Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma M. Sedlar, Nina Jerman in Lea Širok (člani), je na seji 28. oktobra 2010 v primeru Boris Šuštaršič in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (zanju pooblaščenec Mramor Sorta & Holec, odvetniška družba d.o.o.) proti Ani Turk, Gregorju Trebušaku in Urošu Slaku (Kanal A) ugotovilo, da Gregor Trebušak ni kršil kodeksa, da je Ana Turk v prispevku, objavljenem 7. 5. 2010, kršila kodeks, Uroš Slak in Ana Turk pa v prispevkih, objavljenih 11., 12. in 25. 5. 2010, nista kršila kodeksa.
Primer: Boris Šustaršič in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije proti Ani Turk, Gregorju Trebušaku in Urošu Slaku, Kanal A
Boris Šuštaršič in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju pritožnik) navaja, da so novinarji Kanala A, Ana Turk, Gregor Trebušak in Uroš Slak, v tematsko povezanih prispevkih in napovednikih, ki so jih v oddaji Svet na Kanalu A objavili 7., 12., 13. in 25. maja 2010, kršili 1., 2., 7., 20. in 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeks).
I. V prispevku, objavljenem 7. 5. 2010, naj bi Ana Turk in Gregor Trebušak kršila 1., 2., 7. in 20. člen.
Po mnenju pritožnika sta novinarja kršila 1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti), ker sta v prispevku navajala, da si državni svetnik Boris Šuštaršič, ki mu Komisija za preprečevanje korupcije očita netransparentno in celo diskriminatorno delitev milijonov, da sredstva deli kar sam in da denar, namenjen invalidskim in humanitarnim organizacijam, deli med drugim kar sebi in torej tudi svojemu društvu distrofikov. Pritožnik trdi, da gre za netočne in nepreverjene navedbe, argumente za to pa naj bi navedel že v predhodnem predlogu za uvedbo postopka (vloga 18. 6. 2010) proti istima novinarjema, ki ga je NČR obravnavalo in o njem tudi razsodilo.
Novinarjema očita netočnost tudi, ko navajata, da je pravilnik, s katerim bi odpravili anomalije in netransparentno delitev tudi davkoplačevalskega denarja, obtičal v predalu Šuštaršičeve komisije in zato sploh ni prišel do praga Državnega zbora. Državni zbor, pojasnjuje pritožnik, namreč sprejema zakone in ne pravilnikov, ki so v domeni resornih ministrstev.
Netočne in nepopolne naj bi bile tudi navedbe, da “Šuštaršič plete lovke in omogoča netransparentno delitev 20 milijonov evrov“, saj je Boris Šuštaršič – tako pritožnik – zgolj eden izmed 30 članov FIHA in nikakor ne more omogočati delitve denarja.
Navedba, da Šuštaršičeva ekipa kar sama zasnuje pravila za delitev denarja, je po pritožnikovem mnenju prav tako netočna informacija, ki je novinarji niso preverili. Denar na osnovi izrecnih zakonskih določil (Zakon o invalidskih organizacijah) deli Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), trdi pritožnik, pri čemer se invalidske organizacije, združene v Nacionalni svet invalidskih in humanitarnih organizacij (NSIOS), predhodno posvetujejo o svojih programih.
2. člen (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi Ana Turk in Gregor Trebušak kršila, ker za navedene informacije, ki po pritožnikovem mnenju vsebujejo hude obtožbe, denimo o tem, da Šuštaršič denar deli kar sam in tudi samemu sebi, ter da omogoča netransparentno delitev 20 milijonov evrov, nista poskušala pridobiti Šuštaršičevega odziva.
7. člen (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov) naj bi novinarja kršila, ko sta navedla, da „Šuštaršič plete lovke in omogoča netransparentno delitev 20 milijonov evrov“. Pri tem naj bi zamolčala pomembno informacijo, da je Šuštaršič zgolj eden izmed 30 članov sveta FIHO in nikakor ne more omogočati delitve denarja.
20. člen (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes…) pa naj bi novinarja kršila, ker je celoten prispevek – tako pritožnik – zastavljen senzacionalistično brez resnega namena korektnega in verodostojnega poročanja.
Novinarja Ana Turk in Gregor Trebušak se nista odzvala na poziv NČR, naj predstavita svoj pogled na očitane kršitve kodeksa.
Sklep: Novinar Gregor Trebušak ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije, novinarka Ana Turk ni kršila 1., 7. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, je pa kršila 2. člen.
Obrazložitev:
Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da novinar Gregor Trebušak v napovedniku prispevka ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije, novinarka Ana Turk pa v prispevku ni kršila 1., 7. in 20. člena.
Tako v napovedi, kakor v prispevku namreč nista navajala napačnih informacij, temveč sta povzemala ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije v pojasnilu št. 137, 5. 5. 2010, o katerih sta poročala že v prispevku dan prej, to je, 6. maja 2010, in na katerega se je pritožnik prav tako pritožil, NČR pa je o pritožbi tudi že razsodilo.
Prispevek, predvajan 7. maja, je dejansko nadaljevanje predhodnega, le da je novinarka tu konflikt interesov, do katerega je po ugotovitvah Kosove komisije prišlo zaradi prepletanja medsebojno povezanih in odvisnih funkcij Borisa Šuštaršiča (ki je predsednik nadzornega sveta državne loterije, predsednik nacionalnega združenja socialnega varstva, član sveta fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij, predsednik komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v državnem svetu, predsednik invalidskega društva ter državni svetnik), dodatno osvetlila z vidika netransparentnega razdeljevanja denarja med invalidske organizacije in podkrepila s pomočjo sogovornikov.
Predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes je tako potrdil, da pravila, ki jih je oblikovala Šuštaršičeva skupina, niso bila dovolj konkretizirana, Janez Jug, predsednik FIHO, pa je poudaril, da je sam hotel narediti red pri razdeljevanju denarja, vendar je „zadeva“ propadla iz subjektivnih razlogov. Pravila, ki jih je pripravil, nadaljuje novinarka, so namreč obtičala pri Šuštaršiču v predalu.
Prav tako ni netočna navedba, da „pravilnik sploh ni prišel do praga Državnega zbora“, ker naj bi bil slednji pristojen le za sprejemanje zakonov, kakor trdi pritožnik, saj soglasje k spremembam Pravil Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij daje prav Državni zbor.
Novinarka ni kršila 7. člena kodeksa, saj je v prispevku poskušala osvetliti, kakšne so posledice konflikta interesov pri razdeljevanju denarja invalidskim organizacijam zaradi medsebojno prepletenih funkcij Borisa Šuštaršiča, o katerih govori omenjeno poročilo protikorupcijske komisije. Zato tudi podatek, da je Šuštaršič le eden izmed 30 članov FIHO, po oceni NČR v tem primeru ni bistven, saj je iz prispevka razvidno, da ima Šuštaršič več funkcij, pri katerih ima vpliv na razdeljevanje denarja, je predsednik nadzornega sveta Loterije Slovenije,predsednik upravnega odbora NSIOS itd…
Prav tako ni kršila 20. člena kodeksa, saj se ni ukvarjala z zasebnim življenjem pritožnika, temveč z njegovimi številnimi prepletenimi javnimi funkcijami. NČR tudi meni, da prispevek ne zasleduje zgolj senzacionalističnih učinkov poročanja o zadevi, saj poskuša osvetliti ozadje konflikta interesov pri razdeljevanju javnega denarja FIHO invalidskim organizacijam.
Novinarka Ana Turk je kršila 2. člen kodeksa. Navedla je hude obtožbe o netransparentnem razdeljevanju denarja, iz prispevka pa ni razvidno, da bi zanje poskušala dobiti odziva Borisa Šuštaršiča.
II. V prispevku, predvajanem 11. 5. 2010, naj bi novinarja Ana Turk in Uroš Slak kršila 1., 2., 7., 20. in 21. člen.
1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti), naj bi kršila, ko sta v napovednikih in prispevku navajala, da državni svetnik Boris Šuštaršič denar deli kar mimo zakonov, da je sodišče za njegov Nacionalni svet invalidskih organizacij zahtevalo izbris iz registra organizacij (AJPES) in da zaradi tega državni svetnik Boris Šuštaršič dela na črno; da ima Šuštaršič eno glavnih besed pri delitvi 21 milijonov evrov iz malhe fundacije FIHO; da mu je s posamezniki Ministrstva za notranje zadeve, kar ugotavlja tudi sodišče, uspelo registrirati njegov NSIOS, pa čeprav ga po zakonu sploh ne bi mogel registrirati. S to registracijo pa je Šuštaršič omogočil finančno poslovanje in polnjenje bančnega računa svojega nacionalnega sveta. In to počne zlahka, saj je na čelu kar nekaj ključnih invalidskih in političnih institucij. V Loteriji Slovenije bdi nad denarjem, ki ga pozneje brez pravil deli med invalidska društva in zveze, med drugim tudi svojemu društvu distrofikov.
Naštete kršitve 1. člena kodeksa pritožnik utemeljuje s pojasnilom, da so trditve novinarjev netočne in nepopolne, saj denarja ne deli Boris Šuštaršič. Prav tako ga ne delijo mimo zakonov, temveč v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO.
