Razsodba/ stališče NČR DNS in SNS (*)
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Špela Šipek, Davorin Koron, Alma M. Sedlar in Jasna Tepina (člani), je na seji 16. julija 2009 v primeru Varuh človekovih pravic proti Mojci Marot ter Andražu Sodja in odgovornemu uredniku časnika Žurnal24 Goranu Novkoviću ter proti urednici spletnega portala Zurnal 24 Mileni Kalacun Lapajne ugotovilo, da sta navedena novinarja in urednika kršili Kodeks novinarjev Slovenije.
Zadeva: Varuh človekovih pravic proti novinarjema Mojci Marot ter Andražu Sodja in odgovornemu uredniku časnika Žurnal24 ter tednika Žurnal Goranu Novkoviću ter proti urednici spletnega portala Žurnal24 (www.zurnal24.si) Mileni Kalacun Lapajne.
V članku “Sosedje v hiši groze” so v tedniku Žurnal poročali o primeru deklice, ki jo je spolno zlorabljal oče in s katerim je zanosila. Časnik je objavil polno ime osumljenca, opisujejo družinske okoliščine, ki so nedvomno tragične. V članku je bila po mnenju pritožnika objavljena vrsta podatkov, ki omogočajo natančno identifikacijo osumljenca pa tudi njegove žrtve in drugih družinskih članov. Tako so bili po mnenju pritožnika kršeni 20., 21. in 22. člen KNS. Enaka vsebina je bila objavljena na spletnem portalu Zurnal24.
20. člen je bil po mnenju pritožnika kršen, ker so v članku razkriti številni osebni podatki kršitelja, hkrati pa tudi otroka. V prispevku je objavljeno, kje je družina živela, polno ime in priimek očeta, njegove poklicne dejavnosti ter govorice o tem, da je bil v preteklosti že obsojen za kazniva dejanja, poklic njegovega očeta, starost žrtve, okoliščine njenega šolanja, objavljena je tudi slika družinske hiše. Po mnenju pritožnika to omogoča natančno identifikacijo 15-letnice in tudi njenega novorojenega otroka. Objavili so občutljive podatke o tragičnem spolnem življenju mladoletnice in njenem zdravstvenem stanju.
Po mnenju varuha za razkrivanje tovrstnih podrobnosti iz najožje sfere otrok in njihovih staršev ni najti nobenega javnega interesa. Navedene objave so po varuhovem mnenju za deklico škodljive tako zaradi varstva njene najožje sfere zasebnosti, kot zato, ker so neposreden razlog za novo travmatično izkušnjo in stigmatizacijo obeh vpletenih otrok.
Po mnenju varuhinje gre za primer zavestnega, senzacionalističnega poročanja, o čemer naj bi pričali tudi podnaslovi – Razkrivamo podrobnosti o slovenskem Fritzlu – torej hkrati tudi za primer mučenja in nečloveškega ravnanja, čeprav, kot piše varuhinja, o tem ni nobenih podatkov.
21. člen KNS je bil po mnenju pritožnika kršen, ker gre v omenjenem primeru za izpostavljanje najbolj tragičnega vidika v nesrečni zgodbi, ki ima znake družinske tragedije. Nobenega razloga ni, da bi morala biti javnost obveščena o okoliščinah postopkov. Glede na to, da novinarju Kodeks narekuje pazljivost pri presoji o objavi vsebine poročila o nesrečah in sodnih postopkih, je po mnenju varuhinje očitno, da novinarja in urednik niso pokazali potrebne pazljivosti in so grobo kršili 21. točko kodeksa.
22. točko KNS so po mnenju pritožnika kršili, ker je objava navedenih informacij v očitnem nasprotju s koristmi otrok, zanje pa ni videti nobenega javnega interesa. Po mnenju varuhinje so zavestno spregledali jasno postavljene meje, zato je mogoče sklepati, da gre za naklepno dejanje in da objava šokantnih novice izhaja iz interesov novinarjev in urednika; gre za zbujanje pozornosti z objavo šokantne zgodbe, ki da je namenjena oglaševanju. Zato je po mnenju pritožnika prispevek mogoče označiti za primer posebno hude, zavestne in celo naklepne kršitve 22. člena KNS.
V odgovoru, ki ga je v imenu Gorana Novkovića, urednice Milene Kalacun Lapajne ter novinarjev Mojce Marot in Andraža Sodje poslala odvetniška pisarna Rojs, Peljhan, Prelesnik&Partnerji, opozarjajo, da je bila odločitev za objavo polnega imena in priimka uredniška, zato novinarja za tako odločitev ne moreta sprejemati odgovornosti.
Zavračajo obtožbo, da je šlo pri objavi prispevka za nedovoljeno obdelavo osebnih podatkov, saj da sama objava osebnega podatka v mediju ne pomeni kršitve s stališča Zakona o varstvu osebnih podatkov, pri čemer se sklicujejo na prakso informacijske pooblaščenke.
Zavračajo očitano naklepnost ravnanja, ki ga varuhinja izpelje iz ene od ključnih okoliščin, in sicer, da je varuhinja že 30. 1. 2009 (neposredno pred objavo) opozorila na potrebo po varstvu deklice in se zavezala, da bo organom pregona dosledno prijavila vsako objavo osebnih podatkov otroka.
Urednik pojasnjuje, da ima Žurnal zgodnje roke za tisk, tako da Goran Novković pred oddajo v tisk s pozivom varuhinje ni bil seznanjen.
Poleg tega varuhinja govori o osebnih podatkih otroka, ne pa tudi o objavi drugih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto. Trdijo, da v članku ne objavljajo nobenih osebnih podatkov, temveč govori le o osumljencu moralno sprevrženega dejanja. Pri objavi članka je bila prepoved objave osebnih podatkov spoštovana, odgovorni urednik pa se ni zavedal vsebine novele 2. odstavka 287. člena KZ o kršitvi tajnosti podatka, ki zadevajo otroke, saj da se je ta člen v KZ znašel brez publicitete in ustreznega obveščanja javnosti.
Pri tem se odgovornemu uredniku zastavlja vprašanje, ali je o kaznivih dejanjih, kjer so žrtve otroci, potemtakem sploh dopustno poročati, vključno s spornimi postopki na centrih za socialno delo na primer.
Trdijo, da so upoštevali 20., 21. in 22. člen Kodeksa, ne strinjajo pa se s pritožnico, da za medijsko poročanje, pri katerem lahko pride do delnega razkritja zasebnosti otrok, ni mogoče najti opravičila v javnem interesu.
Za objavo imena so se odločili, ker so bile informacije, ki so razkrivale identiteto oseb, objavljene že prej (da so družino zaradi neurejenih razmer obravnavali že pred 17 leti, da je žrtev nasilja tudi zunajzakonska partnerica in osumljenčevih sedem otrok, da so doma na Ptuju, da je hči v mariborski porodnišnici, da je stara 15 let, da je učenka 9. razreda, da jo je oče izpisal iz šole) in zaradi primera Fritzl, ki je po njihovi takratni oceni postal mednarodni standard poročanja v takih primerih. Pri tem poudarjajo, da se ne strinjajo s tabloidnim pristopom, kot je fotografsko obleganje hiše in poročanje o podrobnostih življenja Fritzlove družine, celo o družinskih članih, ki so bili žrtve Fritzlovih dejanj, in to s polnimi imeni. Način, na katerega so poročali sami o ptujskem primeru, je po njihovem mnenju največ, kolikor je primerno razkriti. Že ko so se odločili za objavo omenjenih podatkov, pa je bilo jasno, da gre za izrazito izjemo od običajnega pristopa. Glede na absolutno naravo osebnostnih pravic, uredništvo ni videlo razloga za kakršnokoli razlikovanje med slovenskimi in tujimi državljani.
Namen objave imena je bila s personalizacijo in konkretizacijo javnost soočiti s hudim problemom v družbi in tako vplivati na vedenje posameznikov, ki so dolžni prijaviti sume pristojnim službah, ne pa molčati, in vplivati na ravnanje slovenskih upravnih organov. Prepričani so, da če ne bi bilo poročanja v konkretnim primerom, ne bi bilo toliko diskusij, okroglih miz, tudi v slovenskih medijih, s tem pa tudi ne obveščanja javnosti o tako sprevrženih dejanjih. V pogovorih s strokovnjaki so tudi izvedeli, da se je na primer število prijav sumljivega obnašanja po poročanju o družinskem umoru pred očmi otrok v Ormožu bistveno povečalo.
V odgovoru opozarjajo, da uredništvo svoje odločitve vedno tehta in praviloma nikoli ne objavlja imen mladoletnikov. Pri odločanju v konkretnem primeru so se odločali tudi na podlagi kodeksa uredništva, ki pravi, da morajo člani uredništva spoštovati pravico do zasebnosti, razen ko gre za javno osebnost ali javni interes.
Razkrivanje kriminala in resnih prestopkov je po mnenju urednika nedvomno v interesu javnosti do obveščenosti. Prav razkritje osumljenca izredno ekscesnega dejanja je tisto, kar konstruktivno vpliva na učinkovitost članka. Ponuja namreč personalizirani okvir navajanja, ki sporočilu šele da specifičnost in kredibilnost ter s tem sporočilno vrednost. Namen objave imena in priimka osumljenca je bil vzpodbuditi pozornost bralcev in v javnosti razpravo. V nasprotnem primeru gre lahko za abstrakten primer, ki za bralca nima večjega sporočilnega učinka. Ker je bilo dejanje tako zavržno, se je pri tehtanju pravice do zasebnosti in pravice javnosti, da izve ime osumljenca, uredništvo odločilo, da objavi ime.
Po njihovem mnenju ni šlo za kršitev 20., 21. in 22. člena KNS, saj ne gre za nikakršno senzacionalistično razkrivanje zasebnosti posameznika, temveč je bila objava osebnih podatkov domnevnega storilca izključno v javnem interesu, ki v tako ekscesnih primerih, kot je primer ptujskega incesta, nedvomno pretehta pravico do zasebnosti in je v izključni funkciji obveščanja javnosti.
21. člena po njihovem mnenju niso kršili, saj ta novinarju nalaga pazljivost pri omembi imen storilcev v poročilih o predkazenskih postopkih, ne vključuje pa absolutne prepovedi imena, še zlasti kadar je poudarjen javni interes glede obveščenosti.
22. člena, ki zapoveduje posebno obzirnost pri zbiranju informacij in poročanju ter objavi fotografij in prenašanju izjav o mladoletnikih in tistih, ki jih je doletela tragedija, po njihovem niso kršili. Glede objave fotografije hiše poudarjajo, da je bila hiša v večjem delu zatemnjena, prav tako hišna številka. Hišo so tako lahko prepoznali le sosedje, ki so za dogajanje že vedeli. Ob tem se sklicujejo na teorijo Jurija Žureja, češ da v primeru, ko gre za razkritje zgolj v krogu, ki je že prej vedel za informacijo, ne more iti za razkritje, ki bi kršilo zasebnost. Poleg tega menijo, da ne gre le za družinsko tragedijo, temveč tudi tragedijo pristojnih institucij, ki tovrstnih dejanj ne zmorejo preprečiti. V tem obstaja javni interes.
Ob koncu poudarjajo, da je bila odločitev uredništva glede objave imena izjema, kar je bila prikazano tudi z mnenjem in opravičilom odgovornega urednika Žurnala, objavljenim v naslednji izdaji Žurnala. V njem so bili pojasnjeni razlogi za odločitev uredništva.
Glede odgovornosti urednice spletne strani Milene Kalacun Lapajne v odvetniški družbi trdijo, da postopek ne more steči, saj je bila vloga podana prepozno, to je 8.4..2009, članek je bil objavljen 31.1.2009, pritožba pa mora biti po pravilniku vložena največ 45 dni po objavi.