21. 6. 2011

Zares – nova politika proti Urški Levičar in Ani Turk, Kanal A

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišča, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja, (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Lea Širok, Davorin Koron, Nada Ravter, Nina Jerman (člani), je na seji 2. junija 2011 v primeru Zares – nova politika (za stranko Bogdan Biščak) proti Urški Levičar in Ani Turk, Kanal A, ugotovilo, da je Ana Turk kršila kodeks, Urška Levičar pa kodeksa ni kršila.

Primer: Zares – nova politika proti Urški Levičar in Ani Turk, Kanal A

Bogdan Biščak se je v imenu stranke Zares – nova politika pritožil zaradi dveh prispevkov v informativni oddaji Svet na Kanalu A (objavljenima 10. 9. 2010 in 16. 9. 2010). Urška Levičar in Ana Turk naj bi kršili 1., 2., 3., 4. in 11. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. S katerimi trditvami novinarki kršita 11. člen, pritožnik ni navedel, ker naj bilo to dovolj razvidno. Zapisal je le, da »oba prispevka ves čas ne ločujeta poročila od komentarja«.

1. Urška Levičar naj bi prve štiri člene kodeksa v prispevku 10. 9. 2010 kršila s trditvami: »Političnim igram v zakulisju naše največje igralnice pa s svojo brezbrižnostjo daje polet tudi gospodarska ministrica Darja Radič in to očitno zato, ker ji je tako ukazano.« In še: »… kako naj razumemo njeno tiho strinjanje z nereševanjem skrb vzbujajočih težav Hita, če ne tako, da Radičeva zlom igralnice podpira in da je naklonjena celo njeni privatizaciji. Privatizaciji torej, za katero naj bi se skrivali politični izbranci iz vrst prav tiste stranke, ki ji pripada ministrica Radičeva, torej iz vrst Golobičevega Zares, iz katerega prihaja tudi dolgoletni prvi mož Hita Branko Tomažič, čigar številni posli, zlasti sumljive investicije v Južno Ameriko in na Nizozemske Antile, še vedno niso povsem razjasnjeni, saj jih tako Pahorjevi kot Golobičevi doslej skrbno skrivajo in prikrivajo.«

Pritožnik navaja, da ne drži, da bi ministrici Radičevi kdorkoli ukazal, naj s svojo brezbrižnostjo daje polet zakulisnim igram. Prav tako, zatrjuje, ne drži, da Radičeva podpira zlom igralnice – igralništvo naj bi bi bilo po pritožnikovih besedah v pristojnosti ministrstva za finance – ali da je naklonjena njeni privatizaciji. Nadalje naj ne bi držalo, da naj bi se za privatizacijo skrivali politični izbranci iz vrst Golobičevega Zares in da Golobičevi skrivajo sumljive investicije v Južno Amneriko. Ob tem pritožnik navaja, da ima do revizijskih poročil o teh investicijah dostop le uprava HIT, ki si – po trditvah Kanala A – prizadeva za rešitev HIT in »samo uprava jih lahko skriva«. Urška Levičar naj bi s temi trditvami kršila 1. člen kodeksa, ker ni preverila točnosti objavljenih informacij, 2. člen, ker te informacije predstavljajo hudo obtožbo in bi si morala pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, 3. člen, ker ni opozorila, da gre za nepreverjene informacije, in 4. člen, ker ni navedla vira informacije in zato gledalci niso mogli oceniti njene verodostojnosti.

2. Urška Levičar naj bi v omenjenem prispevku izrekla tudi naslednjo neresnično trditev: »A kaj ko se s takšnimi skrivalnicami očitno ne strinja finančni minister Franci Križanič, ki drži roko nad slovenskim igralništvom. Križanič namreč brez dlake na jeziku priznava, da naj bi bili posli, ko se jih je v preteklosti kot prvi mož Hita loteval Branko Tomažič, sumljivi.«

Pritožnik meni, da je novinarka z temi trditvami kršila 1. 3. in 4. člen kodeksa; po informacijah, s katerimi razpolaga, naj bi navedene trditve demantirali tudi z ministrstva za finance, a naj bi Kanal A zavrnil objavo demantija.

3. V prispevku, objavljenem 16. 9. 2010, pa naj bi Urška Levičar kodeks (1.,2. in 3. člen) kršila z naslednjo trditvijo: »Boj, kdo ima več veljave, več moči in predvsem kdo bo v prihodnje odločal o usodi novogoriškega igralničarja. Bo to Pahorjev SD ali Golobičev Zares? Tako ena kot druga stranka imata namreč po naših podatkih med vsega skupaj šestimi nadzorniki vsaka natančno polovico svojih članov.« Neresničnost trditve pritožnik pojasnjuje z navedbo, da Zares med nadzorniki HIT d.d. nima nobenega svojega člana.

4. Urška Levičar naj bi kodeks kršila tudi s tem, da je kljub (neobjavljenemu) demantiju stranke Zares ponovila trditev, da »če si eni prizadevajo Hit dokončno potopiti in ga potem za majhen denar sprivatizirati, pa bi ga drugi radi za vsako ceno rešili.«

Ana Turk pa naj bi kršila 1., 2., 3. in 4. člen, ker je k temu dodala: »… da naj bi novi predsednik nadzornega sveta postal Gorazd Podbevšek, ki ga je v nadzorni svet Hita imenovala Kapitalska družba oziroma paradržavni sklad KAD, zastopal pa naj bi menda oranžne barve, kar v očeh vseh tistih, ki se na poslovanje Hita spoznajo, napoveduje predvsem zamenjavo zdajšnjega prvega moža Draga Podobnika, v drugi vrsti pa menda tudi dokončen zlom igralnice Hit in tudi njegovo privatizacijo.« Pritožnik navaja, da »Gorazd Podbevšek ni član Zares in ne zastopa oranžnih barv, z Zares tudi ni v nikakršni povezavi«, in še, da si Zares ne prizadeva za zlom igralnce HIT, in tudi ne za njegovo privatizacijo.

Pritožnik je opozoril tudi na dejstvo, da je odgovorni urednik Pavel Vrabec zavrnil objavo dveh popravkov; meni, da tudi to dokazuje, da novinarkama in odgovornemu uredniku ni šlo za iskanje resnice, temveč za druge motive.

Ana Turk in Urška Levičar sta odgovorili.

Urška Levičar je pojasnila, da ne opravlja dela novinarke, temveč voditeljice informativne oddaje Svet na Kanalu A, zato za očitane kršitve ne more biti odgovorna. Predmet razprave je, kot je opozorila, v celoti avtorsko delo novinarke Ane Turk. Navaja še, da se ni nikoli včlanila v Društvo novinarjev Slovenije in nima statusa samostojnega novinarja, zato ne šteje, da bi bilo njeno delo v kakršni koli meri podrejeno aktom DNS.

V svojem odgovoru Ana Turk (v nadaljevanju novinarka) med drugim zatrjuje, da pritožba g. Biščaka temelji na zavajajočih podatkih in zgolj na poročanju 10. in 16. septembra, ko naj bi le povzeli že prej »znana in dokazana« dejstva in dokumente.

Da je Branko Tomažič, vidni član Zares, sklepal sumljive in sporne posle (nizozemski Antili…), naj bi bilo, zatrjuje, zabeleženo v reviziji iz leta 2006. Branko Tomažič naj bi o tem dal izjavo, ki so jo objavili že pred omenjenima oddajama. Ostro zavrača očitek stranke Zares, da niso navedli virov informacij. Dokumente, na podlagi katerih so poročali, naj bi, kot rečeno objavili že pred oddajama.

O napovedani stavki igralniških delavcev so v začetku septembra povprašali tudi ministro Radič, pojasnjuje, ki pa naj bi se izgovorila, da je za Prevent pristojna, za HIT pa ne, ker da je to v pristojnosti Ministrstva za finance. Turkova vztraja, da to ne drži, ker je HIT tudi družba za turizem, ta pa je v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, ki ga vodi Darja Radič. MF je pristojno le za nadzor iger na srečo, za zakonsko ureditev poslovanja igralniških podjetijh in davke. Po mnenju novinarke bi Radičeva morala v HIT-u ukrepati, pa tega ni storila; njeno izjavo so objavili že v začetku septembra. Zamolčal naj bi tudi, da so jo vprašali o reviziji o sumljivih poslih Tomažiča, ki da je ostala v predalu. Vlada, v kateri sta SD in Zares, je ni zahtevala in ni ukrepala, navaja novinarka. Biščak pa naj bi še zamolčal, da je Tomažič z nadzorom HIT-a povezan, saj je član skupščine KAD, ki je lastnik HIT-a. Poleg tega KAD vodi Borut Jamnik, ki je bil s Tomažičem v upravi HITA prav v času, ko so se sklepali sumljivi posli.

Novinarka vztraja, da ni šlo za komentar, ampak za seznanjanje z dejstvi. Zatrjuje tudi, da so z MF jasno sporočili, da Tomažiču »niso dali zelene luči za posle, ker so bili ti sumljivi, Tomažič pa se jih je vseeno lotil.« Biščak naj bi zamolčal dejstvo, kdo »nam je te podatke zaupal in po kakšnem ključu« in spregleduje dejstvo, da nadzornike imenujejo lastniki, torej KAD.

Novinarka navaja, da je Gorazda Podbevška za novega nadzornika HIT imenoval KAD, v skupščini katere je prav Tomažič (ki je član Zaresa in je v preteklosti sklepal sumljive posle). Da Bo Podbevšek zastopal Zares, je torej – tako novinarka – »logično in povsem razumno sklepanje«, in sicer virov, ne novinarke, podano pa je kot ugibanje. Novinarka ob tem trdi, da Biščak »lažno in zavajajoče« trdi, da so poročali, da je Podbevšek član stranke Zares. To naj ne bi bilo nikoli izrečeno.

Navedbe Zares, da se ne vmešava v delovanje nadzornega sveta HIT, in da ne drži, da si poskuša podrediti podjetje, po njenem ne držijo. Navaja, da sta v zadnjem letu odstopila dva predsednika NS in več članov, »krovni dokaz politiziranja« pa naj bilo imenovanje uprave, »ob katerem je odstopil največji strokovnjak s področja igralništva dr. Marko Jaklič«. Novinarka poudarja, da so informacije preverjali pri različnih osebah, tudi pri ministrici, premieru in g. Tomažiču, in njihove odgovore tudi predstavili. Ker so se vsi izmaknili konkretnim odgovorom, so sklepali, da se v ozadju HIT-a nekaj dogaja. Novinarka še trdi , da Zares s sklicevanjem na vire hoče obvladovati novinarje.

SKLEP:

Urška Levičar ni kršila kodeksa, Ana Turk je kršila 11. člen, ni pa kršila 1., 2., 3. in 4. člena.

Obrazložitev:

Pritožnik je pritožbi priložil magnetogram obeh prispevkov, objavljenih 10. in 16. septembra. Iz magnetograma je razvidno, da trditve, ki jih je pripisal Urški Levičar pod točko 1. in 2., niso njene, zato jih NČR ni obravnavalo. Da je 10. 9. 2010 sploh ni bilo v službi, je opozorila tudi Urška Levičar.

Urška Levičar je v oddaji 16. septembra 2010 povedala, da imata Zares in SD »po naših podatkih med vsega skupaj šestimi nadzorniki vsaka natančno polovico svojih članov.« Iz odgovora Ane Turk je razvidno, da naj bi bilo o sestavi nadzornega sveta mogoče sklepati iz dejstva, da nazornike imenujejo lastniki: država oziroma paradržavni sklad KAD. Po mnenju NČR takšno sklepanje ne upraviči izrečene trditve, da imata stranki v NS vsaka pol članov. Gledalec, ki ne pozna ozadij, namreč povedano zlahka razume dobesedno – da so nadzorniki člani ene ali druge stranke, kar pa po navedbah pritožnika ne drži. NČR je najprej, v zmotnem prepričanju, da Urška Levičar ni poslala odgovora, ugotovilo, da trditev, ki jo je prebrala Urška Levičar, pomeni kršitev 1. člena, saj avtorica (Ana Turk) ni bila dovolj previdna pri njenem oblikovanju. S to trditvijo, smo še ugotovili, je bil kršen tudi 3. člen, ker ni opozorila, da objavlja ugibanja, 4. člen pa zato, ker ni navedla vira informacije oziroma vsaj odkod informacija, da so nadzorniki člani oziroma pristaši Zaresa ali SD. 11. člen pa je bil kršen, ker iz trditve ni razvidno, ali gre za dejstvo (članstvo v stranki) ali za komentar (za to, kdo simpatizira s kakšno stranko). Ker v pritožbi te trditve oziroma kršitve niso bile očitane Ani Turk, temveč Urški Levičar, ki ni avtorica, je NČR sklenilo, da o tej domnevni kršitvi ne bo odločalo.

Ker pritožnik ni navedel, katere člene kodeksa je Urška Levičar kršila s trditvijo, da »»če si eni prizadevajo Hit dokončno potopiti in ga potem za majhen denar sprivatizirati, pa bi ga drugi radi za vsako ceno rešili,« – o tem bi lahko NČR le sklepalo iz utemeljitve kršitev kodeksa, ki jih je po magnetogramu sodeč izrekla druga voditeljica – NČR pritožbe tudi glede te trditve ni obravnavalo.

Ana Turk, ki je dodala »…da naj bi novi predsednik nadzornega sveta postal Gorazd Podbevšek, ki ga je v nadzorni svet Hita imenovala Kapitalska družba oziroma paradržavni sklad KAD, zastopal pa naj bi menda oranžne barve, kar v očeh vseh tistih, ki se na poslovanje Hita spoznajo, napoveduje predvsem zamenjavo zdajšnjega prvega moža Draga Podobnika, v drugi vrsti pa menda tudi dokončen zlom igralnice Hit in tudi njegovo privatizacijo,« ni trdila, da je Gorazd Podbevšek član Zares, temveč da naj bi »menda« zastopal oranžne barve. Tudi o morebitni izbiri Podbevška za člana NS se je izrazila v pogojni obliki. 1. člena zato ni kršila, saj je le ugibala in iz ozadij dogajanja sklepala o politični opredelitvi Gorazda Podbevška in posledicah njegove izbire po mnenju domnevnih poznavalcev (se pravi zlomu igralnice in privatizaciji). 2. člena ni kršila, saj ne gre za hude obtožbe. 3. člena pa ni kršila, saj se je pri navedbah zavarovala s pogojnikom oziroma besedo menda, kar gledalca opozarja, da ne gre za preverjene trditve. 4. člena ni kršila, saj so trditve plod (četudi morda napačnega) sklepanja in informacij o ozadju dogajanja v HIT-u ali pa anonimnih virov, ki jih je hotela zavarovati. Kršila pa je 11. člen, saj iz tistega, kar je povedala, gledalcu ne more biti jasno, ali gre za dejstva ali za komentar.

NČR se je v zvezi s pritožbo obrnilo tudi na Ministrstvo za finance. Preverili smo navedbo A. Turk, da so z MF Kanalu A jasno sporočili, da »Branku Tomažiču niso dali zelene luči za posle, ker so bili ti sumljivi, Tomažič pa se jih je vseeno lotil.« Na MF so nam pojasnili, da minister Križanič ni nikoli podal izjave, da naj bi bili posli, ki se jih je v preteklosti loteval Branko Tomažič, sumljivi. V vednost so nam poslali tudi popravek, ki so ga v zvezi s tem naslovili na Kanal. Ani Turk so na njeno željo posredovali tudi pojasnilo, zakaj so 19. 1. 2006 z odločbo zavrnili zahtevo družbe HIT za izdajo soglasja za kapitalsko naložbo v d. o. o. v ustanavljanju HIKO Investment B.V. Amsterdam, Nizozemska. V tem pojasnilu ni zapisano, da bi šlo za sumljive posle; piše pa, da je revizor izdal mnenje s pridržkom. Glede na številne navedbe v tem pojasnilu oziroma odločbi (kako je HIT spreminjal vlogo pravnih subjektov in navajal vedno več novih pravnih subjektov v Peruju in N. Antilih) pa je sklepanje novinarke o sumljivosti poslov do neke mere vseeno upravičeno.

NČR znova opozarja, da morajo novinarji bolj jasno ločevati poročila od komentarjev in ugibanj, saj je sicer zlasti na televiziji gledalec lahko hitro zaveden. Novinarji, ki se prepogosto zatekajo k »naj-bi« formulacijam in sklicevanju zgolj na neimenovane vire, pogosto formalno ne kršijo členov novinarskega kodeksa, a to ne pomeni, da svoj posel opravijo profesionalno korektno. Novinarji in voditelji bi zlasti ugibanja in sklepanja morali bolj trdno in razvidno utemeljiti s preverjenimi dejstvi in potrebnimi pojasnili obeh strani, trditve anonimnih virov pa dodatno potrditi, kar bi šele omogočilo celovito in korektno informacijo. Glede navajanja Urške Levičar, da ni članica Društva novinarjev Slovenije in da zato njeno delo ni podrejeno aktom društva, pa NČR opozarja, da razsoja o delu vseh novinarjev, ne le članov društva. V primerih, ko gre za nečlane društva, NČR oblikuje le stališče, ki je mnenje novinarske stroke o upoštevanju profesionalnih standardov. Pravica članov in članic NČR do stališča o morebitnih kršitvah kodeksa v prispevkih v medijih pa ne more biti vezana na članstvo v DNS.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.