Raven spoštovanja etičnih in profesionalnih standardov, ki jih opredeljuje Kodeks novinarjev Slovenije, se še vedno znižuje. Zlasti zaradi konkurenčnega boja med elektronskimi mediji, ki po tujih zgledih uvajajo tudi vse več populističnih oddaj in jih prepuščajo neizkušenim voditeljem, ter zaradi brezobzirne tekme na tabloidnem trgu. NČR ne okleva pri obsodbi ravnanja, ki ni v skladu s kodeksom. To dokazujejo obsodilne razsodbe, ki jih ni malo.
Čeprav avtorjem novinarskih besedil in prispevkov ni vseeno, kako bo NČR razsodilo, se v večini uredništev ne odločijo za objavo razsodb, če v negativno luč postavijo njihov medij. Še več, so tudi založniki, ki so zavestno privolili v kršenje etičnih in profesionalnih norm, saj v tem vidijo primerjalno prednost, ki jim zagotavlja višjo naklado, večjo gledanost ali poslušanost in zlasti dobiček. Gre za prakso, ki neposredno škodi ugledu slovenskega novinarstva in ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev medijev in novinarjev zahtevajo etični in poklicni standardi ter javnost.
Četudi NČR ne zaposluje profesionalcev, se razmeroma hitro odziva na pritožbe na račun novinarstva, ne organizira pa srečanj, okroglih miz in seminarjev, na katerih bi tudi širšo javnost lahko osveščalo o pomenu spoštovanja etičnih in profesionalnih standardov. NČR tako širši javnosti le s sprejetjem izjav pojasnjuje, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki. Pri tem izhaja iz pojavov v novinarskih praksah in ponuja trajnejša merila in postopke, ki naj zagotovijo spoštovanje etike javne besede.
NČR je sprejelo izjavo v povezavi s primeroma Gracijela Baša proti Juretu Vestu (Slovenske novice), Romana Špende proti novinarju V. Z. (Slovenske novice) in uredništvu Slovenskih novic ter vlogo izvršilnega odbora Aktiva
novinarjev Dnevnika proti Gordani Stojilković in Bojanu Požarju (Direkt), ki jo je v skladu s pravilnikom zamrznilo zaradi postopka pred sodišči. S to izjavo je NČR opozorilo, da je objavo fotografij in posnetkov trupel, posmrtnih ostankov in obdukcijskih zapisnikov, ki je neetična, moč upravičiti le v izjemnih primerih. NČR je še ugotovilo, da pri tem ne gre za sistematične kršitve, temveč za objestno ignoranco temeljne medčloveške etike, kjer bi profesionalni urednik moral najti pravo in človekovemu dostojanstvu primerno mero.
NČR je v povezavi s primeroma Stane Zidar proti Cirilu Brajerju (Nedeljski dnevnik) in Zdenko Mali proti novinarju Andreju Štreklju in uredniku Bojanu Budji (oba Slovenske novice) sprejelo tudi izjavo, s katero opozarja na prakso, ki jo novinarji v lovu za informacijami pogosto spregledajo, in sicer – da jih želijo informatorji uporabiti predvsem kot orodje za svoje osebne interese ali za medsebojne obračune v gospodarstvu, politiki ali na drugih področjih. Novinar bi moral v takšnih primerih vselej presojati, ali ne gre za poskuse, da bi ga uporabili zgolj za prenašalca sporočil, in upoštevati poklicne in etične standarde, ki zahtevajo temeljito preverjanje – ko pa je to zelo oteženo, pa vsaj pridobiti stališče napadene strani.
NČR skuša postopke končati tudi s poravnavo med pritožniki in avtorji besedil ali uredništvi medijev, vendar so takšni primeri prej izjema kot pravilo. Na eni strani zato, ker pritožniki vztrajajo pri razsodbi, na drugi pa zato, ker tako NČR kot avtorji spornih besedil od medijev ne morejo zahtevati, da se javno opravičijo pritožniku ali da denimo objavijo nov članek, ki bo vseboval prej neznana ali zanemarjena dejstva. Zato se postopki pred NČR povečini končajo z razsodbo, kar pa ima tudi prednost, saj tako ni kravjih kupčij ali pometanja kršitev etičnih in profesionalnih standardov pod preprogo.
S poravnavo se je tako končal le primer Petre Tomc Šavora, ki je Smilji Brus v prispevku z naslovom »Glasno branje staršev – model dobrega branja« (objavljen je bil v Večeru) očitala, da je dobesedno in delno prepisala stavke in celotne odstavke iz člankov pritožnice, ne da bi ob tem navedla avtorja in vir, iz katerega je prepisovala. Novinarka je v Večeru objavila opravičilo, ki ga je pritožnica sprejela, čeprav je ob tem pripomnila, da “iz opravičila – vsaj po mojem mnenju – ni zaznati, da se avtorici zdi, da je naredila kakršenkoli prekršek”.
Kodeks novinarjev Slovenije v poglavju Pravice novinarjev in razmerja do javnosti tudi določa, da nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima tudi pravico
podpisovati prispevke. Zato ga ni mogoče podpisovati brez njegove vednosti
ali proti njegovi volji. Gre za pravico do ugovora, ki je slovenski
novinarji, kot ugotavlja NČR pri obravnavi številnih pritožb, velikokrat žal ne uporabijo, čeprav gre za priznan primer dobre prakse. Za takšno ravnanje pogosto obstajajo objektivni vzroki, včasih pa se skušajo novinarji tako izogniti odgovornosti. V primeru Darko Njavro proti Toniju Periću (Dnevnik) je NČR tako razsodilo, da je novinar, ki ni nasprotoval takšni praksi in uveljavil pravice do ugovora, prevzel odgovornost tudi za napoved članka, pod katero je bil podpisan, čeprav naj bi bila delo centralne redakcije.
