Slovenske železnice, zanje mag. Peter Puhan proti novinarju Financ Borutu Godcu

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Alma M. Sedlar in Davorin Koron (člani) je na seji 14. februarja 2008 v primeru Slovenske železnice, zanje mag. Peter Puhan proti novinarju Financ Borutu Godcu razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Slovenske železnice, zanje mag. Peter Puhan proti novinarju Financ Borutu Godcu

Vodstvo Slovenskih železnic Borutu Godcu očita, da je v članku v Financah “Tomaž Schara najverjetnejši novi prvi železničar” s trditvijo, da po navedbah anonimnih virov, le zaradi neverjetne sreče, na Slovenskih železnicah ni prišlo do katastrofalne nesreče, ko bi med postajama Kresnice in Laze skoraj prišlo do trčenja tovornega in nasproti vozečega potniškega vlaka, kršil 1.člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Na Slovenskih železnicah, ki jih je tedaj vodil Peter Puhan, naj bi po trditvah Godca dogodek skušali skriti pred javnostjo. V nadaljevanju zgodbe v članku “Puhan odhaja, skrivnost ostaja” pa je avtor to dopolnil s stavkom:”O skrivnostni nesreči, ki sta se ji strojevodja v zadnjem hipu izognila, pa le toliko: ne glede na razlage, ki prihajajo iz piar službe železnic, se je krizni dogodek zgodil.”

V obrazložitvi pritožbe SŽ dodajajo, da so v času, ki ga omenja novinar, zabeležili le izredni dogodek, ko je odpravnica vlakov nepravilno odpravila vlak, sicer pa so delovali vsi varnostni ukrepi in varnost prometa ni bila ogrožena, kaj šele da bi lahko prišlo do trčenj vlakov. Komisijsko poročilo, priloženo pritožbi, podrobneje predstavlja dogodek. Med postajama Laze in Kresnice je bil v tistem času zaprt desni tir – torej je promet potekal samo po enem. Vlakovna odpravnica je dobila dovoljenje za odpravo vlaka in po njem pripravila izvozno pot na nepravi tir. Strojevodja je opazoval izvozno pot in ugotovil, da kretnice na njej niso postavljene v pravilno lego, zato je vlak ustavil, da kretnic ne bi presekal. Po navodilih odpravnice je vlak umaknil nazaj na prvotni tir. Ko so bile kretnice sproščene, je vlakovna odpravnica o tem obvestila vlakovnega dispečerja in ga vprašala, ali vlak lahko pošlje na izvoz, ta pa tega zaradi prometne situacije ni dovolil.

Po mnenju pritožnika bi moral novinar informacijo preveriti na SŽ, a ni razvidno, da bi so obrnil na pooblaščeno službo. S tem je po mnenju pritožnikov kršil 2. člen kodeksa.

Borut Godec na te očitke odgovarja, da se je pri pisanju opiral na zahtevek pisarne generalne direktorice direktorata za železnice in žičnice pri ministrstvu za promet za pojasnitev izrednega dogodka – torej na uradni dokument, ki ga je dobil po zaupni poti, vse druge informacije pa od verodostojnih virov v HSŽ. Dejstvo je, pravi, da Holding Slovenske železnice o tem dogodku ni obvestil javnosti. Zgodbo o dogodku dopolnjuje z dejstvi, da sta si ob enem delujočem tiru na sosednjih postajah stala nasproti dva vlaka – potniški na postaji Kresnice, ki bi odpeljal ob 12,47, in tovorni, ki je dovoljenje za odhod na postaji Laze dobil ob 12,36, vendar se je zaradi strojevodjeve čuječnosti vrnil nazaj na postajo. V kritičnem času, kar je razvidno iz dokumentacije, med obema postajama ni bilo nikakršne komunikacije o izrednem dogodku na postaji Laze, hujše posledice je preprečilo to, da je strojevodja opazil nekaj, kar mu sicer po določilih pravilnika ne bi bilo potrebno opaziti. Godec tudi pravi, da je informacijo dobil v obliki in na način, pri katerem ni potreben odziv HSŽ, saj je vir verodostojen (pismo tajništva direktorata z zahtevo po preiskavi), omenjena služba pa poskuša dogodek s svojim odgovorom relativizirati. Pa tudi sicer bi bilo čudno, če bi novinar, ki je dobil informacijo od najvišje strokovne službe, potem pojasnila iskal še pri pri službi, ki je tej podrejena.

Dodatno poizvedovanje NČR pri direktoratu za železnice in žičnice je pokazalo, da je prijava o dogodku zares obstajala, vendar je podpisani pod prijavo zanikal, da je avtor. Direktorat je zadevo odstopil Prometnemu inšpektoratu RS. Preiskava še poteka. Dodajajo, da novinar Financ pri njih ni iskal pojasnil.

V članku “Železničarji pri zaposlovanju presegajo poslovni načrt” je v delu članka novinar Godec zapisal, da je “neuradno zamenjava posledica pritiska novega ministra Radovana Žerjava, da z delovnih mest odstrani krivce za že postavljene in še nedelujoče zapornice (v Cirkovcah). Ker so se, tako govorice, v vladi želeli izogniti zapletom s koalicijsko nestabilnim Desusom, je zamenjava namesto Branka Omerzuja, namestnika direktorja HSŽ, direktorja družbe SŽ Infrastruktura in člana Desus, doletela direktorja PE Infrastruktura”.

Pritožniki menijo, da iz članka izhaja, naj bi bile SŽ delno krive za nesrečo v Cirkovcah, vendar SŽ že od leta 2002 niso več pristojne za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, ampak je to Javna agencija za železniški promet (do 2007), od tedaj naprej pa Direkcija za vodenje investicij v javno železniško gospodarstvo v sestavi Ministrstva za promet. HSŽ nastopa zgolj kot izvajalec revizije projektov. Vse to naj bi novinar vedel, saj so ga s tem seznanili avgusta 2007. Ker pa bralec o teh spremembah ne ve nič, bi moral novinar s temi podatki ravnati skrbno. Ta pa je te informacije zamolčal in po mnenju pritožnika s tem kršil 7. člen, ker pa pred objavo ni skušal pridobiti odziva HSŽ, pa tudi 2. člen kodeksa.

Borut Godec pravi, da ve, da Slovenske železnice niso bile izvajalec postavitve zapornic na železniškem prehodu Cirkovce, vendar tega tudi nikjer ni zapisal, pač pa, da so za nesrečo soodgovorne. Postopek in dogajanje, povezano s postavitvijo zapornic, je opisal v drugem članku, ki ga doslej nista spodbijala ne Slovenske železnice ne Ministrstvo za promet. Ključna se mu zdi kronologija. Slovenske železnice kot revizor, torej zadnji člen v verigi pred postavitvijo zapornic, so dokumentacijo o zapornicah dobile v revizijo 30. julija 2007. Nesreča s tremi smrtnimi žrtvami se je na tem prehodu zgodila 19. avgusta, torej dvajset dni po tem, ko so SŽ prejele projektno dokumentacijo. Po neuradnih podatkih so železnice začele z revizijo 21. avgusta in jo končale 24. avgusta, torej po treh dneh, in jo tudi predale. Naslednji dan so na tem prehodu začeli pripravljalna dela za postavitev zapornice. Če bi SŽ začele z delom takoj po prejemu dokumentacije, torej konec julija, bi bila ob tem tempu revizija končana 4. avgusta, torej dva tedna pred tragično nesrečo, in zapornice postavljene.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da Borut Godec ni kršil 1., 2. in 7. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Zgodba o mogoči nesreči med postajama Kresnice in Laze z naslovom “Tomaž Schara najverjetnejši novi prvi železničar” je sicer polna hipotetičnih situacij. Dejstvo je, da bi za dejansko katastrofo moralo priti do spleta nesrečnih okoliščin, toda izvirni greh se je že zgodil: vlakovna odpravnica je že odpravila tovorni vlak, ki bi ob drugih predpostavkah lahko povzročil hudo nesrečo. Da se ni zgodila se je pravzaprav treba zahvaliti spletu srečnih okoliščin, vendar novinarjeva naloga ni hvaljenje, ampak opozarjanje na najslabše mogoče scenarije, tudi zato, da bi se udeleženci zavedli, da se ti tudi zares lahko zgodijo in zato postali bolj pazljivi. NČR meni, da uporaba izrazov krizni ali izredni dogodek v tej zgodbi z vidika bralca ni relevantna. Ker se je napaka zgodila, je treba nanjo opozoriti in ne zamolčati. Tudi skozi odgovor Direktorata za železnice in žičnice pri Ministrstvu za promet je mogoče razbrati, da je prijava takega dogodka obstajala, da poteka preiskava, da gre potemtakem za dogodek, ki mu je treba posvetiti resno pozornost. Novinar je imel v rokah podatke, ki jim je lahko zaupal. Ko je NČR v roke dobilo odgovor službe za stike z javnostjo, ki se loteva terminoloških posebnosti v uradnem in novinarjevem sporočilu, je tudi ugotovilo, da njen odgovor ne bi bistveno spremenil sporočilnost. Zato meni, da 2. člen kodeksa ni bil kršen. Dejstvo je tudi, da o dogodku, razen Godčevega, ni nobenih javnih zapisov ali sporočil, iz česar je novinar lahko sklepal, da so na SŽ poskušali napako prikriti.

Je pa res, da je zgodba o mogoči železniški nesreči samo del neke povsem druge kadrovske zgodbe o dogajanjih na železnici in zaradi obrobne obravnave bralcu ni natanko pojasnjena, da bi si o njej lahko ustvaril vtis. A izbor in obdelava tem ostajata pravica avtorjev in uredništva.

Kar zadeva prispevek z naslovom “Železničarji pri zaposlovanju presegajo poslovni načrt” in del besedila o postavitvi zapornic v Cirkovcah, NČR meni, da je novinar ravnal korektno. SŽ ni obdolžil kot edinega krivca za nesrečo, ampak le kot člen v verigi. Dejstvo je, da kronologija ne govori v prid revizijski komisiji SŽ, kajti če bi ta po prejemu projektne dokumentacije opravila delo v času, v katerem ga je opravila, potem ko se je nesreča že zgodila, bi zapornice na prehodu stale že pred nesrečo. Novinar je bil v opisu posamičnih odgovornosti dovolj natančen, in ni kršil 7. člena kodeksa. Iskanje odziva potem, ko dejstva že kažejo na premajhno ažurnost, ki pa jo je nesreča nenadoma pospešila, ne morejo spremeniti dejstva, da bi drugačno ravnanje vsaj enega (zadnjega in s tem ključnega) člena v verigi morda lahko rešilo tri življenja. NČR v tem primeru ugotavlja, da Boris Godec ni kršil 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Novinar Slovenskim železnicam ni naložil vse krivde, jo je pa vključil v celotni splet odgovornih.

Ker pritožniki ne spodbijajo delov besedila, ki zadevajo politične ocene zamenjav v HSŽ in okoli njega, NČR o njih ni razsojalo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 14. februarja 2008

Vili Einspieler, predsednik Novinarskega častnega razsodišča