Barbara Györfi proti novinarki Simoni Meznarič (Štajerski tednik)


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Lea Širok in Nina Jerman (člani) je na seji 3. junija 2010 v primeru Barbara Györfi proti novinarki Simoni Meznarič ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Barbara Györfi proti novinarki Simoni Meznarič (Štajerski tednik)

Po mnenju pritožnice Barbare Györfi je novinarka Simona Meznarič v uvodniku za Štajerski tednik, naslovljenem z Absurdi, objavljenem v 97. št. 11. 12. 2009, kršila 1., 2., 3., 4., 9., 11., 15., 22. in 23. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnica Barbara Györfi novinarki Simoni Meznarič očita širjenje tako nestrpnosti do ljudi, ki delajo na področju zaščite živali, kot tudi do živali samih, nepreverjanje zbranih informacij o višini stroškov za gradnjo mariborskega zavetišča za živali in nejasno ločnico med poročilom o dejstvih in komentarjem.

Pritožnica trdi, da je novinarka Simona Meznarič v uvodniku za Štajerski tednik, ki je bil objavljen 11.12.2009, širila nestrpnost do ljudi, ki delajo na področju zaščite živali, kot tudi do živali samih. Po mnenju pritožnice je edini konkretni podatek v članku višina stroškov, porabljenih za gradnjo mariborskega zavetišča za zapuščene živali. Simona Meznarič naj ne bi dobila verodostojnih informacij o višini stroškov za izgradnjo zavetišča. Višino zneska naj bi samovoljno zaokrožila navzgor, pri tem pa naj ne bi navedla, kje je dobila podatek glede milijona evrov. Razlika med podatkom in mnenjem novinarke naj ne bi bila vidna. Novinarka naj bi izpostavila poniževalen odnos do ljudi, ki delujejo na področju zaščite živali. Po mnenju pritožnice novinarka z ničemer v članku ni nakazala, da gre le za njeno mnenje in se ni potrudila pridobiti mnenj tistih, ki jih članek zadeva.

S stavkom »Samo za projekt izgradnje naj bi šlo dobrih 800.000 evrov, recimo raje kar milijonček, o stroških poslovanja pa v tem kontekstu zdaj ne bi,« naj bi novinarka kršila 1., 2., 3., 4. in 11. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

S stavkom »Saj je vse lepo in prav in globoki ljubitelji živalic naj ne skačejo po zraku, ampak v situaciji, kjer polovica ljudi skorajda že strada, ko jih je vsak dan več na cesti, brez služb, ko so plače sramotno nizke, se mi zdi eden največjih absurdov zapravljati take ogromne cifre za azil za živali,« naj bi novinarka po mnenju pritožnice kršila 23. člen Kodeksa, ki navaja, da se mora novinar izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim, geografskim stereotipom ter stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem in prepoveduje spodbujanje k nasilju in nestrpnosti, diskriminacijo na podlagi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj. V dikciji »Še kako ljubka so mi tista majhna dlakasta, puhasta, pernata in še kakšna drugačna bitja; pa všeč so mi tudi tiste največje živali,« pritožnica novinarki očita kršitev 1., 22. in 23. člena Kodeksa. S stavkom »In povsem mirno si upam povedati, da bi gladko, ne glede na vso evropsko zakonodajo, gradnjo takšnega azila krepko prestavila v tisto prihodnost, ko bo poskrbljeno za vse ljudi vsaj do te mere, kot se skrbi za živali,« naj bi novinarka kršila 15. člen Kodeksa. Pritožnica ji očita tudi nespoštovanje 2. člena Ustave RS. Pritožnica novinarki očita kršitev 23. in 9. člena Kodeksa v dikciji »pa naj zaradi mene zdaj živaloljubci skačejo do stropa in še skozi,« saj naj bi širila nestrpnost in izražala prezir do določene skupine ljudi; pritožnica novinarki očita tudi plagiatorstvo, saj naj bi si od novinarske kolegice Mateje Hrastar sposodila izraz »živaloljubec.« V dikciji »… če so tako zelo veliki ljubitelji, lahko tudi brez občinske in državne pomoči nahranijo svoje črede, potem pa še črede vseh potepuških in zapuščenih živali, jim dajo prostor v svojih domovih in v svoji globoki ljubezni in usmiljenju za vse njih še plačajo zdravstvene usluge,« naj bi novinarka kršila 1., 2., 3., 4., 11. in 23. člen Kodeksa. S stavkoma »Zelo nesramno se mi zdi, da se s takim azilom, ne da me kdo karkoli vpraša, jemlje tudi moj denar in denar nas vseh, saj bodo občine azil morale sofinancirati. Raje bi s tem denarjem naredili kaj za ljudi, lahko tudi samo za tiste zapuščene, ki – čeprav se sliši grdo – tudi potrebujejo azil,« naj bi novinarka – po mnenju pritožnice – kršila 1., 2., 3., 4. in 11. člen Kodeksa.

Novinarka Simona Meznarič je na obtožbe odgovorila. Najprej pojasnjuje, da je jasno razvidno, da gre v objavljenem zapisu za uvodnik, ki je v skladu z uredniško politiko časopisa namenjen izključno komentarju s predstavitvijo osebnega pogleda novinarja na določeno problematiko na osnovi znanih in razpoložljivih podatkov. Kot takšna, torej specifično komentatorska, je rubrika Uvodnik tudi posebej označena v časopisu in jasno ločena od drugih novinarskih prispevkov. Novinarka pojasnjuje, da izraža vsebina uvodnika eno od stališč oz. pogledov na novogradnjo azila za živali, pri čemer je izpostavljen finančni vidik izgradnje in delovanja azila v kontekstu gospodarske in socialne krize, ki je zlasti na območju Spodnjega Podravja izjemno pereča. Novinarka pojasnjuje, da je bistvo komentarja le razvijanje dileme, ali je bila gradnja azila v takšni vrednosti res smiselna v luči sedanje splošne krize ali pa bi bilo bolje denar nameniti za gradnjo objekta, ki bi služil socialni varnosti ljudi, azil pa zgraditi kdaj kasneje. Z vzpostavitvijo ustreznega azila se – tako Simona Meznarič – varstvo in zaščita živali v zavetišču opredeljuje kot javna služba, ki so jo občine dolžne sofinancirati. Novinarka poudarja, da ni navajala napačnih podatkov, saj je gradnja objekta dejansko stala 800.000 evrov, vendar je treba k tej ceni prišteti še vrednost zemljišča.

SKLEP:

Novinarka Simona Meznarič ni kršila 1., 2., 3., 4., 9., 11., 15., 22. in 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Pritožnica Barbara Györfi očita novinarki Simoni Meznarič kršitev 1., 2., 3., 4. in 11. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa). Kršitev 1. člena pritožnica v nadaljevanju sama ovrže in svoj predhodni očitek spodbije, saj ne gre za napačen podatek o višini stroškov za projekt izgradnje. Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da novinarka ni kršila niti 2. niti 3. in ne 4. člena Kodeksa, saj je z besedno zvezo »naj bi« v stavku »Samo za projekt izgradnje naj bi šlo dobrih 800.000 evrov, recimo raje kar milijonček, o stroških poslovanja pa v tem kontekstu zdaj ne bi.«, opozorila na nepotrjeno informacijo. Ker ne gre za hudo obtožbo, pač pa za način izražanja mnenja, tj. podajanja stališča v časopisnem uvodniku, ki je strukturiran kot komentar, tudi ne moremo govoriti o kršitvi 2. in 11. člena.

NČR ugotavlja, da Simona Meznarič s stavkom »Še kako ljubka so mi tista majhna dlakasta, puhasta, pernata in še kakšna drugačna bitja; pa všeč so mi tudi tiste največje živali,« ni kršila 1., 22. in 23. člena Kodeksa, saj ne gre za napačne informacije in ne za hudo obtožbo. NČR ugotavlja, da novinarka v prispevku ni kršila 23. člena Kodeksa, saj v tekstu ni zaznati nobene oblike diskriminatornega pisanja. Izraz »živaloljubec«, ki ga uporabi Simona Meznarič, je skovanka, ki v svojem korenu vključuje besedo »ljub«, ki jo SSKJ definira kot »ljubimec, ljubček«, a s časovno-frekvenčnim kvalifikatorjem zastar., kar pomeni, da gre za nekoč rabljeno besedo in pomen, ki je danes v knjižnem jeziku mrtev. S skovanko »živaloljub«, pri katerem nikakor ne moremo govoriti o plagiatu – in kršitvi 9. člena – (besedišče nekega jezika je živ organizem, ki se nenehno spreminja in dopolnjuje, poleg novih je zato nemalokrat v obtoku kakšen arhaičen izraz) je novinarka zgolj opozorila na stilno vrednost, ki jo je imela tako kvalificirana beseda nekoč, pri čemer ne gre za kršitev 23. člena Kodeksa. Različne besedne skovanke uporabljamo novinarji velikokrat in je nemogoče in povsem nesmiselno ugotavljati avtorja novinarsko prvič zapisane ali izgovorjene.

S stavkom »Zelo nesramno se mi zdi, da se s takim azilom, ne da me kdo karkoli vpraša, jemlje tudi moj denar in denar nas vseh, saj bodo občine azil morale sofinancirati,« novinarka ni kršila 1., 2., 3., 4. in 11. člena, saj ne gre niti za navedbo neresničnih informacij niti za hudo obtožbo; gre za navajanje splošno znanih dejstev v uvodniku, ki ima strukturo komentarja. Pritožnica novinarki očita tudi, da naj bi z uporabo množinske oblike samostalnika »občine« zameglila dejstvo, da je azil financirala Mestna občina Maribor, druge občine, ki bodo sklenile pogodbo z zavetiščem, pa bodo financirale le oskrbo živali, najdenih na področju svoje občine. NČR ugotavlja, da kljub drugačni formulaciji in dikciji novinarke v uvodniku informacija ni napačna: z vzpostavitvijo ustreznega azila se tudi varstvo in zaščita živali v zavetišču opredeljuje kot javna služba, ki so jo občine dolžne sofinancirati (v smislu delovanja in ne gradnje objekta; novinarka nikjer ne navaja, da bodo financirale samo gradnjo objekta, kot se namiguje v pritožbi.

S stavkom »In povsem mirno si upam povedati, da bi gladko, ne glede na vso evropsko zakonodajo, gradnjo takšnega azila krepko prestavila v tisto prihodnost, ko bo poskrbljeno za vse ljudi vsaj do te mere, kot se skrbi za živali,« naj bi novinarka kršila 15. člen Kodeksa novinarske etike. NČR meni, da ne gre za kršitev zadevnega člena, saj ne gre za situacijo, ki bi lahko privedla do konflikta interesov.

NČR meni, da novinarka z dikcijo »Raje bi s tem denarjem naredili kaj za ljudi, lahko tudi samo za tiste zapuščene, ki – čeprav se sliši grdo – tudi potrebujejo azil,« ni kršila ne 1. in ne 3. člena Kodeksa. Gre za komentar, sestavek, opremljen z mnenji in stališči. Bistvo komentarja je razvijanje dileme, ali je bila gradnja azila v takšni vrednosti res smiselna v luči sedanje splošne krize ali pa bi bilo bolje denar nameniti za izgradnjo objekta, ki bi služil socialni varnosti ljudi, azil pa zgraditi kdaj kasneje.

V dikciji »… če so tako zelo veliki ljubitelji, lahko tudi brez občinske in državne pomoči nahranijo svoje črede, potem pa še črede vseh potepuških in zapuščenih živali, jim dajo prostor v svojih domovih in v svoji globoki ljubezni in usmiljenju za vse njih še plačajo zdravstvene usluge,« naj bi novinarka kršila 1., 2., 3., 4., 11. in 23. člen Kodeksa. NČR ugotavlja, da ne gre za kršitev nobenega od navedenih členov, saj ne gre za napačo informacijo ne za hudo obtožbo ali za nepotrjeno informacijo, na katero bi bilo treba opozoriti. Ne gre niti za informacijo, katere vir bi bilo treba navesti. Gre za komentar, ki je jasno ločen od poročila. NČR ugotavlja, da s stavkoma »Zelo nesramno se mi zdi, da se s takim azilom, ne da me kdo karkoli vpraša, jemlje tudi moj denar in denar nas vseh, saj bodo občine azil morale sofinancirati. Raje bi s tem denarjem naredili kaj za ljudi, lahko tudi samo za tiste zapuščene, ki – čeprav se sliši grdo – tudi potrebujejo azil,« ni kršila nobenega od navedenih členov Kodeksa (1., 2., 3., 4. in 11. člen). Ne gre za informacijo, katere točnost bi bilo potrebno preveriti in navesti vir, niti za hudo obtožbo. Ne gre tudi za nepotrjeno informacijo. Gre za uvodnik, ki je strukturiran kot komentar in ima jasno določeno mesto v časopisu,v katerem je avtorica zavzelai stališče v zvezi z (novo)gradnjo azila za živali.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 21. junija 2010

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča