Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Nina Jerman, Lea Širok in Davorin Koron (člani), je na seji 26. novembra 2013 v primeru Jernej Pavlin proti Aleš Kocjan, Večer, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Jernej Pavlin proti Aleš Kocjan, Večer
Jernej Pavlin (v nadaljevanju pritožnik) se je 19. aprila 2013 pritožil zoper 9 časopisnih, radijskih in spletnih novinarjev in novinark ter 2 televizijski voditeljici in 1 voditelja (v nadaljevanju novinarji). Pritožba zadeva novinarske prispevke in napovedi, ki so se nanašale na razglasitev sodbe v primeru Riedl na dunajskem deželnem sodišču, in sicer na del vsebine v ustnem izreku sodbe. Snemanje ni bilo dovoljeno. Ker se očitki zoper posamezne novinarje razlikujejo, je NČR primere obravnavalo posebej, v obrazložitvi primerov pa je dodalo skupni uvod.
5. aprila 2013 je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Pritožnik navaja, da so o tem poročali skoraj vsi slovenski mediji in da so Zöllnerjevi pripisali izjavo, ki je ni nikoli izrekla. Ta, po mnenju pritožnika neresnična izjava se je glasila: »Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.« Domnevno neresnično izjavo naj bi (prvi) zapisal Urban Červek, objavljena pa je bila na spletni strani Dela 5. aprila 2013 ob 16.46.
Pritožnik zatrjuje, da sodnica Zöllnerjeva ni tega nikoli izjavila. V resnici naj bi dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Tiskovna predstavnica sodišča Christine Salzborn naj bi namreč po poročanju tednika Demokracija (12. aprila 2013 na spletni strani ob 10.33) izjavila, da ne držijo navedbe, da bi sodnica med izrekom sodbe dejala, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč da obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen.
Pritožnik ob tem navaja, da so istega dne, torej 5. aprila 2013, o odločitvi sodišča pisali tudi avstrijski mediji. Die Presse je povzel članek avstrijske tiskovne agencije APA in med drugim zapisal: Es gibt ausreichend Beweismittel, dass eine Bestechung stattgefunden hat, und das Ausschreibungsverfahren in Slowenien damit beeinflusst wurde, sagte Richterin Zöllner in ihrer Urteilsbegründung.« V prevodu: »Obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe. Tudi Der Standard, navaja pritožnik, ni omenil, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni«. Navaja tudi zapis iz Mladine, ki se glasi: »Der Senat ist der Meinung, dass eine Bestechung stattgefunden hat und dass das Ausschreibungsverfahren in Slowenien beeinflusst wurde.« Ob izreku sodbe v primeru Patria na Dunaju sta bila prisotna dva avstrijska novinarja, dopisnik avstrijske tiskovne agencije Štefan Vospernik in graški novinar Herwig g. Holler. Ker je bilo snemanje prepovedano, sta si sodničine besede zapisovala. Oba sta slišala iste besede v sodbi, /…/ in sicer da senat sodišča meni, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji« (Mladina, 12. april 2013). Po mnenju pritožnika navedeno neizpodbitno dokazuje, da sodnica ni nikoli dejala, da »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie«.
Novinar Aleš Kocjan naj bi z objavo neresnične izjave (»Ni dvoma, da so bili slovenski politični vrhovi podkupljeni.«) kršil 1. člen kodeksa (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti). Ta člen je kršil, ker pred objavo ni preveril točnosti zbranih informacij. 2. člen, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »objava izmišljene izjave je milo rečeno nekorektno predstavljanje podatkov«. 11. člen, ki določa, da sta plagiatorstvo in ponarejanje dokumentov nedopustna, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »zapis in objava izmišljene izjave pomenita ponarejanje«. 25. člen, po katerem je nedopustno prepletati ali združevati novinarska in oglaševalska ali politično propagandna besedila, nedopustni pa so tudi hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami, naj bi kršil, ker je kot vsi drugi novinarji, navedeni v pritožbi, sledil »politično propagandnim namenom ustvariti vtis »podkupljenih politikov v Sloveniji«, ki naj bi razpis zaradi podkupnin v Sloveniji tudi dejansko, sedaj podkrepljeno z izmišljeno izjavo sodnice Zöllnerjeve, priredili.«
Novinar Aleš Kocjan je na pritožbo odgovoril na osmih straneh. Zavrnil je vse očitke v pritožbi. Po njegovem mnenju je sklep, da so bili »slovenski politični vrhovi nedvomno podkupljeni«, popolnoma upravičen.
Opozarja, da prijavitelj ne oporeka dejstvu, da je v zadevi Patria dejansko prišlo do podkupovanja v Sloveniji. »To dejstvo tudi v prijavi zoper mene in še enajsterico novinarjev celo večkrat potrdi, ko kot korektno navaja poročanje avstrijskih medijev o dogajanju v sodni dvorani.« Novinar Kocjan v potrditev svojih besed navaja del poročila agencije APA, ki pritožnika ni zmotilo in se v prevodu glasi takole: »Obstajajo zadostni dokazi, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe.«
Dejstvu, da je v zadevi Patria dejansko prišlo do podkupovanja, bi pritožnik, pravi novinar, težko oporekal, saj je avstrijsko deželno sodišče na Dunaju prvoobtoženega Wolfganga Riedla spoznalo za krivega v tistih točkah obtožnice, ki govorijo o podkupovanju. Sporen naj bi bil torej le sklep, da je prišlo do podkupovanja »političnih vrhov«. Po novinarjevem mnenju poskuša pritožnik z oporekanjem dejstvu, da so bili »slovenski politični vrhovi nedvomno podkupljeni«, sporočiti, da je najbrž nekdo v Sloveniji resnično sprejel obljubo podkupnine ali celo podkupnino, nikakor pa to ni bil nihče od politikov ali nekdo, ki ga lahko uvrstimo med »politične vrhove«.
Za novinarja je pomembno dejstvo, da je pritožnik – »ki se sicer na NČR obrača kot državljan, živeč na Trstenjakovi 8 v Ljubljani, kjer ima sedež tudi Slovenska demokratska stranka (SDS)« – tiskovni predstavnik te institucije, »katere predsednik Janez Janša je eden izmed peterice obdolžencev, ki jim slovensko tožilstvo v obtožnem predlogu očita vpletenost v korupcijsko afero. Janez Janša je v Sloveniji obdolžen »sprejemanja obljube nagrade za nezakonito posredovanje«, vlogo pa mu je namenil tudi avstrijski tožilec Volkert Sackmann v avstrijski obtožnici«. Za stranko SDS in njeno vodstvo je po novinarjevem mnenju izjemno pomembno, da se v slovenskem javnem prostoru ne ustvari prepričanje, da je kak politik, denimo celo nekdanji premier, prejel podkupnino, zato da je posel z oklepniki dobila Patria, namesto slovenske Sistemske tehnike. Te okoliščine so torej najverjetneje razlog za to, meni novinar, da je pritožnika v novinarskem prispevku zmotila besedna zveza o podkupljenih »političnih vrhovih«. In dodaja: Povsem očitno je torej, da ima zadeva Patria močan političen pečat. »Poleg tega, da je zadeva Patria (…) v Sloveniji ena največjih političnih afer, saj je zaradi domnevne vpletenosti eminentnih politikov nenehno predmet politične spotike v političnem obračunavanju, se je torej treba zavedati, da je posel s Patrio – političen (!) posel.«
Novinar je v odgovoru na pritožbo podrobno opisal celotno (politično) dogajanje v zvezi z afero Patria od leta 2004 dalje. Med drugim je izpostavil, da sta se nekdanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske Albin Gutman in nekdanji obrambni minister Karl Erjavec sicer na sodišču uspešno ubranila očitanega kaznivega dejanja (nevestnega dela v službi zaradi nesmotrnega naročila prevelikega števila oklepnikov s prešibko oborožitvijo), vendar pa so strokovne službe ministrstva za obrambo potrdile, da pri naročilu oklepnikov nista sledila strokovnim usmeritvam, temveč političnim.
Zgodovinski pregled dogodkov po njegovem jasno kaže, za kako izrazito političen posel je v primeru Patrie šlo in da zanj nosi odgovornost – politično in pravno – politika. »Novinar, ki zastopa javni interes in igra vlogo psa čuvaja ali nadzornika oblasti – ki je z davkoplačevalskim denarjem sklepala 278-milijonski posel – bi ravnal neodgovorno, če bi odgovornost za posel zvedel na nepolitično raven. Bilo bi tudi povsem nelogično, če bi lobisti podkupovali ljudi, ki nimajo nobene zveze, vpliva ali povezave s politično naravo posla,« novinar utemeljuje svoje stališče, da odgovornosti za posel ne moremo naprtiti ne-političnim akterjem. In zatrjuje: »Glede na to, da je sodeč po obsodilni sodbi avstrijskega sodišča in tudi po mnenju prijavitelja do podkupovanja v Sloveniji nedvomno prišlo, ter glede na to, kako močno je slovenska politika s svojimi odločitvami in svojo odgovornostjo vpeta v zadevo Patria, je sklep, da so bili podkupljeni »slovenski politični vrhovi«, po vsem na mestu, upravičen in celo nujen, ne glede na to, da avstrijsko sodišče ni iskalo prejemnikov podkupnin.«
Opozarja še, da prijavitelja ne zmoti začetek članka, ki gre takole: »Ni dvoma, da so bili slovenski nosilci odločitev pri izbiri ponudnika osemkolesnikov podkupljeni, zato da so priredili razpis v korist Patrie in da je bilo finsko podjetje izbrano za 278-milijonski posel.« Novinar meni, da odločevalce in druge vplivneže, vpete v politični »posel stoletja« – kakor so mediji in politiki poimenovali posel s Patrio – lahko označimo za »politične vrhove«. Poudaril je še, da »niti ne govorimo o »političnem vrhu« v ednini, kar bi lahko namigovalo na eno osebo, denimo predsednika vlade ali ministra, ali eno organizacijo, denimo vlado ali stranko ali ministrstvo, ampak zelo splošno – politični vrhovi. V množini, kar se nanaša na celo paleto ljudi, ki so bili vpeti v snovanje posla za dobavo osemkolesnih oklepnikov, v izbiro ponudnika in zlasti v pripravo razpisa za dobavo 135 oklepnih vozil.«
Novinar opozarja, da je v svojem prispevku zapisal tudi naslednje: »Iz obrazložitve sodišča, ki smo jo slišali v sodni dvorani na Dunaju, sicer ne veje spoznanje, kdo je prejel podkupnino. Je pa jasno, da avstrijsko sodišče verjame razlagi avstrijskega tožilstva – da je torej Riedl v kovčku odnesel 900 tisočakov v Slovenijo, jih predal Jožetu Zagožnu, končni naslovnik pa naj bi bila ‘stranka’, ki se pojavi v znameniti formuli delitve dobička, najdeni v računalniku direktorja Rotisa Ivana Črnkoviča. Tožilec Volkert Sackmann, ki svojih občutkov po izrečeni sodbi ni želel deliti z javnostjo, je večkrat jasno poudaril, da je ‘stranka’ v resnici stranka SDS nekdanjega slovenskega predsednika vlade Janeza Janše. V obtožnici pa je v tem delu, ki mu je sodišče v razsodbi pritrdilo, zapisal: Iz pregleda dogodkov je razvidno, da je bila (najpozneje 1. 9. 2005) zagotovljena ‘nagrada’ za pomembnega nosilca odločanja, zlasti pa za stranko Ivana Janeza Janše SDS, in to veliko pred dejanskim vabilom k oddaji ponudb ministrstva za obrambo (15. 12. 2005) za potegovanje na razpisu za dobavo 135 oklepnikov.« Na podlagi navedenega poudarja, da ni v Večeru na nobenem mestu zapisal, kdo so dejansko bili podkupljeni »slovenski politični vrhovi«, temveč le, da je sodišče sledilo besedilu obtožnice, v kateri tožilec Sackmann zelo jasno uperi prst v nekatere predstavnike »slovenskih političnih vrhov«, denimo nekdanjega premierja Janeza Janšo.