Napačna naj bi bila tudi trditev, da je izbris NSIOS iz registra zahtevalo sodišče, ker je bil „izbris posledica zavrnitve pritožbe ter ustavitve postopka vpisa“. Potem ko je organ prve stopnje zavrnil registracijo NSIOS na osnovi Zakona o društvih, pojasnjuje pritožnik, se je NSIOS pritožil in pri organu druge stopnje (Ministrstvo za notranje zadeve) uspel ter dosegel vpis v register. Na to odločbo je Zveza društev gibalno oviranih oseb z invalidnostjo – Invalid vložila tožbo v upravnem sporu in uspela. NSIOS se je na odločitev sodišča pritožil, organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnil, kar je posledično pomenilo izbris NSIOS iz registra. NSIOS je nato vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri pa, kot trdi pritožnik, še ni odločeno, kar pomeni, da postopek še ni pravnomočno končan. Po mnenju pritožnika ta pojasnila dokazujejo tudi, da izbris ni povezan z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo poslovanja NSIOS, kakor navajata novinarja.
Netočna naj bi bila tudi navedba, da „Šuštaršič posluje na črno“, kar pritožnik utemeljuje tudi s priloženim opisom dela na črno iz Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.
V prispevku pa naj bi bile izmišljene navedbe, da je na podlagi sodbe upravnega sodišča plačevanje članarine NSIOS nelegalno, saj sodišče, pojasnjuje pritožnik, o plačevanju članarine NSIOS ni odločalo, temveč je odločalo le o „utemeljenosti ali neutemeljenosti registracije NSIOS glede na veljavno materialno pravo“.
2. člen (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi novinarja kršila, ker za navedbe, pri katerih gre za hude obtožbe, denimo, „da Šuštaršič dela na črno“ ali da je izbris povezan z zakonitostjo poslovanja NSIOS, nista poskušala pridobiti odziva tistih, ki jih omenjene navedbe zadevajo.
7. člen (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov…) naj bi novinarja kršila, ker naj bi v prispevku zamolčala pomembne informacije. Po mnenju pritožnika sta denimo zamolčala, „da je Šuštaršič zgolj eden izmed 30 članov FIHO in nikakor ne more omogočati delitve denarja“, da se denarja ne deli mimo zakonov, kakor trdita novinarja, temveč ga delijo na osnovi Pravilnika, da je bil izbris NSIOS „posledica zavrnitve pritožbe zoper odločbo upravne enote Ljubljana v ponovljenem postopku“, ne pa zahteve sodišča. Slednje pa naj bi tudi dokazovalo, da izbris nima „nikakršne veze z zakonitostjo poslovanja NSIOS“.
20. člen (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes…) pa naj bi novinarja kršila, z navedbo „NSIOS je enako Boris Šušatršič, je enako delo na črno. Pritožnik meni, da so to senzacionalistične in netočne navedbe, prav tako pa je senzacionalistično in brez resnega namena korektnega in verodostojnega obveščanja javnosti zastavljen celoten prispevek.
21. člen (ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev ….), naj bi novinarja kršila, ker sta navajala odločbo sodišča o izbrisu NSIOS iz registra, na katero se je NSIOS pritožil, in naj bi torej „nekorektno poročala“ o postopku, ki pravnomočno ni končan. Po mnenju pritožnika se določila 21. člena kodeksa „smiselno uporabljajo na vseh in ne samo na kazenskem področju pravosodja“.
Novinarja Ana Turk in Uroš Slak se nista odzvala na poziv NČR, naj predstavita svoj pogled na očitane kršitve kodeksa.
Sklep: Novinarja Ana Turk in Uroš Slak nista kršila 1., 2., 7., 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
NČR ugotavlja, da novinarja Ana Turk in Uroš Slak v prispevku in napovednikih nista kršila 1., 2., 7., 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Novinarka Ana Turk ni kršila 1. člena kodeksa, saj so njene navedbe o tem, da državni svetnik Boris Šuštaršič denar deli kar mimo zakonov in da ima eno glavnih besed pri delitvi 21 milijonov evrov iz malhe fundacije FIHO podkrepljene tako z ugotovitvami Komisije za preprečevanje korupcije o konfliktu interesov zaradi prepletanja medsebojno povezanih in odvisnih funkcij Borisa Šuštaršiča kakor tudi z izjavami sogovornikov.
