Jernej Pavlin proti Herwig G. Höller, Dnevnik


Prispevek_Höller


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Nina Jerman, Lea Širok in Davorin Koron (člani), je na seji 26. novembra 2013, v primeru Jernej Pavlin proti Herwig G. Höllerju, Dnevnik, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Jernej Pavlin proti Herwig G. Höller, Dnevnik

Jernej Pavlin (v nadaljevanju pritožnik) se je 19. aprila 2013 pritožil zoper 9 časopisnih, radijskih in spletnih novinarjev in novinark ter 2 televizijski voditeljici in 1 voditelja (v nadaljevanju novinarji). Pritožba zadeva novinarske prispevke in napovedi, ki so se nanašale na razglasitev sodbe v primeru Riedl na dunajskem deželnem sodišču, in sicer na del vsebine v ustnem izreku sodbe. Snemanje ni bilo dovoljeno. Ker se očitki zoper posamezne novinarje razlikujejo, je NČR primere obravnavalo posebej, v obrazložitvi primerov pa je dodalo skupni uvod.

5. aprila 2013 je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Pritožnik navaja, da so o tem poročali skoraj vsi slovenski mediji in da so Zöllnerjevi pripisali izjavo, ki je ni nikoli izrekla. Ta, po mnenju pritožnika neresnična izjava se je glasila: »Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.« Domnevno neresnično izjavo naj bi (prvi) zapisal Urban Červek, objavljena pa je bila na spletni strani Dela 5. aprila 2013 ob 16.46.

Pritožnik zatrjuje, da sodnica Zöllnerjeva ni tega nikoli izjavila. V resnici naj bi dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Tiskovna predstavnica sodišča Christine Salzborn naj bi namreč po poročanju tednika Demokracija (12. aprila 2013 na spletni strani ob 10.33) izjavila, da ne držijo navedbe, da bi sodnica med izrekom sodbe dejala, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč da obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen.

Pritožnik ob tem navaja, da so istega dne, torej 5. aprila 2013, o odločitvi sodišča pisali tudi avstrijski meiji. Die Presse je povzel članek avstrijske tiskovne agencije APA in med drugim zapisal: Es gibt ausreichend Beweismittel, dass eine Bestechung stattgefunden hat, und das Ausschreibungsverfahren in Slowenien damit beeinflusst wurde, sagte Richterin Zöllner in ihrer Urteilsbegründung.« V prevodu: »Obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe.” Tudi Der Standard, navaja pritožnik, ni omenil, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni«. Navaja tudi zapis iz Mladine, ki se glasi: »Der Senat ist der Meinung, dass eine Bestechung stattgefunden hat und dass das Ausschreibungsverfahren in Slowenien beeinflusst wurde.« Ob izreku sodbe v primeru Patria na Dunaju sta bila, še navaja pritožnik, prisotna dva avstrijska novinarja, dopisnik avstrijske tiskovne agencije Štefan Vospernik in graški novinar Herwig g. Holler. Ker je bilo snemanje prepovedano, sta si sodničine besede zapisovala. Oba sta po zapisu v Mladini slišala iste besede v sodbi, /…/ in sicer da senat sodišča meni, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji« (Mladina, 12. april 2013). Po mnenju pritožnika navedeno neizpodbitno dokazuje, da sodnica ni nikoli dejala, da »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie«.

Herwig. G. Höller naj bi 1. člen kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, svoje napake, četudi nenamerne, pa priznati in popraviti, kršil z objavo domnevno neresnične izjaver v Dnevniku 6. aprila 2013: »Sodišče na Dunaju je torej prepričano, da so politični funkcionarji v Sloveniji za svojo odločitev v prid Patrii vzeli denar«. Ta člen naj bi kršil, ker pred objavo ni preveril točnosti zbranih informacij. 2. člen, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »objava izmišljene izjave je milo rečeno nekorektno predstavljanje podatkov«. 11. člen, ki določa, da sta plagiatorstvo in ponarejanje dokumentov nedopustna, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »zapis in objava izmišljene izjave pomenita ponarejanje«. 25. člen, po katerem je nedopustno prepletati ali združevati novinarska in oglaševalska ali politično propagandna besedila, nedopustni pa so tudi hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami, naj bi kršil, ker je kot vsi drugi novinarji, navedeni v pritožbi, sledil »politično propagandnim namenom ustvariti vtis »podkupljenih politikov v Sloveniji«, ki naj bi razpis zaradi podkupnin v Sloveniji tudi dejansko, sedaj podkrepljeno z izmišljeno izjavo sodnice Zöllnerjeve, priredili.«

Novinar Herwig. G. Höller je na pritožbo odgovoril. Pojasnjuje, da je bil njegov tekst napisan v nemščini, nato pa je bil objavljen v slovenskem prevodu. V izvirni nemški verziji se sporni stavek glasi: „Für das Gericht in Wien steht fest also, dass slowenische Amtsträger für ihre Entscheidung zugunsten von Patria Geld genommen haben.“ (V prevodu sodne tolmačke za nemški jezik: »Za sodišče na Dunaju je torej jasno, da so slovenski uradniki za svojo odločitev v prid Patrije sprejeli denar.« NČR ob tem opozarja, da je v slovarjih za izraz Amtsträger najti več pomenov.)

»Pri tem stavku nikakor ne gre za citat, temveč za interpretacijo, katere podlago je mogoče nadvse preprosto pojasniti. Ne obstaja nikakršen dvom, da je senat porotnikov na čelu s sodnico Marion Zöllner na prvi stopnji obsodil Hansa Wolfganga Riedla (obsodba še ni pravnomočna) med drugim za korupcijo.« Konkretno gre pri tem, pojasnjuje, za 307. člen avstrijskega KZ. (307. (1) Kdor nosilcu funkcije ali sodniku zato, da bi storil ali da ne bi storil nekega uradnega posla ponudi, obljubi ali dovoli, njemu ali nekomu tretjemu, neko prednost, ga je treba kaznovati z odvzemom prostosti do treh let. Prav tako je treba kaznovati, če nekdo nekemu izvedencu (§ 304 Abs. 1, člen 304 1. odstavek) kot nadomestilo za neresnično (nepravilno) poročilo ali izvedensko mnenje ponudi, obljubi ali dovoli prednost zanj ali za nekoga tretjega. (2) Kdor stori dejanje v povezavi s prednostjo, ki presega vrednost 3.000 evrov, ga je treba kaznovati z odvzemom prostosti od šestih mesecev do pet let, kdor stori dejanje v povezavi s prednostjo, katere vrednost presega 50.000 evrov, ga je treba kaznovati z odvzemom prostosti od enega do deset let.)

Pri domnevno spornem stavku gre po novinarjevem mnenju za preprosto parafrazo teksta avstrijskega zakona. Edino vprašanje, ki bi se v povezavi s tem sploh še lahko pojavilo, je, kako bi Amtsträger lahko kar najbolje prevedli v slovenščino. Pri tem, pravi, ne gre izhajati le iz slovenske zakonodaje in sodne prakse, temveč tudi iz razumljivosti izraza, ki tudi v nemščini povprečnemu bralcu ni povsem jasen. To je povezano s tem, da je v Avstriji protikorupcijska zakonodaja, ki uporablja ta izraz, še precej mlada. Korupcijo se šele nekaj let resno preganja in izraz Amtsträger v splošno uporabljanem jeziku šele dobiva obrise. V prvotni verziji avstrijskega kazenskega prava iz leta 1974 se ta izraz v zadevnih členih sploh ni pojavil.

Hkrati, poudarja novinar, je prevod tudi vedno neka interpretacija, ki se nanaša na konkretni kontekst (okvir). V danem primeru je ta okvir celoten proces v zvezi s Patrio na Dunaju, v katerem je bilo od začetka do konca govora o politikih in njihovih vsakokratnih funkcijah v Sloveniji.

»O „preprostih“ slovenskih uradnikih, ki delujejo povsem brez strankarsko politične povezanosti, je bilo po mojem spominu komajda kaj govora,« je zapisal novinar, ki je skupno spremljal 11 procesnih dni na Dunaju. Riedl, še pojasnjuje novinar, je hkrati v svoji izjavi 22. 2. 2012 izrecno zanikal, da z izjemo sestanka 1. 9. 2005, ni imel stikov s političnimi nosilci odločanja v Sloveniji, pomen omenjenega srečanja, katerega slovenske udeležence je obtožnica označila kot „stare strankarske prijatelje“ , pa je zmanjševal. Dunajsko sodišče, kot je znano, tem izjavam ni verjelo. »Torej: Ne glede na terminološka vprašanja glede izraza „Amtsträger“, ki bi ga bilo treba prej obravnavati v primerjavi pravne in prevajalske znanosti, je zato povsem legitimno v interpretativnem prevodu izraza „Amtsträger“ poudariti tudi ta „politični“ moment,« je v odgovoru na pritožbo še zapisal avstrijski novinar.