« Novinar v odgovoru pojasnjuje, zakaj ti deli besedila prijavitelja ne zmotijo. »Razumljivo, saj v pravu velja, da sodišče ne more obdolženca obsoditi, če ne sledi opisu kaznivega dejanja v obtožnici. V komentarju slovenskega zakona o kazenskem postopku (pri pisanju so se Slovenci zgledovali po germanskih ureditvah) ob 354. členu piše, da mora biti sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi. Kaznivo dejanje pa je v obtožnici opisano na naslednji način: »… dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL, Walter WOLF, ki ga trenutno kazensko preganjajo v Sloveniji, ter Reijo NIITTYNEN, Heikki HULKKONEN in Tuomas KORPI, ki jih trenutno preiskujejo finski organi pregona, so zavestno in naklepno sodelovali kot sostorilci med postopkom pripravljanja javnega razpisa Republike Slovenije za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8×8, na še neugotovljen dan, v vsakem primeru pa po 1. januarju 2005 in pred 2. septembrom 2005, Ivanu »Janezu« JANŠI, tedanjemu premierju Republike Slovenije, prek njegovega posrednika dr. Jožeta ZAGOŽNA, osebnega prijatelja Ivana »Janeza« Janše, ponudil dogovor, da če bo lokalni partner podjetja »Patria Vehicles Oy« izbran po željah vladajoče stranke SDS zagotovil, da javni razpis Republike Slovenije za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8×8, ki je bil še v postopku priprave, ne bo prikrojen produktu neposrednega tekmeca STEYR Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H (SSF), vozilu Pandur II, temveč vozilu, ki ga bo ponudila »Patria Vehicles Oy«, in dokončno zagotovil, da bo na razpisu izbrana »Patria Vehicles Oy«, bodo po dodelitvi posla ponudniku »Patria Vehicles Oy« izplačali dr. Jožetu Zagožnu ali njegovemu zaupniku znesek 900.000 €, pa tudi naj bi s preplačilom lokalnemu partnerju Rotis d.o.o. za opravljene storitve zagotovili 5-odstotni dobiček, ki naj bi ga nato Ivan ČRNKOVIČ kot poslovodja družbe Rotis d.o.o razdelil med Ivana ČRNKOVIČA, Antona KRKOVIČA, dr. Jožeta ZAGOŽNA in premierjevo stranko SDS, da bi državni uradnik države članice Evropske unije v nasprotju s svojimi dolžnostmi onemogočil pošten izbor ponudnika v naročilu zaupne narave za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8×8 v skupni vrednosti 278.000.000 € na javnem razpisu Republike Slovenije, za kar je bila njemu oziroma stranki SDS ponujena in obljubljena finančna korist v znesku 900.000 €, ki je bila 15. februarja 2007 tudi plačana dr. Jožetu Zagožnu …«
Pritožnika, poudarja novinar, očitno ne briga, da avstrijsko sodišče verjame ali pa morda dopušča možnost, da je bila končna naslovnica finskih podkupnin stranka SDS. Zanima ga le, kaj je v resnici med izrekom sodbe na Dunaju izjavila sodnica. »Vendar za očitek zoper mene je povsem irelevantno, ali je sodnica izjavila, da so bili podkupljeni slovenski politiki, kajti tega v svojem prispevku tudi nisem zapisal. Zapisal sem le logičen sklep, ki pa je lahko za vodstvo stranke SDS in prijavitelja neprijeten.«
Novinar na podlagi povedanega zatrjuje, da je zelo dobro preveril točnost zbranih informacij, da razpolaga s številnimi informacijami in glede na večletno novinarsko spremljanje zadeve Patria omenjeno tematiko zelo dobro pozna. Prepričan je, da s sklepom, da »so bili slovenski politični vrhovi« podkupljeni, ni zagrešil napake, temveč da je slovensko javnost korektno obveščal o politični teži odločitve avstrijskega sodišča. 1. člena kodeksa zato ni kršil. Novinar tudi meni, da je bilo njegovo poročanje o koncu sojenja na Dunaju korektno in celo zelo poglobljeno in da njegovo pisanje ni bilo do nikogar od omenjenih v članku žaljivo ali nekorektno. »Vsaka navedba v članku temelji na izrečenih besedah v sodni dvorani skozi celoten proces, ki se je začel januarja 2011 in se je končal aprila letos, ter na vsebini obtožnice, ki jo je spisal in v sodni dvorani zagovarjal avstrijski tožilec Volkert Sackmann.« Zato ni kršil 2. člena.
Očitek o kršitvi 11. člena kodeksa zavrača kot deplasiran in zgrešen, saj ni priredil ali ponaredil nobenega dokumenta, navedba o tem, da so bili »slovenski politični vrhovi podkupljeni« pa »ni plagiat, temveč moj sklep ali avtorsko delo«. Zavrača tudi očitek o kršitvi 25. člena. »Namen mojega poročanja ni ustvarjanje vtisa »podkupljenih politikov v Sloveniji«, kakor mi očita prijavitelj. Moj namen je, da kot novinar izvajam neformalni nadzor oblasti. In politični predstavniki, ki se na Slovenskem izmenjujejo v slovenskih vladah ter predstavljajo slovenski narod doma in v tujini, hkrati pa upravljajo z denarjem slovenskih davkoplačevalcev, so točno to – oblast!«