ŠOU Univerze v Ljubljani proti novinarki Niki Djordjevič in uredniku Dejanu Vodovniku

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Špela Šipek in Mojca Pašek (člani) je na seji 22. januarja 2009 v primeru Študentska organizacija Univerze v Ljubljani proti Niki Djordjevič in uredniku Dejanu Vodovniku, Delo, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) – zanjo njena tiskovna predstavnica Zala Praprotnik – proti Delovi novinarki Niki Djordjevič in uredniku Ljubljanske redakcije Dela Dejanu Vodovniku

Tiskovna predstavnica Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) je prepričana, da sta novinarka Nika Djordjevič in urednik Dejan Vodovnik s člankom “Ko študent na položaju zasluži več kot minister”, objavljenem 20. 10. 2008, dan pred študentskimi volitvami, kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Novinarka naj bi kodeks kršila, ker je le deloma upoštevala podane informacije, nekatere pomembne podatke pa navedla netočno in površno, saj je v stroške honorarjev vštela vse stroške študentskih organov, in ne le honorarje, in se pri tem uštela za več kot milijon evrov. Poleg tega ni ločila med študentskim zastopnikom in zaposlenim v študentski organizaciji. Nepravilno naj bi navedla tudi plače zaposlenih v ŠOU v Ljubljani, ne da bi pri službi za odnose z javnostmi preverila, če so podatki točni. O tem je zapisala tudi neresničen in zavajajoč naslov članka.

Urednik ljubljanske redakcije Dela pa naj bi 1. člen kodeksa kršil, ker besedila ni objavil v zakonsko določenem roku in ker je zavlačeval z objavo popravka, čeprav so na ŠOU sprejeli tudi njegovo zahtevo po krajšanju besedila.

ŠOU v Ljubljani je predložila besedili popravkov, ki ju je Delo objavilo v zahtevani in dogovorjeni obliki.

Novinarka Nika Djordjevič je prepričana, da kršitve ni bilo. Priznava, da je v naslovu pozabila dati izraz »študent na položaju«, kot je poimenovala direktorja, ki tudi dejansko navzven zastopa interese organizacije in je hkrati tudi njen najvišji funkcionar, v narekovaje, za kar se je na dan objave predstavnici ŠOU tudi opravičila. Poleg tega je v članku jasno zapisala, da gre v primeru direktorja za zaposleno osebo. Problem navedbe povprečnih plač zaposlenih je nastal zaradi pravilnika o delavcih v ŠOU, ki odloča, da podatki o osebnih dohodkih posameznika niso javni, torej je do izračuna povprečne plače prišla tako, da je bilančno postavko za bruto plače zaposlenih preprosto delila s številom zaposlenih ter dvanajstimi meseci in tako prišla do podatka 2777 evrov oziroma slabih 3000 evrov na zaposlenega. Njej znani podatek, da direktor ŠOU v Ljubljani zasluži 5800 evrov bruto na mesec, je primerjala z javno znanimi podatki o zaslužkih ministrov in drugih javnih funkcionarjev in ugotovila, da so ti v nekaterih primerih nižji od plače direktorja ŠOU v Ljubljani. Opozarja, da so se na njen članek odzvali le iz ŠOU v Ljubljani, ne pa tudi predstavniki organizacije v Mariboru in na Primorskem, o katerih je tudi pisala v članku. V ŠOU v Ljubljani jih je posebej zanimalo, ali bo članek objavljen pred študentskimi volitvami.

Dejan Vodovnik v odgovoru NČR opozarja, da so službo za odnose z javnostmi ŠOU opozorili, da članek ne more biti objavljen zaradi prostorske stiske, s čimer so se strinjali, prav tako kot s predlogom, naj članek skrajšajo v delu, ki je vseboval diskvalifikacije avtorice in namigovanja.

SKLEP:

Novinarka Nika Djordjevič je kršila 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, urednik Dejan Vodovnik ni kršil 1. člena kodeksa.

Obrazložitev:

NČR meni, da je novinarka v naslovu res nenatančno razločevala med voljenim in zaposlenim funkcionarjem ŠOU, pri čemer bi narekovaji vsaj deloma popravili netočnost, vendar bistva, da ne gre za študentskega funkcionarja, ampak za zaposlenega, ne bi popravili. Članek sicer dovolj verodostojno navaja dohodke voljenih predstavnikov, vendar prvotne napake, zajete v naslovu članka, ne odpravi. Ob tajnosti plač zaposlenih na ŠOU je novinarka uporabila logično pot in postavko o bruto plačah delila s številom zaposlenih. Pri tem je uporabila javno dostopne podatke, njen izračun povprečja, ki ne specificira plač vsakega posameznika, pa je posledica nejavnosti podatkov. Res pa je, da je novinarka pridobila podatek o plači direktorja, na katerega se sklicuje naslov članka (pritožnik mu ni nasprotoval). Ta podatek je primerljiv z ministrskimi plačami. Novinarka je bila nenatančna tudi pri navajanju podatka o stroških za honorarje in sejnine voljenih predstavnikov ŠOU. Postavka namreč zajema tudi druge stroške, kar se lahko povsem nenamerno zgodi zaradi poenostavljanja v prid razumljivosti besedila, ki tudi sicer vsebuje veliko podatkov, vendar so poenostavitve v tem primeru zameglile pravo stanje. Uredništvo Dela je ta problem poskusilo razrešiti z objavo dveh popravkov, ki se osredotočata na te nenatančnosti, vendar javno objavljeni popravki prizadetih ne odvezujejo avtorice in časnika priznanja napake. Slovenski mediji prepogosto objavijo popravek šele, ko so v to prisiljeni (britanski Guardian na primer na lastno pobudo redno popravlja svoje napake v rubriki Popravki in pojasnila). Popravek napake je dolžnost avtorja in medija. Objavljanje zgolj odziva prizadetih konflikta ne razreši. Zaradi vseh navedenih napak novinarke in ker teh napak ni samostojno popravila, je NČR odločilo, da je novinarka kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. 1. člen kodeksa posebej poudarja, da mora novinar svoje napake – četudi nenamerne – priznati in popraviti.

Sklicevanje na zakon o medijih in roke, ki jih ta določa, je problem pravosodja. NČR lahko samo ugotovi, da je uredništvo popravke, ki stvari opredelijo natančneje, v skladu s podatki, ki jih je ŠOU navajala v pritožbi, tudi objavilo in v ničemer ni bistveno okrnilo njihove vsebine, zato NČR meni, da Dejan Vodovnik ni kršil 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. V vprašanje, ali je članek namenoma objavljen tik pred študentskimi volitvami, se NČR ni spuščalo, saj je to stvar uredniške presoje.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 22. januarja 2008

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča