SKLEP:
Novinar V. Z. je kršil 20. in 22. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, uredništvo Slovenskih novic pa 22. člen kodeksa.
Obrazložitev:
Novinar je prekršil 20. člen kodeksa, ker je objavil pokojnikove zasebne zdravstvene podatke, ne da bi utemeljil, da je za to obstajal javni interes.
Uredništvo Slovenskih novic je z objavo fotografij, na katerih je viden del trupla ponesrečenega, kršilo 22. člen kodeksa, saj pri tem ni pokazalo potrebne obzirnosti do ljudi, ki jih je prizadela družinska tragedija.
Novinarsko častno razsodišče je še ugotovilo, da novinar ni pokazal obzirnosti pri objavi okoliščin nesreče, kot je denimo podatek, da je mrtvi obležal z glavo v vodi.
Ločeno mnenje Petra Jančiča:
Razsodbi nasprotujem, ker ocenjujem, da novinarjem, ki poročajo o prometnih nesrečah s smrtnim izidom, ni treba, ko navajajo osebne podatke, ki so povezani z nesrečo, utemeljevati javnega interesa, ki ga imajo za poročanje. Poiskati vzrok prometne nesreče s smrtnim izidom, je v javnem interesu in sodi med zaveze organov pregona in tudi pravosodja, medijsko obveščanje javnosti o tem ni sporno.
Ravnanja novinarjev, ko gre za takšne nesreče, opredeljuje 21. člen kodeksa in jih ni mogoče presojati po splošnejšem 20. členu, katerega kršitev novinarju častno razsodišče očita. Če bi hud srčni bolnik umrl doma, bi novinarja zavezoval 20. člen kodeksa. Ker je na javni cesti, v hudi prometni nesreči, ga 21. člen. Ker je bila bolezen najverjetneje razlog za nesrečo, zahteve, da bi moral novinar pomembno dejstvo zamolčati, sploh ni mogoče resno utemeljiti. Če bi takšno dejstvo zamolčal, bi kršil 7. člena kodeksa, ki določa, da novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij. Z enako razlago zavračam tudi, da bi kršitev pomenilo obveščanje o podrobnostih, v kakšnem položaju so policisti našli truplo in ugotovitve, ki iz tega izvirajo, da je ponesrečenec verjetno umrl že pred nesrečo.
Če bi novinar predstavljal zasebne podatke (denimo o verski ali spolni orientaciji), ki z nesrečo ne bi imeli povezave, bi večini članov častnega razsodišča pritrdil, da je bil kodeks kršen. Enako kaže tudi sodna praksa, ker sodišča v podobnih primerih prometnih nesreč s smrtnim izidom o dejstvih, ki sodijo v področje zasebnosti, če so povezana z nesrečo (zdravstveni razlogi, alkoholizirnost), javno razpravljajo, mediji pa o tem poročajo.
Lahko soglašam, da je smrt bližnjega prizadela svojce, vendar pa ni mogoče reči, da bi novinar poročal zlonamerno ali nesramno in njegovo delo je, da javnosti predstavi resnično dogajanje in obzirnost do svojcev ne more biti absolutna vrednota. Prakse različnih medijev (denimo radia, televizije, različnih dnevnikov in tabloidov) se pri pozornosti, ki jo namenjajo moriji na cestah, lahko razlikujejo. Standardov enih ni dopustno vsiljevati drugim.
Z večino se strinjam, da je sporna fotografija, ki jo je objavil časopis, a presoja bi bila tudi v tem primeru dopustna le po 21. členu kodeksa in ne po splošnejšem 22. členu, na kar je šla pritožba in za kar se je odločila večina v častnem razsodišču.
Ločeno mnenje Gojka Bervarja:
Čeprav se z učinkom razsodbe NČR – torej odločitvijo, da je novinar prekršil 20. in 22. člen Novinarskega kodeksa – strinjam, pa menim, da bi razsodišče moralo ob tem sprejeti pogumnejšo in jasnejšo razsodbo, ko gre za poseganje v zasebnost t.i. navadnih ljudi. Temeljno načelo ne le pravnih mehanizmov, ampak tudi samoregulacije je, da je zasebno življenje ljudi, ki niso javne osebnosti, zaščiteno bolj od zasebnosti ljudi, ki imajo javni vpliv. V pravu meje tega poseganja, ki zadeva dve pravici – pravico do obveščenostiu in pravico do zasebnosti – ugotavljajo s t.i. škodnim testom, ki ugotavlja katera od obeh pravic bi bila bolj prizadeta, ko razkrivamo zasebno življenje javne osebnosti. V primeru princese Karoline Monaške, je Evropsko sodišče za človekove pravice poseglo tudi na področje, ki je bilo doslej v novinarskem delu vselej zunaj dvoma – zavrnilo je namreč trditev, da sodi to, kar se javnim osebam dogaja na javnem prostoru, vselej v domeni pravice do obveščenosti.
V primeru Špende proti V.Z. bi torej škodni test (ki ga bomo novinarji, če se bomo hoteli izogniti obsodilnim sodnim odločbam očitno morali bolj uporabljati) pokazal, da bi izpuščanje imena žrtve prometne nesreče ne moglo bistveno okrniti pravice do obveščenosti. Povezava z natančnim opisom načina smrti namreč ne zadosti zgolj pravici do popolne obveščenosti, ampak daje prostor nizkotni radovednosti bližnje okolice žrtve, služi predvsem za širjenje govoric – v nobenem primeru pa ne zadosti zahtevi po obzirnosti, ki jo imamo zapisano v 22. členu kodeksa. Ironija je, da je (čeprav so mi jasni motivi), besedilo, ki pokojnika imenuje s polnim imenom, podpisano samo z novinarjevimi začetnicami.
Pogumnejše stališče pa bi od NČR pričakoval pri objavi fotografije pokritega trupla. Ni namreč problematično samo to, da pokojnik ni v celoti pokrit, vprašljivo je, da je časopis sploh objavil fotografijo pokritega umrlega. Domnevni preventivni učinek take fotografije, ki ga z enakim učinkom lahko nadomesti fotografija razbitega avtomobila, je vprašljiv. Ne kaže pa dvomiti, kakšen učinek ima to na svojce – še posebej, ker je fotografija objavljena tik po nesreči. Izgovor, da ob množičnih nesrečah vidimo podobe na tisoče mrtvih vzdrži samo toliko, kolikor NČR pristaja, da bo zgolj sledilo praksi medijev in temu prilagajalo svoje odločitve. Če torej mediji, v želji po čim večjem dobičku, posegajo vse globje in brezobzirneje v človekovo zasebnost, zato da bi zadovoljili najnižje motive človeške radovednosti, je logika tega ravnanja NČR ta, da bo s sprotnim oblikovanjem vedno novih, času prilagojenih stališč, samo capljalo za nečloveško prakso, ki jo ustavarja gonja po vse večjem dobičku. Če je NČR vest novinarstva, mora to vest oblikovati s plavanjem proti toku.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila o njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 17. februarja 2005
Vili Einspieler
Predsednik Novinarskega častnega razsodišča
