Varuhinja človekovih pravic proti novinarju D. M. in odg. ur. Slovenskih novic Marjanu Bauerju

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma Maruška Sedlar, Davorin Koron in Nada Ravter (člani) je na seji 8. novembra 2007 v primeru varuhinja človekovih človekovih pravic proti novinarju(ki) D.M. in odgovornemu uredniku Slovenskih novic Marjanu Bauerju razsodilo, da novinar in odgovorni urednik nista kršila 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, sta pa kršila njegov 22. člen.

Primer: Varuhinja človekovih pravic proti novinarju D. M. in odgovornemu uredniku Slovenskih novic Marjanu Bauerju

Varuhinja človekovih pravic, oziroma njen namestnik Tone Dolčič, sta se na NČR pritožila na pobudo Draga Božičnika, ker je članek v Slovenskih novicah »ob smrti znanega serijskega morilca še enkrat povzel« vse najhujše oz. najkrvoločnejše zločine in med njimi skušal iskati vzporednice. Božičnik, ki je bil obsojen, ker je leta 1966 v patološkem afektu ubil pet ljudi, prestal kazen in je bil medtem tudi izbrisan iz kazenske evidence, zatrjuje, da je zaradi ravnanja medijev trajno zaznamovan. Zaradi ponavljajoče medijske obravnave mu ni nikoli uspelo najti zaposlitve, okolje ga ob vsakem zapisu prepozna kot morilca, s tem dejstvom pa je zaznamovan celo njegov sin. Urad varuha ocenjuje, da posega v osebnostne pravice ne gospoda Božičnika ne svojcev žrtev vseh v prispevku navedenih kaznivih dejanj ni mogoče upravičiti z radovednostjo javnosti in da je treba, kadar so pravice (pravica do obveščenosti in pravica do zasebnosti) v konfliktu, pretehtati, kateri je treba dati prednost. V uradu varuha menijo, da bi za omenjeno razmerje med obema pravicama v novinarski profesiji ne smela veljati drugačna pravila kot za siceršnji pravni red. Tako ne vidijo nobenega razloga, da bi morala biti javnost obveščena o podrobnosti tragične smrti žrtev dejanja v Jareninskem dolu, njihovi identiteti in starosti, saj je od dogodka minilo že 41 let. Da je tak podatek javno povsem nerelevanten, po njihovem kaže tudi dejstvo, da v pregledu niso objavili imen žrtev iz člankov »Ljubljanski razparač« in »Plutov morilski bratranec«. Z vnovičnim posegom v zasebnost žrtev in storilcev kaznivega dejanja, še posebej, ko gre za ljudi, ki so zaradi zglednega vedenja izbrisani iz kazenske evidence, je časnik po mnenju varuhovega urada kršil 20. člen kodeksa. Z omembo imen storilcev in žrtev naj bi bil po mnenju pritožnika kršen 21. člen, 22. člen pa so Slovenske novice, avtor in odgovorni urednik kršili z navajanjem imena in priimka otroka ene od žrtev, ki je imel v času zločina 2 leti, danes pa jih ima sedem.

SKLEP:

Novinar D. M. in odgovorni urednik Slovenskih novic nista kršila 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, sta pa kršila njegov 22. člen.

Obrazložitev:

NČR se ne more strinjati z domnevo varuhovega urada, da sta ureditvi novinarskih profesionalnih meril in pravni red identični. Samo kot primer: zaščita vira informacij, ki v pravnem redu ni brezpogojno varovana kategorija, je v novinarski profesiji imperativ – razkritje vira je znotraj poklicnih meril, ne glede na pravne posledice, izključno stvar presoje novinarja, oziroma njegovega odgovornega urednika – praviloma pa medij vira ne razkrije. Zato tudi pravnih meril, ki so morda pomembne za procesni del pravnega reda – denimo o izbrisu iz kazenske evidence, poseganje v zasebnost itd. ni mogoče preprosto prenesti iz pravnega reda v medijska poklicna in etična merila. Če bi bilo tako, bi morali mediji sproti z odločitvami sodišč o izbrisih iz kazenske evidence iz svojih arhivov izločati podatke o ljudeh, ki jih to zadeva – torej na nek načinih izbrisati tudi del zgodovine. Posredni pritožnik Drago Božičnik torej ne more izbrisati dejstva, da se je zločin zgodil in da je bilo ugotovljeno, da je vanj neposredno vpleten. Tako kot on, so v arhivih medijev zapisane tudi njegove žrtve, pa tudi žrtve drugih ubojev in umorov – in NČR – tudi, ko čuti sočutje do njihovega položaja – ne more medijem zapovedovati naj ob preglednih zapisih o teh kriminalnih dejanjih izpuščajo imena, ki so bila nekoč že objavljena – saj bi bil to prevelik poseg v pravico do obveščenosti. Pritrjuje sicer varuhovemu uradu, da je članek s tem, ko na eni strani omenja podrobnosti o identiteti žrtev, ob nekaterih drugih primerih pa jo preprosto izpusti, nedosleden – a to je vprašanje kakovosti novinarskega dela in ne etično vprašanje – ob tem, da so bila imena enkrat že objavljena. Zato NČR meni, da 20. in 21. člen kodeksa nista bila kršena.

Pač pa NČR v celoti pritrjuje varuhovemu uradu v tem, da so Slovenske novice brez kakršnekoli poklicne upravičenosti objavile ime še danes mladoletnega otroka ene do umorjenih žrtev in ga s tem še enkrat zaznamovale. Zato ne glede na to ali je šlo za zavestno (kot trdi varuhov urad) ali naključno prakso, ocenjuje, da so Slovenske novice prekršile 22. člen kodeksa. Ta namreč pravi, da je treba ob poročanju pokazati posebno obzirnost, ko gre za mladoletnike

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 8. novembra 2007

Vili Einspieler,

predsednik Novinarskega častnega razsodišča