Da morajo invalidske organizacije, ki prejemajo sredstva FIHO, mesečno nakazovati dogovorjene zneske NSIOS, v izjavi potrdi Iztok Suhadolnik, predstavnik Zveze Sonček, in pove, da so večkrat zaman poskušali izpostaviti problem, da „je to članarina, ki bi morala biti opredeljena na podlagi kriterijev, meril“, pa tudi, da vse aktivnosti, ki „so izvedene v imenu nacionalnega sveta, izvaja aktualni predsednik gospod Boris Šuštaršič“.
Prav tako po mnenju NČR ni napačna navedba, da je sodišče „zahtevalo izbris [NSIOS] iz registra organizacij in da zaradi tega državni svetnik Boris Šuštaršič dela na črno“, saj je upravno sodišče glede izbrisa dejansko tako razsodilo, kar potrjuje tudi sam pritožnik, ki tudi ne zanika podatka iz prispevka, da NSIOS z mesečnimi prispevki od invalidskih organizacij dobi 100.000 evrov na leto, kar pa je, poudari novinarka, z vidika davčne uprave nezakonito in je torej „delo na črno“.
Novinarka v prispevku tudi ne trdi, da je sodišče zahtevalo izbris zaradi nezakonitosti poslovanja NSIOS, temveč, resda nekoliko poenostavljeno, pojasni, da je nacionalni svet deloval nezakonito (vpis v register AJPES ni imel zakonske osnove), zaradi česar ga je sodišče izbrisalo iz registra organizacij.
Zato po mnenju NČR tudi ni izmišljena navedba, da je na podlagi sodbe upravnega sodišča plačevanje članarine NSIOS nelegalno.
Novinarja Uroš Slak in Ana Turk v napovedniku in prispevku nista kršila 2. člena. Iz prispevka je razvidno, da je novinarka poskušala pridobiti odziv Borisa Šuštaršiča.
Novinarja nista kršila 7. člena kodeksa (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov), ker po mnenju razsodišča v prispevku nista zamolčala pomembnih informacij. Podatek, da je Šuštaršič le eden izmed 30 članov FIHO, po oceni NČR v tem primeru ni bistven, saj sta novinarja ob tem izpustila vse ostale Šuštaršičeve funkcije, od predsednika nadzornega sveta Loterije Slovenije do predsednika upravnega odbora Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, zaradi katerih prihaja do konflikta interesov, ki ga je ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije. Prav tako NČR ne more pritrditi pritožniku, ko navaja, da sta novinarja zamolčala pomembne informacije ali ponaredila dokumente, ker nista povedala, da je bil izbris NSIOS „posledica zavrnitve pritožbe zoper odločbo upravne enote Ljubljana v ponovljenem postopku“, saj sta s trditvijo, da je sodišče zahtevalo izbris, v bistvu povzela razsodbo sodišča.
Prav tako nista kršila 20. člen kodeksa, saj se nista ukvarjala z zasebnim življenjem pritožnika, temveč z njegovimi številnimi prepletenimi javnimi funkcijami. NČR obenem meni, da v prispevku ne zasledujeta zgolj senzacionalističnih učinkov poročanja o zadevi, temveč poskušata osvetliti ozadje konflikta interesov pri razdeljevanju javnega denarja FIHO invalidskim organizacijam.
Novinarja nista kršila 21. člena, saj sta navajala odločbo sodišča, ki ji je sledil izbris NSIOS, kar pomeni, da NSIOS od 31. marca 2010 ne obstaja več kot pravna oseba, in sicer kljub temu da je NSIOS na odločitev upravnega sodišča vložil tožbo.
III. V prispevku, predvajanem 12. 5. 2010, naj bi novinarja Ana Turk in Uroš Slak kršila 1., 7. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti) naj bi kršila, ko sta v prispevku navedla, da naj „bi Boris Šuštaršič pred dobrima dvema letoma zagotovil (katerim invalidskim organizacijam in kako se deli denar) celo z zakonom o FIHO“.
Pritožnik pojasnjuje, da predlagatelj zakona tega ne more zagotoviti, saj zakone sprejema državni zbor, prav tako pa „Zakona o FIHO“ ne pozna, saj po njegovem vedenju takšen zakon sploh ne obstaja.
7. člen (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov) naj bi novinarja kršila, ker naj bi zamolčala pomembne pridobljene informacije, vendar pritožnik ni navedel, katerih natančno.
20. člen (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes…) pa naj bi novinarja kršila, ker je po pritožnikovem mnenju celoten prispevek zastavljen senzacionalistično brez resnega namena korektnega in verodostojnega obveščanja javnosti.