NČR je prejelo tudi pritožbo državne funkcionarke in predstojnice VURS Vide Čadonič Špelič, v kateri je novinarki Dela Marjeti Šoštarič v prispevku z naslovom “Portret tedna – Vida Čadonič Špelič”, objavljen v Sobotni prilogi Dela, očitala kršitev vrste členov Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnica je NČR pozneje poslala umik predloga za uvedbo postopka, pri čemer je navedla, da “je zaradi razsodbe NČR med istima strankama zaradi članka z naslovom »Popravna naloga za nadzor krme«, izgubila zaupanje v Novinarsko častno razsodišče”. NČR je tako postopek v primeru Vida Čadonič Špelič proti Marjeti Šoštarič, na izrecno željo pritožnice, končalo. Ker je šlo za prvi primer, da je pritožnik sam umaknil predlog za uvedbo postopka, so nekateri to potezo razumeli kot nezaupnico delu NČR. Zato so se pojavili predlogi, naj NČR to preprosto zamolči, vendar niso padli na plodna tla. NČR je z objavo navedb pritožnice dokazalo, da ne meni, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo razsodbe NČR vsi sprejeti, temveč dopušča, da se z njimi kdo ne strinja in to tudi javno pove.
Ko mediji prestopijo meje dopustnega ravnanja, ne da bi pri tem formalno kršili profesionalna in etična pravila, opredeljena v Kodeksu novinarjev Slovenije, se NČR pogosto sooča tudi z dilemo, ali naj prevzame vlogo splošnega varuha družbene etike. Čeprav je res, da NČR ni sodišče, temveč razsodišče, in da njegove razsodbe po svoji vsebini nimajo statusa sodb ali odločb, s katerimi se v nekem uradnem postopku izrekajo sankcije ali odloča o posameznikovih pravicah, se na dolgi rok najbrž ne bi obrestovalo, če bi določila kodeksa interpretiralo po lastni presoji – pri čemer bi bila njegova interpretacija odvisna zgolj od razmerja sil v vsakokratni sestavi NČR. V javnosti si bo zagotovilo večjo verodostojnost, če bo vodilo postopke dosledno v skladu s Pravilnikom o delu NČR in razsojalo na podlagi določil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Navsezadnje je kodeks živ organizem, ki ga je mogoče spremeniti in dopolniti, če njegova določila ne sledijo več vsakdanji praksi. Zato NČR predlaga dopolnitev 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki naj bi sankcioniral tudi spodbujanje k nasilju. Gre za protiustavno ravnanje, ki ga prepovedujejo tudi številne mednarodne konvencije s področja varstva človekovih pravic in zakon o medijih. NČR ugotavlja, da postaja verbalno nasilje vse bolj pogosta pojavna oblika diskriminacije, uredništva nekaterih medijev pa ravnajo, kot da so odvezana vsakršne odgovornosti. Gre za izražanje, ki temelji na diskriminatornih predsodkih, ni pa nujno kaznivo, čeprav lahko žrtvam povzroči veliko škode.
NČR je tudi ocenilo, da zaradi nejasnih definicij sovražnega govora ne bi bilo smotrno, če bi njegovo omejevanje opredelili s posebnim členom v kodeksu. Ko gre za žaljivo izražanje, ki je manj ostra oblika nestrpnega govora, pa so mnenja članov NČR različna. Zagata je v tem, da bi bilo v številnih primerih, tako kot pri sovražnem govoru, zelo težko opredeliti, kaj velja za žaljivo izražanje. Za ponazoritev zadostuje predpostavka, da bi se zaradi domnevne blasfemije “užaljene” počutili pripadnike katere izmed ver. Nobenega jamstva ni, da ne bi sledile napačne interpretacije ali zlorabe.
Zaradi ugotovitve pravnikov, da v postopkih pred sodišči po svoje razlagajo določila kodeksa, ne da bi pritegnili medijske strokovnjake, NČR v razmislek ponuja tudi pobudo za spremembo 8. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Ta določa, da v primerih, ko se je zoper enega izmed udeležencev v postopku pred NČR začel ali poteka postopek pred rednimi sodišči, NČR odloči, da ne začne postopka ali ga prekine ter dokončno razsodi po končanem rednem sodnem postopku.
Čeprav je v širši javnosti še vedno mogoče slišati očitke, da bi bile razsodbe NČR bolj verodostojne, če o pritožbah na račun novinarstva ne bi odločali le novinarji in uredniki, gre praviloma za posplošena mnenja in ocene, ki ne izhajajo iz resne analize dejanskega dela samoregulacijskega organa DNS in SNS. Kljub temu bo moralo slovensko novinarstvo nameniti bistveno večjo pozornost samoregulaciji, če ne želi, da se mu bo na področju varovanja profesionalnih in etičnih standardov zgodila regulacija. Četudi zgolj po zaslugi manjšine v medijih, ki prestopajo meje novinarske poklicne etike in kljub zakonski prepovedi razširjanja tovrstnih programskih vsebin, denimo, preveč lahkotno sprejemajo ali celo odobravajo širjenje nestrpnosti in ksenofobije.
Vili Einspieler
Predsednik Novinarskega častnega razsodišča