Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Lea Širok, Neža Kogovšek Šalamon, Mojca Ramšak, Nina Jerman in Vasja Jager, je na seji 13. februarja 2013 ugotovilo, da Leon Oblak ni predložil novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na spremembo prvotno izrečenega stališča. Zato je NČR predlog udeleženca postopka, ki je v skladu s 26. členom Pravilnika o delu NČR zahteval njegovo obnovo, zavrnilo kot neutemeljen.
Primer: Leon Oblak, Infonet Media d.d., proti novinarju Mladine Borutu Mekini
V zvezi s pritožbo Leona Oblaka, Infonet Media d. d. (pritožnik) zoper novinarja Mladine Boruta Mekino je NČR dne 13. 06. 2012 sprejelo razsodbo, v kateri je ugotovilo, da novinar Borut Mekina ni kršil 1. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Pritožnik je zoper razsodbo v skladu s 26. členom Pravilnika o delu NČR vložil zahtevo za obnovo postopka. V zahtevi je navedel, da razsodba NČR vsebuje napačne navedbe, ki jih je v odgovoru na pritožbo podal novinar, na katere pritožnik ni mogel odgovoriti, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Navaja 16. člen Pravilnika, po katerem lahko NČR skliče javno obravnavo, če so za sprejem končne odločitve potrebna dodatna pojasnila udeležencev v postopku. Pritožnik meni, da so bile njegove navedbe in navedbe novinarja nasprotujoče, novinar pa za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, dejansko stanje pa da ni bilo dovolj razjasnjeno za sprejem razsodbe. Razsodišču očita, da ni uporabilo možnosti sklica javne obravnave, v razsodbi pa naj bi bile navedbe, ki jih v svojem odgovoru novinar sploh ni navajal. Ker ni imel možnosti odgovora na navedbe novinarja, je pritožnik na navedbe odgovoril v zahtevi za obnovo postopka.
Prva navedba novinarja, ki naj bi bila napačna, je, da je novinar informacijo, da pritožnik pomaga pri kampanji g. Viranta, preveril pri pritožniku. Vprašanje je postavil po elektronski pošti, pritožnik pa je odgovoril, da je na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da se prostori Društva za pravno državo uporabljajo tudi za Listo Gregorja Viranta, iz česar je novinar pravilno sklepal, da gre za pomoč, saj bi sicer odgovoril, da ne pomaga. Pritožnik zatrjuje, da je tako sklepanje napačno; odgovoru novinarju je namreč priložil tudi najemno pogodbo, sklenjeno z Društvom za pravno državo, iz Obligacijskega zakonika pa izhaja, da najemnik lahko da stvar v podnajem, če ni drugače določeno. V tem primeru je najemnik lastnika (pritožnika) vprašal, ali to lahko stori, in pritožnik je privolil, iz tega pa ne izhaja, da je pritožnik prvi donator Liste Virant.
Druga navedba novinarja, ki naj bi bila napačna, je, da je pritožnik v času Virantove kampanje z Virantom sodeloval in da so novinarji prihajali s pritožnikom v redni stik. Pritožnik zatrjuje, da trditev ne drži, da ni bil z novinarji v nobenem rednem stiku v imenu Liste Virant; z novinarji je bil v stiku le, kadar so ga spraševali, kaj dela za Listo Virant.
Tretja navedba novinarja, ki naj bi bila napačna, je, da naj bi pritožnik kot Virantov predstavnik na ustanovnem zboru Virantove liste novinarje pri vhodu preverjal in jim dovoljeval vstop na skupščino. Pritožnik zatrjuje, da ni bil v vlogi Virantovega predstavnika, novinarju ni preprečil vstopa v dvorano in ni nadziral, kateri novinar sme v dvorano in kateri ne. Četrta napačna navedba novinarja naj bi bila, da pritožnik v 14 dneh po objavi članka ni reagiral s popravkom ali odgovorom po zakonu o medijih. Peta napačna navedba novinarja naj bi bila, da je pritožnikov Radio 1 na spletu začel zbirati podpise za referendum, kar da ne drži, saj je Radio 1 organiziral podporo »Proti ukinitvi Radia 1«, referendum na spletu ni bil omenjen niti z besedo, referendumskih podpisov pa ni mogoče zbirati po spletu, saj je v ta namen potrebno podati lastnoročen podpis. Šesta napačna novinarjeva navedba naj bi bila v tem, da je pritožnik v parlament poslal zakon, prikrojen svojim interesom, saj naj bi bilo to jasno razvidno iz javnih objav tistega časa, upoštevaje referendumsko pobudo proti zakonu o medijih in pritožnikovo sodelovanje pri nastanku novega zakona, ki ni vseboval reforme radijskih mrež (katerih lastnik je). Pritožnik zatrjuje, da je takšno sklepanje nelogično. Ker je zakon predvideval ukinitev radijskih mrež, je bilo logično, da se je Radio 1 boril proti takemu zakonu, proti pa so bile tudi nekatere politične stranke. Prva različica zakona je vsebovala člen, po katerem bi se povezovanje v mreže poenostavilo, nato pa se je v zakonu pojavila dikcija, ki mreže ukinja. Sprejeta različica je še vedno vsebovala mreže, kar pa da še ne pomeni, da je zakon »prikrojen« interesom kogarkoli.
V nadaljevanju zahteve za obnovo postopka pritožnik zatrjuje, da so napačne tudi nekatere navedbe NČR iz razsodbe. V razsodbi je NČR zapisalo, da je pritožnik na spletu dejansko zbiral podpise za referendum, kar da ne drži. Druga napačna navedba v obrazložitvi razsodbe pa da je, da je pritožnik zelo aktivno sodeloval pri nastanku (novega predloga zakona); da je imel velik interes in da je lobiral in se s somišljeniki pojavil v parlamentu s transparenti.
V zadnjem delu zahteve za obnovo postopka pa novinar nasprotuje ugotovitvi NČR, da novinar ni kršil 1. člena kodeksa s tem, ko je zapisal, da je pritožnik z dovoljenjem za uporabo poslovnih prostorov praktično postal največji donator Virantovi stranki. Pritožnik zatrjuje, da ni nikakršen donator, kaj šele največji. Pritožnik se je samo strinjal s podnajemom prostorov, ki so bili že najeti, šlo pa je za odplačno uporabo prostorov, zato o donaciji ni mogoče govoriti. Glede ugotovitve NČR, da novinar z navedbo, da je pritožnik v parlament poslal zakon, »prikrojen« svojim interesom, ni kršil 3. člena kodeksa, pritožnik ponovno pojasnjuje, da bi bilo z zakonom ukinjenih več radijskih mrež, tudi Radio 1. Zakon, ki je ohranil radijske mreže, je zgolj zaščitil pravice, ki so jih te radijske mreže že imele.