Sklep: Novinarja Ana Turk in Uroš Slak nista kršila 1., 7. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Po mnenju NČR novinarja Ana Turk in Uroš Slak v prispevku 12. 5. nista kršila 1., 7. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Glede navedbe, da naj bi Šuštaršič zagotovil financiranje invalidskih organizacij z Zakonom o FIHO, ki jo pritožnik očita kot kršitev, ker mu Zakon o FIHO ni poznan, NČR sicer ugotavlja, da dejansko obstaja zgolj Odlok o ustanovitvi FIHO, ki je nastal na osnovi Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, vendar podatek o tem, ali gre za zakon ali odlok, v kontekstu omenjenega prispevka informacije ne spremeni bistveno, zato NČR meni, da v tem primeru novinarja nista kršila 1. člena.
Obenem pa novinarka Ana Turk v prispevku, objavljenem 25. maja 2010, pojasni, da je vlada odobrila nov zakon o invalidih (gre za Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, potrjen na vladi 25. marca 2010), „ki ga je pripravil Direktor direktorata za invalide Cveto Uršič, sedaj pa ga morajo potrditi še poslanci“.
Pritožnik ni navedel, katere pomembne informacije naj bi novinarja zamolčala, zato ni ugotovilo kršitve 7. člena.
Novinarja s prispevkom nista kršila 20. člena, saj ne gre za senzacionalistično razkrivanje zasebnosti, ampak sta v njem poskušala pojasniti konflikt interesov pri razdeljevanju denarja invalidskim organizacijam in se pri tem oprla na pojasnilo Komisije za preprečevanje korupcije.
IV. V prispevku in napovednikih, predvajanih 25. 5. 2010, naj bi novinarja Ana Turk in Uroš Slak kršila 1., 7. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti) naj bi kršila, ker sta v napovednikih in prispevku navedla, da „je invalidskim organizacijam prekipelo“ in da so „zatrimo korupcijo, poteptajmo nepreglednost, pometimo z diskriminacijo, zahteve, s katerimi so invalidska društva danes postavila pred dejstvo ne samo predsednika države, ampak tudi predsednika vlade in vse poslance“. Pritožnik trdi, da sta obe navedbi netočni in zavajajoči. Novinarja, pojasnjuje, nista povedala, koliko je vseh invalidskih organizacij in katerim od teh je prekipelo. Invalidskih organizacij je čez dvajset, poudarja pritožnik, „domnevno pa je ‘prekipelo’ le dvema.
7. člen (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov) naj bi novinarja kršila, ker naj bi zamolčala pomembne pridobljene informacije, denimo glede števila vseh invalidskih organizacij in števila tistih, ki jim je prekipelo.
20. člen (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes…) pa naj bi novinarja kršila, ker je po pritožnikovem mnenju tudi ta prispevek v celoti zastavljen senzacionalistično brez resnega namena korektnega in verodostojnega obveščanja javnosti.
Novinarja Ana Turk in Uroš Slak se nista odzvala na poziv NČR, naj predstavita svoj pogled na očitane kršitve kodeksa.
Sklep: Novinarja Ana Turk in Uroš Slak nista kršila 1., 7. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
NČR ugotavlja, da novinarja nista kršila 1., 7. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Prispevek se navezuje na predhodne prispevke iz te pritožbe, v katerih novinarji Kanala A raziskujejo ozadja konflikta interesov Borisa Šuštaršiča, ki ga je ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije. Neposreden povod zanj pa je bil protest invalidskih društev pred Državnim zborom, na katerem je novinarka Ana Turk posnela izjave z udeleženci protesta iz društev YHD in Zveze Sonček. Dejstvo, da so bili njeni sogovorniki le predstavniki dveh društev, pa po mnenju NČR ne izključuje možnosti, da so se protesta udeležili tudi predstavniki drugih invalidskih društev, zato novinarja nista kršila 1. člena.
Novinarja nista kršila 7. člena, ker po mnenju NČR ni mogoče ugotoviti, da bi zamolčala pomembne informacije.
Novinarja prav tako nista kršila 20. člena, saj se nista ukvarjala z zasebnim življenjem pritožnika, temveč z njegovimi številnimi prepletenimi javnimi funkcijami. NČR obenem meni, da v prispevku ne zasledujeta zgolj senzacionalističnih učinkov poročanja o primeru, temveč javnosti s pomočjo sogovornikov (protestniki, Cveto Uršič, predsednik vlade Borut Pahor) pojasnjujeta, da predlog novega zakona o invalidih kljub ugotovitvam Komisije za preprečevanje korupcije o konfliktu interesov Borisa Šuštaršiča privilegira določene ustanove, med katerimi je tudi NSIOS.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
v Ljubljani, 12. novembra 2010
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča