Šime Ivanjko proti Kseniji Horvat Petrovčič (TV Slovenija)


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Jernej Rovšek, Uroš Gramc, Davorin Koron in Mario Belovič (člani), je na seji 9. aprila 2014 v primeru Šime Ivanjko (pritožnik) proti Kseniji Horvat Petrovčič (urednica Informativnega programa TV Slovenija, v nadaljevanju urednica) ugotovilo, da urednica ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije (KNS).


Primer: Šime Ivanjko proti Kseniji Horvat Petrovčič (TV Slovenija)

Pritožnik se je NČR pritožil 9. decembra 2013, ker meni, da je bilo poročanje o njem v prispevku v okviru oddaje Tarča 14. novembra 2013 v nasprotju s standardi medijskega poročanja in pomeni kršitev KNS. Pritožbo je po pozivu dopolnil 20. decembra 2013. V pritožbi uveljavlja kršitev 2., 3., 14. in 18. člena KNS.

Pritožnik meni, da je celotna oddaja v javnosti izzvenela, kot da so vse osebe, ki so se pojavile v oddaji, v predkazenskem postopku. V oddaji je bilo govora o domnevno kriminalnih poslovnih dejanjih njegovega sina; ta naj bi izven oddaje novinarki omenil njegove spore z novinarji, ki naj bi bili razlog za poročanje o njem. Delovanje pritožnika ni bilo v ničemer povezano s poslovanjem njegovega sina, vendar o dejstvih, o katerih je bilo govora v oddaji, ni mogel povedati svojega mnenja. Njegovo delovanje, ustanavljanje društev, inštitutov in družb ni kaznivo in škodljivo za Maribor. Pritožnikovo 52-letno delo v Mariboru morda res ni koristno, vendar nikakor ni škodljivo in vzrok za stanje v Mariboru, kot je to možno sklepati iz poročanja v obravnavani oddaji.

Pritožnik uveljavlja kršitev 2. člena KNS ker naj bi bilo poročanje o njem nekorektno, predstavljanje podatkov in dejstev o njem pa osebno žaljivo (posebej način poročanja in podton sporočila javnosti). 3. člen naj bi bil kršen, ker novinarka od njega ni poskušala pridobiti odziva, čeprav ga informacije zadevajo in ga sin glede tega ne more nadomestiti. 14. člen naj bi bil kršen z objavo fotografije brez privolitve, 18. pa, ker novinarka ni bila pazljiva pri omembi imena in fotografije pritožnika, ker naj bi bilo poročanje o domnevnih kaznivih dejanjih njegovega sina poročanje o predkazenskem postopku.

Pritožnik je NČR seznanil tudi s svojo korespondenco z Varuhom pravic gledalcev in poslušalcev RTVS (Varuh PGP), ki pa za odločanje razsodišča ni pomembna, saj Varuh PGP in NČR delujeta na podlagi različnih pravnih podlag in načel.

Na pritožbo je odgovorilo uredništvo Tarče oz. Informativnega programa TV Slovenija 10. 2. 2014. Poudarjajo, da s prispevkom v ničemer niso kršili Kodeksa novinarjev Slovenije. Tema obravnavane oddaje je bil Maribor kot primer mesta, ki propada in prosi državo za pomoč in kjer so si ljudje z vstajo postavili novo oblast. V prispevku so se ukvarjali s trenutnim stanjem in vzroki zanj: brezposelnostjo, socialnimi težavami, propadlimi investicijami, interesno-koruptivnimi mrežami prejšnjega župana in drugim. Med pomembnejšimi zgodbami so omenili primer podjetja Vinag in njegovega lastnika Lea Ivanjka. Ujeli so ga na javni prireditvi, vendar pred kamerami ni bil ničesar pripravljen pojasniti, je pa kasneje poudaril, da je njegov oče, g. Šime Ivanjko, dobil že veliko tožb zoper novinarje, kar so razumeli kot grožnjo. To so v prispevku povedali in v oddajo dodali nekaj podatkov iz javnih evidenc, da bi javnost razumela, za katerega očeta gre. Nič niso dodali in komentirali. Sliko pritožnika so objavili, ker gre za relativno javno osebnost, kar dokazuje njegova razvejana dejavnost in pojavljanje v medijih.

SKLEP:

Urednica ni kršila 2., 3., 14. in 18. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

V novinarskem prispevku v okviru oddaje Tarča, ki je bila na programu TV Slovenija dne 14. novembra 2013, so bili omenjeni nekateri domnevni primeri slabih gospodarskih odločitev in privatizacij družb, ki so v težavah, med njimi tudi Vinaga Maribor, ki je v prisilni poravnavi. V prispevku so povedali, da se pojavljajo informacije o sumljivih odločitvah in prenosih premoženja, zlasti na Hrvaško, za katere se zanimajo tudi organi odkrivanja. Novinarka je za odziv prosila odgovorno osebo oziroma lastnika te družbe Lea Ivanjka, ki pa delovanja družbe in njenih poslov ni želel komentirati. Po zaključenem snemanju pa naj bi povedal, da je njegov oče »dobil že veliko tožb proti novinarjem«. Tega nihče ni zanikal, niti pritožnik v svoji pritožbi NČR. Novinarji so to navedbo upravičeno razumeli kot grožnjo, zato so v prispevek vključili nekaj podatkov o pritožniku, še posebej o tem, kje je ali je bil (so)ustanovitelj ali (so)lastnik društev, družb in banke (Probanka). Ti podatki niso bili komentirani in jih pritožnik v pritožbi tudi ne zanika. Prispevek se nadaljuje z drugimi primeri družb, ki so v težavah in nepravilnostmi v zvezi s tem. Tudi novinar in gostje v oddaji kasneje družbe Vinag in pritožnika niso omenili.

Razsodišče meni, da novinarji in urednica z navajanjem podatkov o ustanavljanju in (so)lastništvu podjetij brez vrednostnih sodb niso bili nekorektni in žaljivi, zato niso kršili 2. člena KNS. Res je bil kontekst obravnavanih primerov negativen, poročali so o nepravilnostih, ki so pripeljale do propada družb, vendar pa je to vloga medijev v demokratični družbi – da odkrivajo in opozarjajo na nepravilnosti. Naloga organov odkrivanja in pregona pa je, da takšne primere raziščejo in sprožijo ustrezne sodne postopke, v katerih se ugotavlja individualna krivda. Jasno je, da kazenske odgovornosti novinarji ne ugotavljajo, čeprav se je veliko primerov nepravilnosti končalo na sodiščih tudi zaradi poročanja o njih in javnega razkrivanja. Zato omejevanje medijev pri poročanju, četudi v negativnem kontekstu, po mnenju razsodišča ne bi bilo primerno in ne bi bilo v skladu z vlogo medijev v demokratični družbi.

Poročanje o pritožniku je izzvala »grožnja« njegovega sina, zaradi česar so se novinarji odločili za predstavitev njegove vloge in pomena, na podlagi javnih evidenc in brez komentarja. Teh dejstev, ki jih pritožnik ni zanikal in glede njih tudi ni uporabil možnosti zahtevati popravek ali odgovor, ni mogoče šteti za hude obtožbe, zato nepridobitev odziva pritožnika po mnenju NČR ni kršitev 3. člena KNS.

Pritožnik je nedvomno javna oseba, zato objava njegove fotografije ni kršitev 14. člena KNS.

Pritožnik v prispevku ni bil omenjen v kontekstu predkazenskih postopkov, to bi bilo mogoče reči le za njegovega sina. Zato očitku o nepazljivosti pri poročanju in kršitvi 18. člena KNS ni mogoče pritrditi. Argumenti za to odločitev so navedeni tudi zgoraj, v obrazložitvi glede kršitve 2. in 3. člena kodeksa.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 23. aprila 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča