Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Jasna Tepina, Nada Ravter, Špela Šipek in Davorin Koron (člani), je na seji 10. decembra 2009 v primeru Urad predsednika Republike Slovenije, zanj Stojan Tramte, generalni direktor, proti Gordani Stojiljković (Žurnal24) soglasno ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Urad predsednika Republike Slovenije, zanj Stojan Tramte, proti novinarki Žurnala24 Gordani Stojiljković
V dnevniku Žurnal24 in njegovi spletni izdaji je bil 14. 7. 2009 objavljen članek pod naslovom »Japonci nad Ultro, vest Türku« in mednaslovom »Poslano Türkovi Mojci«. V njem je novinarka Gordana Stojiljković objavila informacije o sporu, ki je bil sprožen na ljubljanskem okrožnem sodišču med Ultro in japonskim podjetjem NTT Docomo. Novinarka je zapisala, da je na fotokopiji sklepa o ustanovitvi postopka zaznamek, da je bil omenjeni sklep 12. 6. 2009 poslan v urad predsednika države Danila Türka oziroma “gospe Mojci”, pri čemer je novinarka dodala, da je šefinja kabineta predsednika države Mojca Seliškar Toš.
Po trditvah pritožnika je zapisano povsem neresnično. S tem naj bi novinarka krnila ugled predsednika republike in njegovega urada, saj je bilo očitno, da namiguje na poseganje predsednika v delo sodišča in njegovo željo po vpogledu v sodni postopek, ki ima politično odmevnost zaradi dejstva, da naj bil bil posredno vpleten tudi minister v Vladi RS.
V uradu predsednika republike poudarjajo, da niso prejeli omenjenega sklepa, kar so novinarki isti dan, ko so prejeli njena vprašanja, tudi pisno pojasnili. Kljub temu je novinarka objavila članek z neresničnimi navedbami, omenjenim naslovom in podnaslovom in fotokopijo sklepa, kjer je zapisano: »Sklep dne 12. 6. 2009 poslan v Urad predsednika, Služba za stike z javnostmi, ge. Mojci«. Iz omenjenega bi po mnenju pritožnika bralci lahko sklepali, da je bil sklep sodišča v resnici poslan na urad predsednika republike.
Z okrožnega sodišča v Ljubljani so urad predsednika obvestili, da se je zaznamek nanašal na urad predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani in ne na Urad predsednika Republike Slovenije. Zahtevali so tudi objavo nasprotnih dejstev, ki so bila objavljena 16. 7. 2009 v časniku Žurnal24.
Odgovorni urednik Žurnala je po navedbah pritožnika v telefonskem pogovoru obljubil, da bo časnik sam objavil popravek in opravičilo, v katerem bodo navedbe iz pojasnila urada in iz zahteve za popravek, ki so jo prejeli od okrožnega sodišča. Urednik je tudi obljubil, da bodo besedilo popravka predhodno poslali v pregled in odobritev predsednikovemu uradu in sodišču.
To se ni zgodilo. Urad so naslednji dan obvestili, da bo časnik namesto tega objavil celotno besedilo popravka, ki so ga dobili od Okrožnega sodišča. Temu je sledila formalna zahteva za popravek s strani urada predsednika republike, ki jo je urednik zavrnil z utemeljitvijo, da ga zavračajo zaradi zadnjega odstavka, saj v tem odstavku po navedbah urednika urad ne zanika nobene navedbe iz prvotnega članka, temveč govori le o nekorektnosti novinarke.
Urad je nato časniku ponovno poslal navedeno besedilo z zahtevo, da ga objavijo kot prikaz nasprotnih dejstev.
Po mnenju pritožnika dejstvo, da je bilo objavljeno opravičilo, ne spremeni nedopustnosti dejanj. Navedeni odgovor, ki ravnanje utemeljuje s sporazumom, ki ga sploh ni bilo, saj so bila novinarki dejstva jasno predstavljena, je neresničen. Objavljeno opravičilo po mnenju pritožnika tudi ne popravlja škode ugledu, ki je nastala zaradi takega pisanja.
1. člen naj bi novinarka kršila s tem, da je objavila napačne informacije kljub temu, da je dobila točne informacije (da navedeni zaznamek uradu ni bil posredovan).
3. člen naj bi novinarka kršila s tem, ko ni opozorila, da objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja; v tem primeru namreč ni dobila nobene potrditve, da gre za Mojco Seliškar Toš, šefinjo kabineta Urada predsednika države.
V imenu novinarke je odgovorila odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji.
Priznavajo, da ni dvoma, da je v konkretnem primeru prišlo do napake na strani novinarke in časnika. Pri tem pojasnjujejo, da je novinarka 13. 7. 2009 po elektronski pošti navedeno poskušala preveriti na Okrožnem sodišču, od koder pa odgovora, razen zahtevanega popravka, še danes ni dobila, čeprav je izrecno navedla, da bi odgovor potrebovala čimprej in dodala številko svojega mobilnega telefona. Ker je bilo dogajanje v zvezi z Ultro v tistem času zelo aktualno, molk enega od organov pa je bil pomenljiv, je uredništvo sprejelo odločitev, da se prispevek vseeno objavi. Vprašanje je poslala tudi Uradu predsednika države in navedla, da bi odgovor potrebovala do 16. ure. Novinarka se je nato po telefonu pogovarjala z g. Juvanom iz Urada predsednika republike, ki je prejem dokumenta zanikal ustno, kasneje pa tudi po elektronski pošti.
V nadaljevanju trdijo, da je imela novinarka utemeljen razlog za sklep, da je bil predlagatelj s sklepom vseeno seznanjen, čeprav takšne pošte niso prejeli. Kot argument navajajo izkušnje časnika z Uradom predsednika republike. Gre za objave v zvezi s “predsedniškim paketom”, o katerem je časnik pisal aprila (»Skrivnostno Türkovo ugodje v Titovi brunarici«), kateremu je sledil prikaz nasprotnih dejstev Urada in nato mnenje odgovornega urednika časnika (Janša = Türk) ter odgovor na prikaz nasprotnih dejstev avtorice Ksenije Koren, v katerem je zapisano: Urad predsednika republike Danila Türka je v prikazu nasprotnih dejstev o predsednikovi uporabi Titove brunarice na Brdu zapisal neresnice in zavajajoče sklepe. Trdijo tudi, da je novinarka Gordana Stojiljković v obravnavanem članku zanikanje predlagatelja tudi posebej navedla. (»Ko smo o zanimanju predsednika republike za Ultrin spor povprašali v uradu, je Tomo Juvan, predstavnik za stike z javnostmi, zanikal, da bi tovrstno pošto v uradu sploh prejeli.«)
Pojasnjujejo, da novinarka ni sklepala zlonamerno, temveč logično, saj da besedna zveza Urad predsednika največkrat pomeni Urad predsednika republike, pri čemer je ravnala z ustrezno skrbnostjo, saj je informacijo poskušala preveriti tako pri Uradu predsednika republike kot tudi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Na zaznamku je bilo navedeno “Urad predsednika” in “ge Mojci”. Šlo je za aktualno dogajanje v zvezi z Ultro. Minister Golobič je tedaj odkrito podpiral Danila Türka v volilni kampanji. Mojca Seliškar Toš pa je šefinja predsednikovega kabineta. V preteklosti se je izkazalo, da ima Urad predsednika republike lahko precej drugačen pogled na obstoječa dejstva od časnika. Novinarka, še pojasnjujejo, tudi ni mogla vedeti, da se zaznamek nanaša na Urad predsednika Okrožnega sodišča.
Zaradi vseh navedenih razlogov je novinarka, kot trdijo, utemeljeno sklepala, da je bil pri uradnem zaznamku mišljen Urad predsednika republike.
Drži, da v članku ni bila uporabljena pogojna oblika ali opozorilo v smislu 3. člena kodeksa, vendar menijo, da to ni potrebno, saj da ni šlo za ugibanje, pač pa za logično sklepanje, ki je izhajalo iz dokumenta, da “je bil Sklep dne 12. 6. 2009 poslan v Urad predsednika, Služba za stike z javnostmi…”
Za napako sta se novinarka in namestnik odgovornega urednika tudi opravičila 16. 7. 2009. Napaka pri interpretaciji ni bila namerna in še manj zlonarmerna, trdi novinarka.
Glede zavrnitve zahteve po objavi popravka v odgovoru na pritožbo opozarjajo, da to ni stvar Kodeksa, ampak Zakona o medijih. Pojasnijo pa tudi razloge za zavrnitev zahtevka. Predlagatelj je v zahtevku namreč v zadnjem odstavku navedel: “V zvezi s tem izražamo razočaranje nad nekorektnim ravnanjem novinarke in časnika, ki je kljub našemu izrecnemu zanikanju objavil neresnične informacije v zvezi s predsednikom republike in njegovim uradom.” Kljub pozivu predlagatelju, naj izpusti sporni zadnji del, kjer niso navedena nasprotna dejstva, temveč njihova vrednostna sodba, je predlagatelj naslednji dan poslal identičen zahtevek. Odgovorni urednik je objavo zavrnil.
Ob tem Gordana Stojiljković prek odvetništke družbe poziva NČR, naj javno obsodi ravnanje predsednika RS kot nedopusten pritisk na neodvisno uredniško politiko. Slednji je namreč z dopisom dne 20. 7. 2009 o pritožbi zaradi dela novinarjev dnevnika Žurnal24, ki je bila poslana NČR, obvestil g. Klausa Schweighoferja, direktorja družbe Styria Media International AG, ki je 100-odstotni lastnik družbe Žurnal media d.o.o., izdajatelja časnika Žurnal24. S pisnim obveščanjem je predlagatelj očitno skušal izvrševati nedopusten pritisk na uredniško politiko ali pa celo izsiliti zamenjavo uredništva, ker je v nasprotju z akti, kot so Zakon o medijih, ki govori o avtonomnosti urednikov, novinarjev, o osebni odgovornosti novinarjev in urednikov ter ZMED, po katerem se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti pogodbe z njim zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s profesionalnimi standardi.
Po mnenju Gordane Stojiljković je tovrstno ravnanje najvišje institucije v Sloveniji v nasprotju s standardi nevmešavanja v svobodno uredniško politiko, zato predlaga, da NČR javno obsodi nedopusten pritisk in vmešavanje najvišjega političnega organa v RS v avtonomno delovanje enega od slovenskih medijev.