Matjaž Kovačič proti novinarki Tini Čuček (POP TV)


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mojca Pašek Šetinc, Nada Ravter in Alma M. Sedlar (člani), je na seji 4. februarja 2010 v primeru Matjaž Kovačič proti novinarki POP TV Tini Čuček sklenilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Matjaž Kovačič, veleposlanik, vodja sektorja za mednarodne organizacije in predsednik Sindikata slovenskih diplomatov proti novinarki Tini Čuček, POP TV

Matjaž Kovačič se je pritožil zaradi prispevka »Sporno imenovanje Kovačiča«, objavljenega 21. 10. 2009 v oddaji 24 ur in na spletni strani 24ur.com, v katerem je novinarka Tina Čuček po njegovem mnenju kršila 1., 2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

1. člen kodeksa (novinar mora preveriti točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam) naj bi novinarka kršila, ker je zatrdila, da bi koordinator za frankofonijo moral znati francoski jezik, »vendar ga Matjaž Kovačič ne obvlada«. Novinarka naj bi postavila navedeno trditev, čeprav ji je pritožnik v telefonskem razgovoru povedal, da njegovo znanje tega jezika ustreza opravljanju omenjene funkcije. Tudi evidenca v Ministrstvu RS za zunanje zadeve po trditvah pritožnika izkazuje, da obvlada francoski jezik. Novinarka je kljub temu izrekla navedeno trditev, pri čemer naj bi po mnenju pritožnika vplivala tudi na sogovornika dr. Milana Brgleza, ki naj bi ga njene napačne predpostavke verjetno zavedle, da je v oddaji podal negativno oceno pritožnikove strokovnosti ter strokovnosti njegovih kolegov. Novinarka naj bi v prispevku navedla tudi napačno dejstvo, da predlog o spremembi zakona o zunanjih zadevah zahteva, da so kandidati za veleposlaniška mesta 14 let zaposleni v Ministrstvu za zunanje zadeve. To po trditvah pritožnika ni res, kar je mogoče zlahka preveriti. Ta napačna predpostavka naj bi novinarki služila za trditev, da je zaposlitev v MZZ pomembnejša od tega, kaj kandidat »ve in kaj zna za področje, ki ga opravlja, kar primer Kovačič dokazuje«. Novinarka je po mnenju pritožnika kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ker je objavila nepreverjene informacije, ni preverila točnosti zbranih podatkov in se napakam ni izognila, čeprav je bila nanje opozorjena.

2. člen kodeksa (ko gre za hude obtožbe, mora novinar pridobiti odziv tistega, ki ga te obtožbe zadevajo) naj bi novinarka kršila, ker je v telefonskem pogovoru sicer pridobila pritožnikov odziv, v katerem ji je zatrdil, da njena predpostavka o njegovem neznanju francoskega jezika ne drži. Pritožnik navaja, da pri tem ni zahteval, da njegovega odgovora ne objavi, novinarka pa se je po njegovih trditvah odločila, da njegovega pojasnila javnosti ne sporoči.

3. člen kodeksa (ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti) naj bi novinarka po mnenju pritožnika kršila, ker bi njegovo znanje jezika lahko preverila, saj o njem pričajo tako njegove trditve, kadrovska evidenca v Ministrstvu za zunanje zadeve in še posebej njegovo preteklo delo veleposlanika v Maroku ter sodelovanje v delovnih telesih EU, kjer delo poteka v angleškem in francoskem jeziku brez prevajanja. To bi moralo biti po mnenju pritožnika dovolj, da bi novinarka preverila trditev, na kateri je gradila celotni prispevek, ali pa vsaj opozorila, da gre za nepreverjene informacije.

4. člen kodeksa (kadar je le mogoče, mora novinar navesti vir informacije) naj bi novinarka kršila, ker obstajajo dostopni podatki o pritožnikovih kvalifikacijah. O tem je z novinarko govoril sam in ji objave izjav ni prepovedal. Pritožnik navaja, da so po njegovem vedenju tudi v pristojni službi ministrstva zatrdili, da po njihovi evidenci obvlada francoski jezik. Če je novinarka uporabila anonimni vir, ki ga ne sme razkriti, je to po oceni pritožnika popolnoma neustrezno, saj »pri presoji o tem, ali kdo zna oziroma ne zna tujega jezika, ne more biti merodajno anonimno osebno mnenje, pač pa zgolj objektivni, preverljivi podatki ali vsaj za dajanje takih ocen usposobljena in pooblaščena oseba«. Po mnenju pritožnika bi moral v tem primeru biti naveden vir, saj bi trditev s tem postala verodostojna.

Novinarka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da v prispevku za oddajo 24 ur ni zapisala ali izrekla trditve, da pritožnik ne zna ali ne govori francosko, temveč je zapisala, da bi glede na to, kaj je frankofonija, pričakovali, »da bo koordinator za frankofonijo odlično obvladal francoski jezik. Vendar ga Matjaž Kovačič ne obvlada«. Prav tako ni spraševala o kvalificiranosti g. Kovačiča, temveč o profesionalnosti imenovanja oz. o profesionalnosti izbire kandidata in posledično profesionalnosti slovenske diplomacije, ne pa o profesionalnosti samega kandidata.

Kot pojasnjuje, je informacijo, da pritožnik ne zna francoščine, dobila iz treh različnih virov, ki g. Kovačiča osebno poznajo in želijo ostati anonimni. Vendar tega v prispevku ni objavila, objavila pa je informacijo, da pritožnik ne obvlada francoščine. Novinarka navaja, da naj bi ji to informacijo potrdil sam pritožnik v telefonskem pogovoru, ko je dejal, »da je njegova francoščina res zastarela, saj se jo je učil pred tridesetimi leti oz. v dijaških časih«. Ob tem je, pojasnjuje novinarka, pritožnik dodal, da je vseeno prepričan, da bo lahko normalno opravljal delo koordinatorja za frankofonijo. O vsebini njunega pogovora je obvestila urednico oddaje Tjašo Slokar in se po pogovoru z njo odločila, da vsebine telefonskega pogovora ne bo objavila, saj za to ni imela izrecnega dovoljenja pritožnika. Novinarka navaja, da ji Kovačič sicer res ni prepovedal objaviti vsebine njunega telefonskega pogovora, vendar ji za to tudi ni dal dovoljenja. Kot pojasnjuje, ga je prosila, naj svoja stališča javno pove oz. objavi, vendar je to možnost zavrnil češ »da ne bo dokazoval znanja francoščine neki televiziji«. Novinarka še pojasnjuje, da je pritožnika prosila za dokazila o aktivnem znanju francoščine, kar je prav tako zavrnil in jo napotil na Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ).

Iz odgovora MZZ, ki ga je prejela, je razvidno, da obvladovanje francoskega jezika sploh ni pogoj za koordinatorja za frankofonijo, pri čemer meni, da bi lahko glede na naravo funkcije kljub temu pričakovali, da bi koordinator za frankofonijo odlično obvladal francoski jezik. To je bila po njenih navedbah praksa pred imenovanjem g. Kovačiča, takšnega mnenja pa je bil tudi doc. dr. Milan Brglez, ki je v prispevku podal komentar. Novinarka zavrača očitek pritožnika, da je dr. Brgleza pri tem zavedla, saj »gre za strokovnjaka s področja diplomacije in poznavalca razmer na MZZ«.

Na očitek, da je v prispevku napačno navedla, da »predlog o spremembi Zakona o zunanjih zadevah zahteva, da so kandidati za veleposlaniška mesta 14 let zaposleni na MZZ«, novinarka pojasnjuje, da je v resnici zapisala, da »sindikat diplomatov nasprotuje spremembi zakona, ker ta omogoča, da do veleposlaniških mest pridejo tisti, ki niso vsaj 14 let zaposleni na MZZ«. Po sedaj veljavni zakonodaji je lahko veleposlanik diplomat, ki je v MZZ zaposlen 7 let, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah pa predvideva, da je »za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko imenovan diplomat, ki ima najmanj 14 let delovnih izkušenj in je najmanj 3 leta opravljal delo na diplomatskem delovnem mestu v diplomatskem predstavništvu ali konzulatu«. Kot pojasnjuje novinarka, pa novi predlog zakona predvideva, da je lahko na mesto veleposlanika izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima 14 let primerljivih izkušenj in vsaj tri leta vodstvenih delovnih izkušenj. Diplomat je po slovenski zakonodaji samo nekdo, ki je zaposlen na MZZ za nedoločen čas in je naredil diplomatski izpit. Zakon sicer omogoča, da diplomat z MZZ za določen čas odide v drugo službo, pri tem pa mu pravice na MZZ mirujejo, začasno službovanje v drugi instituciji pa šteje za delovno izkušnjo. Vendar je dejstvo, da je za pridobitev diplomatskega naziva ključna redna zaposlitev na MZZ, saj brez tega v Sloveniji ni mogoče postati diplomat.

Tako obstoječi zakon kot predlog sprememb zakona glede kriterijev za imenovanje veleposlanikov po navedbah novinarke posegata le v en kriterij – dolžino zaposlenosti na MZZ, pri čemer ni pomembno niti to, kako je nekdo prišel na ministrstvo. Strokovni kriteriji pa ostajajo enaki. Obstoječi Zakon o zunanjih zadevah in predlog novega zakona sta po mnenju novinarke »najboljši dokaz za trditev, da je zaposlitev na Mladiki glavni kriterij profesionalnosti slovenske diplomacije, kaj diplomat ve, kaj zna in ali je res strokovnjak za področje, ki ga opravlja, očitno ni tako pomembno«, kar je v navedenem prispevku tudi zapisala.

V zvezi z očitkom o kršitvi 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka navaja, da ni nikoli zapisala ali izrekla, da g. Kovačič ne zna ali ne govori francosko, temveč je izjavila, da g. Kovačič tega jezika ne obvlada. Kot pojasnjuje, se obvladovanje tujega jezika dokazuje z diplomo ali mednarodno priznanimi certifikati. Pritožnika je za dokazilo o tem tudi zaprosila, vendar ji ga po njenih navedbah ni želel posredovati. Prav tako je zavrnil ponujeno možnost, da javno zavrne očitke. Izrecnega dovoljenja za objavo njunega telefonskega pogovora novinarka ni dobila, zato ga tudi ni objavila. Trudila pa se je, da bi pridobila dokazila in odziv tistega, ki ga informacije zadevajo.

Novinarka meni, da ni kršila 3. člena kodeksa, saj naj bi ji po njenih navedbah informacijo, da ne obvlada francoščine, v telefonskem pogovoru potrdil kar g. Kovačič sam. Nikjer pa ni zapisala, da pritožnik ne govori francoščine. Res je v grafičnem prispevku pod prispevkom zapisano, da pritožnik »menda ne govori francosko«, vendar tega po pojasnilu novinarke ne napiše novinar, temveč lektor. Očitek, da ni opozorila na nepotrjene informacije, po njenem mnenju torej ne drži.

Novinarka zavrača tudi trditev, da je kršila 4. člen kodeksa. Viri, ki so ji zatrdili, da g. Kovačič ne zna francosko, želijo ostati anonimni, zato njihovih imen ne namerava razkriti in tega tudi ni naredila v prispevku. Javno dostopni podatki o kvalifikacijah g. Kovačiča pa po njenih navedbah ne dokazujejo, da obvlada francoski jezik.

Da po njegovem vedenju g. Kovačič zna francosko in da to ne bi smel biti razlog, da ga vlada ne imenuje za koordinatorja za frankofonijo, je v prispevku, objavljenem v oddaji 24 ur, dan pozneje izjavil zunanji minister Žbogar, ko mu je novinarka to vprašanje zastavila. Vendar se je, še pojasnjuje novinarka, tudi minister v izjavi zavaroval z besedno zvezo »kot je meni znano«. Po navedbah novinarke MZZ oz. pristojne službe ministrstva kljub večkratnim pozivom in zahtevam niso predložile kakršnega koli dokazila o aktivnem znanju francoščine za g. Kovačiča. Navedbe g. Kovačiča, da so v pristojni službi ministrstva zatrdili, da obvlada francosko, zato po trditvah novinarke ne držijo.

SKLEP:

Novinarka Tina Čuček ni kršila 1., 2., 3. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarka ni kršila 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ker je informacije poskusila preveriti tudi pri Matjažu Kovačiču, ki pa ni želel javno nastopiti. Vsebine telefonskega pogovora ni objavila, ker ni imela njegovega izrecnega dovoljenja, torej ji ni mogoče očitati, da ni bila dovolj previdna, da bi se izognila napakam. Novinarka v prispevku ni dejala, da Matjaž Kovačič ne govori francosko, temveč je izjavila, da francoščine ne obvlada, kar je lahko sklepala tudi iz njegove izjave, dane v telefonskem pogovoru. Kovačič naj bi novinarki v telefonskem pogovoru dejal »da je njegova francoščina res zastarela, saj se jo je učil pred tridesetimi leti oz. v dijaških časih«. Novinarka je resničnost informacije preverjala pri pristojnih uradnih virih. S prošnjo za dokazilo o znanju francoščine pritožnika se je večkrat obrnila tudi na MZZ, od koder ji dokazila niso posredovali. Razsodišče je ugotovilo, da je podpis v prispevku neustrezen, vendar pa zanj ni odgovorna novinarka.

Kot je razvidno iz prispevka, novinarka tudi ni trdila »da predlog o spremembi zakona o zunanjih zadevah zahteva, da so kandidati za veleposlaniška mesta 14 let zaposleni v Ministrstvu za zunanje zadeve«, kot trdi pritožnik, temveč je izjavila, da »sindikat diplomatov nasprotuje spremembi zakona, ker ta omogoča, da do veleposlaniških mest pridejo tisti, ki niso vsaj 14 let zaposleni na MZZ«, kar se nanaša na 27. člen v predlogu novega zakona, ki izjemoma omogoča imenovanje za veleposlanika tudi tistim, ki niso bili 14 let zaposleni na MZZ, temveč imajo 14 let primerljivih delovnih izkušenj ter tri leta izkušenj na vodilnih delovnih mestih. Torej novinarki ni mogoče očitati, da ni bila previdna, da bi se izognila napakam.

2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka po oceni NČR ni kršila, saj je poskusila pridobiti tudi odziv pritožnika, vendar ta ni želel javno nastopiti. Z njim se je pogovarjala le po telefonu, vendar se je po pogovoru z urednico oddaje odločila, da vsebine tega pogovora ne bo objavila, saj za to ni imela pritožnikovega izrecnega dovoljenja. V prispevku pa je povedala, da Matjaž Kovačič ni želel pred kamero, kjer bi lahko trditve o tem, da ne obvlada francoskega jezika, razjasnil.

3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka ni kršila, saj je to, da gre za nepotrjene informacije, nakazala z uporabo besedne zveze, da pritožnik »menda ne obvlada francoščine«. Iz tega je v konkretnem primeru po oceni NČR dovolj jasno razvidno, da je šlo za nepotrjene informacije, ki pa jih je novinarka večkrat poskušala preveriti pri pristojnem uradnem viru (MZZ), vendar neuspešno.

4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka po oceni NČR ni kršila, saj je spoštovala željo treh virov, ki po njenih navedbah poznajo Matjaža Kovačiča, vendar so želeli ostati anonimni, zato jih v prispevku ni omenjala. Četrti člen Kodeksa novinarjev Slovenije določa tudi, da se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira, če ni mogoče drugače priti do informacije. Razen tega je novinarka verodostojnost informacije želela preveriti pri uradnem viru, torej pri Ministrstvu za zunanje zadeve, kamor jo je napotil tudi Matjaž Kovačič, vendar ji od tam zagotovil o tem, da pritožnik obvlada francoščino, niso posredovali.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 4. februarja 2010

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča