njunih izjav ni navajala, zato razsodišče pritožniku ni pritrdilo.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 10. marca 2005
Vili Einspieler
Predsednik Novinarskega častnega razsodišča