SKLEP: Novinar ni kršil 1., 2., 11. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Razsodišče ugotavlja, da lahko o tem, kaj je sodnica izjavila v ustnem izreku sodbe, ki ga ni bilo dovoljeno snemati, sklepa zgolj na podlagi posrednih dokazil. Na znanje je vzelo zapis v Demokraciji (12. april 2013), po katerem naj bi jim tiskovna predstavnica sodišča Christina Salzborn po telefonu povedala, da ne držijo navedbe, da bi avstrijska sodnica med obrazložitvijo sodbe rekla, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč le to, da obstaja verjetnost, da je bil v Sloveniji nekdo podkupljen. Pridobilo pa si je tudi odgovor PR dunajskega sodišča (s pomočjo dopisnika RTV SLO Lojzeta Kosa, ki je tudi poročal o razsodbi Riedlu), ki se glasi: »Ich habe nochmals mit Mag. Marion Zöllner Rücksprache gehalten, diese kann sich an den genauen Wortlaut der Urteilsbegründung nicht mehr erinnern, kann aber nicht ausschließen, dass der Begriff Entscheidungsträger gefallen ist. V prevodu: »Še enkrat sem govoril(a) z mag. Marion Zöllner. Ta se natančnega besedila obrazložitve ne more več spomniti, ne more pa izključiti, da je uporabila izraz odločevalci (ali nosilci odločitev, op. NČR).«

NČR na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ugotavlja, da sodnica ni uporabila sintagme ‘slovenski politiki’, ali ‘politični vrhovi’, ali ‘politični funkcionarji’. Hkrati ugotavlja, da je izraz odločevalci, ki ga je najverjetneje uporabila, pomensko odprt. Da je sodnica uporabila prav ta izraz, je zatrdilo več novinarjev, pisnega dokaza, kaj je dejansko izjavila, pa ni.

Sklep, po katerem bi sodnica z izrazom odločevalci lahko imela v mislih politike, politične vrhove ali politične funkcionarje, je glede na kontekst (vse, kar je povedala sodnica, obtožnico, v kateri so omenjena imena določenih politikov, in celotno dogajanje v zvezi z nakupom osemkolesnikov) razumen in logičen. Seveda pa sodnica, kot rečeno, dobesedno takšnega sklepa ni oblikovala. A novinar ji ga tudi ni izrecno pripisal. Na podlagi vsega povedanega na sodišču in na podlagi poznavanja celotnega dogajanja je oblikoval sklep, v skladu s katerim je slovenske nosilce odločitev pri izbiri ponudnika osemkolesnikov označil kot »slowenische Amtsträger« (uradniki ali funkcionarji). Sodnica je navsezadnje v zaključni besedi izrecno omenila imeni Jože Zagožen in Slovenska demokratska stranka. NČR meni, da novinar ni prekršil 1. člena. Novinar je namreč v članku zapisal, da je »senat mnenja, da se je podkupovanje zgodilo in da se je vplivalo na razpis,« je dejala Marion Zollner. K temu pa je dodal svoj legitimni sklep: »Sodišče na Dunaju je torej prepričano, da so politični funkcionarji (ali uradniki; v nemščini Amtsträger) v Sloveniji za svojo odločitev v prid Patrii vzeli denar.« Novinar prav tako ni kršil 2. člena kodeksa, saj je domnevno sporna izjava le njegov sklep. V njem ni imenoval nikogar, zato tudi ni mogel biti osebno žaljiv. 11. člen govori o nedopustnosti plagiatorstva in ponarejanja dokumentov. Pritožnik ni z ničemer utemeljil, s čim oziroma kako naj bi novinar zagrešil plagiatorstvo ali ponaredil kakšen dokument. Kršitve 11. člena zato razsodišče sploh ni ugotavljalo. Novinar ni kršil 25. člena. Dokazov, da bi novinar z navedbo, ki je zmotila pritožnika, združeval novinarsko in politično propagandno besedilo oziroma ustvaril v tem smislu hibridno besedilo, NČR ni našlo. Kot rečeno: novinar je na podlagi celote vseh dejstev in vseh izrečenih navedb sklepal, tako kot je, sodnici pa ni pripisal nobenega izmišljenega navedka njenih besed.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 5. decembra 2013

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča