9. 12. 2013

Jernej Pavlin proti Jasna Vrečko, Slovenska tiskovna agencija

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Nina Jerman, Lea Širok in Davorin Koron (člani), je na seji 26. novembra 2013, v primeru Jernej Pavlin proti Jasna Vrečko, Slovenska tiskovna agencija, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Jernej Pavlin proti Jasna Vrečko, Slovenska tiskovna agencija

Jernej Pavlin (v nadaljevanju pritožnik) se je 19. aprila 2013 pritožil zoper 9 časopisnih, radijskih in spletnih novinarjev in novinark ter 2 televizijski voditeljici in 1 voditelja (v nadaljevanju novinarji). Pritožba zadeva novinarske prispevke in napovedi, ki so se nanašale na razglasitev sodbe v primeru Riedl na dunajskem deželnem sodišču, in sicer na del vsebine v ustnem izreku sodbe. Snemanje ni bilo dovoljeno. Ker se očitki zoper posamezne novinarje razlikujejo, je NČR primere obravnavalo posebej (le pritožbi zoper S. S. in G. G. skupaj), v obrazložitvi primerov pa je dodalo skupni uvod.

5. aprila 2013 je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Pritožnik navaja, da so o tem poročali skoraj vsi slovenski mediji in da so Zöllnerjevi pripisali izjavo, ki je ni nikoli izrekla. Ta, po mnenju pritožnika neresnična izjava se je glasila: »Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.« Domnevno neresnično izjavo naj bi (prvi) zapisal Urban Červek, objavljena pa je bila na spletni strani Dela 5. aprila 2013 ob 16.46.

Pritožnik zatrjuje, da sodnica Zöllnerjeva ni tega nikoli izjavila. V resnici naj bi dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Tiskovna predstavnica sodišča Christine Salzborn naj bi namreč po poročanju tednika Demokracija (12. aprila 2013 na spletni strani ob 10.33) izjavila, da ne držijo navedbe, da bi sodnica med izrekom sodbe dejala, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč da obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen.

Pritožnik ob tem navaja, da so istega dne, torej 5. aprila 2013, o odločitvi sodišča pisali tudi avstrijski mediji. Die Presse je povzel članek avstrijske tiskovne agencije APA in med drugim zapisal: Es gibt ausreichend Beweismittel, dass eine Bestechung stattgefunden hat, und das Ausschreibungsverfahren in Slowenien damit beeinflusst wurde, sagte Richterin Zöllner in ihrer Urteilsbegründung.« V prevodu: »Obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe. Tudi Der Standard, navaja pritožnik, ni omenil, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni«. Navaja tudi zapis iz Mladine (12. april 2013): »Der Senat ist der Meinung, dass eine Bestechung stattgefunden hat und dass das Ausschreibungsverfahren in Slowenien beeinflusst wurde.« Ob izreku sodbe v primeru Patria na Dunaju sta bila, še navaja pritožnik, prisotna dva avstrijska novinarja, dopisnik avstrijske tiskovne agencije Štefan Vospernik in graški novinar Herwig g. Holler. Ker je bilo snemanje prepovedano, sta si sodničine besede zapisovala. Oba sta po zapisu v Mladini slišala iste besede v sodbi, /…/ in sicer da senat sodišča meni, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji«. Po mnenju pritožnika navedeno neizpodbitno dokazuje, da sodnica ni nikoli dejala, da »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie«.

Jasna Vrečko naj bi kršila 1. člen kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, svoje napake, četudi nenamerne, pa priznati in popraviti, s tem, da je 5. aprila 2013 v (domnevnem) soavtorstvu z Alešem Kocjanom v članku z naslovom »Riedl na Dunaju obsojen podkupovanja v Sloveniji (zbirno)« zapisala neresnično izjavo: »Glavna sodnica Marion Zöllner, ki je odločitev sprejela skupaj z dvema porotnicama, je ob izreku sodbe ocenila, da ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.«

1. člen naj bi kršila, ker pred objavo ni preverila točnosti zbranih informacij. 2. člen, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršila, ker da »objava izmišljene izjave je milo rečeno nekorektno predstavljanje podatkov«. 11. člen, ki določa, da sta plagiatorstvo in ponarejanje dokumentov nedopustna, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršila, ker da »zapis in objava izmišljene izjave pomenita ponarejanje«. 25. člen, po katerem je nedopustno prepletati ali združevati novinarska in oglaševalska ali politično propagandna besedila, nedopustni pa so tudi hibridi med politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami, naj bi kršila, ker je kot vsi drugi novinarji, navedeni v pritožbi, sledila »politično propagandnim namenom ustvariti vtis »podkupljenih politikov v Sloveniji«, ki naj bi razpis zaradi podkupnin v Sloveniji tudi dejansko, sedaj podkrepljeno z izmišljeno izjavo sodnice Zöllnerjeve, priredili.«

Jasna Vrečko je na pritožbo odgovorila. Zatrjuje, da kodeksa ni kršila. V odgovoru navaja, da je sporno izjavo povzela po novinarju uveljavljenega medija (Dela) – STA namreč svojega novinarja ob izreku sodbe na Dunaju ni imela, avstrijski novinarji pa niso poročali tako hitro kot slovenski – in pri tem jasno navedla vir. Kot pojasnjuje, izjave (Delovega novinarja) Urbana Červeka zaradi narave agencijskega dela, ki terja tudi hitrost objave, ni mogla neposredno preverjati, na primer na sodišču na Dunaju. Sicer pa sta – tako novinarka – poročanje novinarja Dela isti dan potrdila še dva novinarja, ki sta sojenje na Dunaju spremljala neposredno – novinar časnika Večer in novinar RTV SLO. Tega dne noben medij ni zanikal te izjave, tudi nobena zahteva za popravek tega dne ni prišla na STA, piše v odgovoru. Novinarka še pojasnjuje, da je bil edini drugi vir, ki ga je imela na razpolago 5. aprila 2013, avstrijska tiskovna agencija APA, ki pa je svojo vest, v katero je vključila izjave dunajske sodnice, objavila občutno kasneje kot slovenski mediji (več kot dve uri po časniku Delo). Poteg tega pa se poročanje avstrijske agencije od izjav slovenskih virov, poudarja novinarka, ni razlikovalo toliko, »da bi vzbujalo sum v navedbe treh uveljavljenih slovenskih medijev.«

O samem izreku sodbe je novinarka 5. aprila 2013 poročala v štirih vesteh in ne le v zbirni vesti, na katero se sklicuje pritožnik. Pod vsemi se je podpisala s kratico jav. V STA servisu so poleg teh vesti objavili še dve vesti z odzivi na sodbo novinarja Aleša Kocjana. Delo je kot vir navedla v prvi, krajši vesti in nato še v drugi, daljši. V dopolnjeni in zbirni vesti pa spletnega Dela ni več omenjala, ker so njegovo poročanje v vmesnem času potrdili še drugi novinarji (na primer dopisnik TV SLO Kos). Ko je Demokracija 12. aprila 2013, sklicujoč se na vodjo odnosov z javnostjo dunajskega deželnega sodišča, zanikala pisanje poročanja novinarjev Dela in Večera, so objavili tudi to vest oziroma popravek; tudi v tem primeru, navaja novinarka, so presodili, da gre za kredibilen vir. Na STA niso od nikogar prejeli nobene zahteve za popravek sporne vesti, zato je novinarko presenetilo, da se je pritožnik s svojo pritožbo najprej obrnil na NČR. Glede očitane kršitve 11. in 25. člena kodeksa novinarka navaja, da očitkov ne razume oziroma da si se ji zdijo absurdni. Meni, da je več kot očitno, da njeni novinarski izdelki v tem primeru niso niti plagiat, niti ponaredki, niti hibridna besedila z oglaševalskimi ali politično propagandnimi besedili.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 1., 2., 11. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Razsodišče ugotavlja, da lahko o tem, kaj je sodnica izjavila v ustnem izreku sodbe, ki ga ni bilo dovoljeno snemati, sklepa zgolj na podlagi posrednih dokazil. Na znanje je vzelo zapis v Demokraciji (12. april 2013), po katerem naj bi jim tiskovna predstavnica sodišča Christina Salzborn po telefonu povedala, da ne držijo navedbe, da bi avstrijska sodnica med obrazložitvijo sodbe rekla, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč le to, da obstaja verjetnost, da je bil v Sloveniji nekdo podkupljen. Pridobilo pa si je tudi odgovor PR dunajskega sodišča (s pomočjo dopisnika RTV SLO Lojzeta Kosa, ki je tudi poročal o razsodbi Riedlu), ki se glasi: »Ich habe nochmals mit Mag. Marion Zöllner Rücksprache gehalten, diese kann sich an den genauen Wortlaut der Urteilsbegründung nicht mehr erinnern, kann aber nicht ausschließen, dass der Begriff Entscheidungsträger gefallen ist. V prevodu: »Še enkrat sem govoril(a) z mag. Marion Zöllner. Ta se natančnega besedila obrazložitve ne more več spomniti, ne more pa izključiti, da je uporabila izraz odločevalci (ali nosilci odločitev, op. NČR).«

NČR na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ugotavlja, da sodnica ni uporabila sintagme ‘slovenski politiki’. Hkrati ugotavlja, da je izraz odločevalci pomensko odprt. Da je sodnica uporabila prav ta izraz, je zatrdilo več novinarjev, pisnega dokaza, kaj je dejansko izjavila, pa ni.

Sklep, po katerem bi sodnica z izrazom odločevalci lahko imela v mislih politike, je glede na kontekst (vse, kar je povedala sodnica, obtožnico, v kateri so omenjena imena določenih politikov, in celotno dogajanje v zvezi z nakupom osemkolesnikov) razumen in logičen. Seveda pa sodnica, kot rečeno, dobesedno takšnega sklepa ni oblikovala. Ni torej izjavila, da so bili slovenski politiki podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie. Kljub temu NČR glede na specifične okoliščine tega primera (pisnega dokazila o tem, kaj je rekla sodnica, še vedno ni na voljo; celoten kontekst afere Patria; obtožnico, v kateri so bili omenjeni politiki; glede na to, da je bilo 5. aprila 2013 skrajno težko oz. nemogoče neposredno preveriti, kaj je sodnica v resnici rekla; avstrijska agencija je poročala dve uri za spletnim Delom) meni, da novinarka ni kršila 1. člena. Sporno trditev je oblikovala v dobri veri, da je Delov novinar kredibilen vir in da je Delo poročalo pravilno, poleg tega sta zelo podobno poročala še dva druga kredibilna vira, dopisnik TV Slovenija in Večerov novinar, ki sta osebno spremljala sojenje. Glede na vse, kar je bilo znanega o primeru Patria, pa ni bilo oz. ne bi bilo ne nenavadno ne nepričakovano, če bi sodnica izjavila, da so bili podkupljeni slovenski politiki. Če je sodnica uporabila besedo odločevalci (kot rečeno, uporabo tega izraza je v svojem govoru dopustila), potem ta beseda lahko vključuje politike oz. ljudi s političnim vplivom, saj je jasno, da so samo ti lahko vplivali na razpis v korist Patrie. Novinarka je ob prvi in drugi objavi sporne izjave navedla tudi vir, kasneje ne več. Ko je Demokracija zanikala sporno navedbo, so objavili popravek, tudi v tem primeru so se zanesli na kredibilen vir. Glede na vse povedano, ravnanje novinarke ni bila takšno, da bi ji lahko dokazali, da ni preverjala točnosti informacij.

Novinarka ni kršila niti 2. člena kodeksa, saj ni imenovala nikogar, zato ni mogla biti osebno žaljiva, izjave pa si ni »izmislila« – upravičena je lahko verjela, da je resnična.

11. člen govori o nedopustnosti plagiatorstva in ponarejanja dokumentov. Pritožnik ni z ničemer utemeljil, s čim oziroma kako naj bi novinarja zagrešila plagiatorstvo ali ponaredila kakšen dokument. Kršitve 11. člena zato razsodišče sploh ni ugotavljalo.

Kršila ni niti 25. člena. Dokazov, da bi novinarja z navedbo, ki je zmotila pritožnika, združeval novinarsko in politično propagandno besedilo oziroma ustvarila v tem smislu hibridno besedilo, NČR ni našlo. Tudi v tem primeru NČR opozarja, da bi morali novinarji, ki so zaradi načina dela posameznega medija oziroma agencije (med drugim hitrosti, ki jo zahtevajo spletni mediji) včasih odvisni od posrednih virov, tudi te navajati jasno in dosledno.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.