Perutnina Ptuj, zanjo Roman Glaser, proti novinarjema Dnevnika Primožu Cirmanu in Vesni Vuković


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok, Jernej Rovšek, Mario Belovič in Uroš Gramc (člani), je na seji 27. januarja 2015 v primeru Perutnina Ptuj, zanjo Roman Glaser, proti novinarjema Dnevnika Primožu Cirmanu in Vesni Vuković, ugotovilo, da novinarja nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Nada Ravter se je glasovanja vzdržala.


Primer: Perutnina Ptuj, zanjo Roman Glaser, proti novinarjema Dnevnika Primožu Cirmanu in Vesni Vuković

Pritožnica Perutnina Ptuj oziroma njen predsednik uprave dr. Roman Glaser novinarjema Primožu Cirmanu in Vesni Vuković očitata kršitev več členov kodeksa. 1. člen naj bi v Dnevnikovem članku Roman Glaser ključe od Perutnine shranil v Avstriji (17. 4. 2014) kršila z netočno trditvijo, da je četrtinski delež Perutnine kupilo neznano podjetje Vektor iz okolice Gradca, ki ima le 35.000 evrov ustanovitvenega kapitala. To trditev sta v članku še specificirala, češ, da naj bi graški Vektor za delnico odštel tri evre, za 24,3-odstotni delež pa potemtakem le 4,3 milijona evrov. Družbe Vektor iz Gradca, ki naj bi jo zastopal Alois Harmtodt, v Perutnini ne poznajo, trdijo pritožniki. Nikoli niso bili v stikih z njo, niti ne vedo, če sploh obstaja. Pravi kupec – družba Vector Unternehmsbeteiligungen Management z Dunaja je dala ponudbo za odkup 18- in ne 24,3-odstotnega deleža, kot trdita avtorja. Poleg tega posel ni bil sklenjen, saj je šlo le za ponudbo. Da posel ne more biti sklenjen, pišeta tudi avtorja v omenjenem članku. Do vsebinskega konflikta torej pride na podlagi že tako neresničnih trditev, trdita. Avtorja trditev nista preverila ne pri Perutnini ne pri Vectorju. 1. člen kodeksa naj bi bil kršen tudi z zapisano trditvijo: »Če držijo podatki o ceni delnice, je Glaser s tem poslom Perutnini Ptuj »pridelal« 21 milijonov evrov izgube brez upoštevanja stroškov financiranja«. Pritožniki ponavljajo, da jo šlo zgolj za ponudbo in da posel ni bil sklenjen. Avtorja članka teh informacij nista preverila, vsaj pri Vectorju in pri Perutnini ne, torej sta neposredno kršila 1. člen kodeksa. Zaradi osebne žaljivosti naslova članka Roman Glaser ključe od Perutnine Ptuj shranil v Avstriji je kršen tudi 2. člen , 3. člen pa je bil po mnenju pritožnikov kršen zato, ker bi, če bi trditve novinarjev držale, šlo za hudo obtožbo o nezakonitem poslovanju, torej bi novinarja morala dobiti tudi odziv prizadetih.

Tudi s trditvijo: »Konzorcij bank pod vodstvom Abanke Vipe, ki je poleg Gorenjske banke največja upnica, je namreč dosegel, da je Glaser moral ob nedavnem reprogramu 110 milijonov evrov posojil privoliti v izredno revizijo in imenovanje nekdanjega predsednika uprave Sija za pooblaščenca bank v družbi.

Njegova glavna naloga naj bi bil nadzor nad potezami vodstva Perutnine, s katerimi bi preprečili morebitno oškodovanje lastnikov in upnikov. A Šimonka je že ob prihodu naletel na oviro. Po naših podatkih namreč Glaser z njim še vedno ni podpisal pogodbe o zaposlitvi.«, naj bi novinarja po mnenju Perutnine, prekršila 1. člen kodeksa, čemur bi se izognila, če bi stvari prej preverila. Zaposlitev pooblaščenca konzorcija bank je stvar pogodbe, ki jo pripravlja konzorcij in ne Perutnina. Če bi doslej tako pogodbo dobili, pravijo v Perutnini, bi jo tudi podpisali.

Kot kršitev 1. in 2. člena kodeksa pritožniki navajajo tudi ugibanje novinarjev, ali se za Avstrijci skriva Glaser oziroma ali je povezan z novim lastnikom. Novinarja tudi zapišeta, da je po podatkih iz Avstrije boniteta podjetja Vektor povprečna oziroma nezadovoljiva, zato da je težko verjeti, da bi se odločilo za »posel življenja« samo brez pomoči financerja. »Prav tako«, pišeta novinarja, »ni mogoče izključiti možnosti, da je tudi Vektor za nakup sklenil zgolj opcijo in da je Glaser avstrijsko podjetje spustil v Perutnino, ne da bi to za zdaj plačalo en sam evro. To dokazujejo tudi pogoji, ki so jih v Perutnini Ptuj določili v razpisu za prodajo teh delnic. Ti so več kot ohlapni. Na kupnino so pripravljeni čakati celo dve leti od sklenitve pogodbe, namesto denarja pa so celo pripravljeni prevzeti drugo premoženje. Končni cilj Glaserjevega manevra je ubranitev svojega položaja v Perutnini« . Po mnenju pritožnikov je zapisano osebno žaljivo in nekorektno do dr. Romana Glaserja ter sloni na nepreverjenih dejstvih, zato sta novinarja kršila 2. člen kodeksa. Ker s tem namigujeta na nezakonito ravnanje generalnega direktorja Perutnine, zaradi česar bi morala hkrati zapisati tudi njegov odziv, pa ga sploh nista poiskala, sta, pravijo pritožniki, kršila tudi 3. člen.
2. člen kodeksa naj bi novinarja kršila tudi s tem, da sta v članku objavila, da je avstrijsko podjetje paket delnic kupilo na spornem razpisu, s čimer sta osebno in nekorektno žalila dr. Romana Glaserja. Če bi bilo to res, bi generalni direktor Perutnine Ptuj kršil slovensko zakonodajo in tudi statut družbe, torej sta ga avtorja obtožila hudih nezakonitih dejanj. Pritožnik Roman Glaser pravi, da sta ga novinarja v članku napadla osebno, nista mu pa dala možnosti predstavitve nasprotnih dejstev, nista poiskala odziva v Perutnini Ptuj. V resnici naj bi Perutnina v skladu s proceduro, s katero so bile seznanjene tudi banke, realizirala procese uveljavljanja opcijske pogodbe med Perutnino in Merkurjem. V Perutnini trdijo, da je družba od Merkurja lahko zahtevala preknjižbo delnic, ker je to tako opredeljevala pogodba med njima, ki je določala datum in način prenosa delnic. Bankam je bila omogočena predkupna pravica, ki je niso izkoristile. Družba Vector (Dunaj) se je edina javila na javno ponudbo in ponudila odkup 18-odstotnega deleža, vendar je šlo zgolj za potencialni posel, ki tedaj ni bil izvršen. To bi novinarja izvedela, če bi poiskala odziv, zato naj bi v tem delu članka kršila tudi 3. člen kodeksa.

Pritožniki menijo, da sta avtorja v tem članku žaljivo in nekorektno pisala o Romanu Glaserju in s tem kršila 2. člen kodeksa tudi s trditvijo: »Predsednik uprave Perutnine Ptuj se je očitno odločil, da se bo z vsemi sredstvi boril za ohranitev upravljavskega in lastniškega vpliva v skupini, ki jo obvladuje že več let. Pred dnevi je namreč četrtinski delež Perutnine Ptuj kupilo neznano podjetje Vektor iz okolice Gradca na avstrijskem Štajerskem, ki ima le 35.000 evrov ustanovitvenega kapitala, registrirano pa je za upravljanje podjetij«. Glaserja sta v članku neposredno obtožila, da je ravnal nezakonito, saj bi v primeru parkiranja delnic v Avstriji kršil tako slovensko zakonodajo kot statut delniške družbe Perutnina Ptuj, ki omejuje višino sklada lastnih delnic. Pri tem nista pridobila odziva tistih, ki jih te informacije zadevajo (Romana Glaserja ali družbe Vector), niti v tem ne v naslednjih prispevkih, kar pomeni kršenje 3. člena. Ob tem pa avtorja očitata tudi, da so v Perutnini neposredno povezani s poslom oziroma da so se skrili zanj. Pritožniki pravijo, da so zato, da bi se izognili kakršnim koli insinuacijam, angažirali finančno agencijo TJP Advisory& Management Services GmbH z Dunaja, ki je odkrila potencialnega investitorja. V skladu s proceduro, s katero so bile seznanjene tudi banke, članice konzorcija in drugi zainteresirani deležniki, je ta agencija določila opcijske pogodbe uveljavila maksimalno transparentno. Bankam je omogočila uveljavitev predkupne pravice, ki pa je te niso izrabile, kar sta avtorja, pravijo pritožniki, namerno zamolčala.

O podjetju Vektor iz Gradca še piše, da je paket delnic Perutnine kupilo na spornem razpisu, ki ga je marca objavil Glaser in za 24,3–odstotni delež (ključen za obvladovanje Perutnine) plačalo le 4,3 milijona evrov. »Gre za delnice, ki so od leta 2008 uradno v lasti Merkurja. Takrat sta se Glaser in predsednik uprave Merkurja odločila lastniško preplesti družbi. Z opcijskimi pogodbami sta se dogovorila za medsebojno hrambo deležev«. Po mnenju pritožnikov novinarja nekorektno predstavljata nepreverjena dejstva in s tem kršita 2. člen kodeksa. Poleg tega naj bi s tem citatom predsednika uprave in generalnega direktorja Perutnine dr. Romana Glaserja obtožila nezakonitega ravnanja, nista pa pri njem poiskala odziva, s čemer naj bi kršila tudi 3. člen. Oba člena (2. in 3.) naj bi kršila tudi s trditvijo, da je Glaser Perutnini s tem pridelal 21 milijonov izgube, s čemer se je izpostavil morebitnim odškodninskim tožbam, saj da nikoli ni imel soglasja delničarjev za nakup lastnih delnic ali njihovo odsvojitev. Perutnina Ptuj, trdijo pritožniki, je ob zbiranju ponudb omogočila vsem udeleženim subjektom uresničitev predkupne pravice. Trditev novinarjev je nekorektna in osebno žaljiva, s čemer naj bi bil kršen 2. člen, ker pa gre tudi za hude obtožbe, pri katerih novinarja nista poiskala odziva, pa tudi 3. člen kodeksa. Nekorektna in osebno žaljiva, s čemer naj bi bil kršen 2. člen kodeksa, naj bi bila tudi trditev, da je pooblaščenec konzorcija bank Tibor Šimonka naletel v Perutnini na oviro, ker da Glaser z njim še vedno ni podpisal pogodbe. Tudi tu opozarjajo, da pogodbo pripravijo banke, ko je pripravljena, pa v Perutnini ni nobenih ovir za podpis. Ker naj bi šlo tudi za hudo obtožbo, da je predsednik uprave zavlačeval pri podpisu pogodbe, pri kateri novinarja nista poiskala odziva, pritožniki menijo, da je bil kršen tudi 3. člen kodeksa.

V novem članku Slovenske povezave avstrijskega lastnika Perutnine (18. april 2014) po mnenju pritožnikov nista odpravila napak iz članka, objavljenega prejšnji dan, čeprav so, kot pravijo, enega od njiju informirali o pravilnih izhodiščih. Ponovitev trditve obeh avtorjev, da je avstrijsko podjetje delnice kupilo pod več kot ugodnimi pogoj, ob tem pa sta še navedla podatek, da je to v poslovno-bančnih krogih sprožilo ugibanja, ali je avstrijsko podjetje le začasni lastnik teh delnic, ki jih dejansko še obvladuje Glaser, pomeni zavestno kršitev 1. člena kodeksa. Poleg v povzetku že navedenega pritožniki zanikajo, da bi imela družba Vector (Dunaj) le 35.000 evrov kapitala ali da bi proces zbiranja ponudb potekal mimo vednosti konzorcija bank. Prav tako ni res, da bi bil posel že realiziran. Groba insinuacija je, da naj bi za poslom stal predsednik uprave in generalni direktor Perutnine Roman Glaser, še trdijo pritožniki. Prav tako ne drži trditev, da naj bi Glaser že pred tem kršil pogoje, ki jih je postavil konzorcij bank upnic, “s čimer je (ne)hote blokiral tudi nastop funkcije pooblaščenca bank Tiborja Šimonka v upravi Perutnine«. Po njihovem so dejstva taka: resda so v domačem in tujem dnevniku objavili ponudbo za prevzem delnic po realizaciji opcijske pogodbe med Perutnino in Merkurjem. V skladu s proceduro, s katero so bile seznanjene tudi članice konzorcija posojilodajalk Perutnini, naj bi realizirali procese uveljavljanja določil opcijske pogodbe. Bankam je bila omogočena tudi uveljavitev predkupne pravice, ki pa je niso izkoristile. Sporazum s konzorcijem ni bil kršen. Družba Vector z Dunaja se je edina javila na javno ponudbo in dala ponudbo za odkup 18-odstotnega deleža. Gre torej za potencialni posel na izhodiščih opcijske pogodbe med Perutnino in Merkurjem – torej ne za izvršeno dejstvo ampak zgolj za potencialno možnost. Ko bo konzorcij bank pripravil pogodbo za svojega pooblaščenca v Perutnini, ne bo nobenih ovir za njen podpis in realizacijo. Torej je v vseh teh trditvah obeh novinarjev kršen 1. člen, ker pa naj bi bile vse omenjene trditve tudi hude obtožbe, naj bi novinarja kršila tudi 3. člen kodeksa.

Novinarja sta tudi v tem članku ponovila trditev o prodaji oziroma nakupu 24,2-odstotnega paketa Perutnine avstrijskemu podjetju, pri čemer informacije nista preverila ne pri Vectorju ne pri Perutnini, kjer bi izvedela, da gre za ponudbo za odkup, in ne za prodajo, ter za 18- in ne 24,3-odstotni delež . Tako naj bi kršila 1. člen kodeksa, ker pa za trditve nista v Perutnini pridobila odziva, pa tudi 3. člen kodeksa. S trditvijo oziroma ugibanjem v tem članku, da gre pri prodaji delnic za delniško parkirišče, na katero bi Glaser umaknil delež, ključen za obvladovanje družbe pred morebitnimi drugimi interesenti, naj bi osebno in nekorektno žalila Romana Glaserja na osnovi nepreverjenih dejstev. Prodajna ponudba za 18-odstotni delež je bil le potencialni posel, torej ne gre za izvršeno dejstvo, kot navaja Dnevnik. S tem naj bi prekršila 2. člen KNS. Ker pa trditev, da je Roman Glaser transakcijo uporabil kot delniško parkirišče, kar naj bi bilo nezakonito, pomeni tudi hudo obtožbo, ki bi zahtevala odziv prizadetih, ki ga novinarja nista poiskala, pa je kršen tudi 3. člen.

Za osebno žalitev in s tem kršitev 2. člena štejejo pritožniki tudi tole trditev: »Glaser je namreč že pred tem očitno kršil pogoje iz tega dokumenta (sporazuma z konzorcijem op. NČR), s čimer je (ne)hote blokiral tudi nastop funkcije pooblaščenca bank Tiborja Šimonke v upravi Perutnine.« Ponavljajo, da pogodbo pripravljajo banke, Perutnina jo je bila pripravljena realizirati, takoj ko bi bila pripravljena.
3. člen naj bi novinarja kršila z zapisanim: »Omenjena pogodba (s konzorcijem bank, op. NČR) se je po naših podatkih iztekla pred dnevi, Glaser pa je s hitro prodajo delnic preprečil odprtje lastniške strukture Perutnine. Na to nakazujejo tudi dobre povezave novih solastnikov ptujske družbe v Sloveniji. V Perutnini so tako včeraj pojasnili, da jim je pri prodaji svetovalo dunajsko podjetje TJP Advisory&Management Services. To je, kot so zatrdili v Perutnini, našlo tudi »potencialnega vlagatelja«.
Prav tako naj bi 3. člen kodeksa avtorja kršila z nadaljevanjem besedila, v katerem novinarja pojasnjujeta, kateri Slovenci in tujci naj bi bili s podjetjem TJP povezani, oziroma seznanjata bralce s preteklimi posli tega podjetja v Sloveniji. Pa tudi z zapisom: »Po naših podatkih Glaser za prodajo delnic še ni pridobil soglasja bank, ki bi ga v skladu z dogovorom o reprogramu moral. Banke se namreč ne strinjajo z načinom plačila, pogodbenimi kaznimi in nekaterimi drugimi določili iz pogodbe o prodaji delnic. To morda postavlja pod vprašaj tudi sam sporazum o reprogramu, ki sicer še ni začel veljati”, naj bi bil kršen 3. člen, saj novinarja na te trditve v Perutnini nista poiskala odziva. 3. člen KNS naj bi kršila tudi s trditvijo, ponovljeno v tem članku, da je Glaser blokiral nastop funkcije pooblaščenca bank Tiborja Šimonke v upravi Perutnine. »Prvi mož Perutnine,« še pišeta novinarja,” je včeraj zatrdil, da jih je (banke, op. NČR) jasno seznanil in poudaril, da jim je ponudil tudi uveljavitev predkupne pravice, ki so jo te zavrnile.« (Kar sicer priča o tem, da sta bila novinarja z direktorjem Perutnine vendarle v stiku, op. NČR).

Poleg tega sta novinarja po mnenju pritožnikov v obeh člankih objavila neresnične in dokazano nepreverjene informacije, saj pred objavo nista opravila niti elementarne poizvedbe, ob tem pa nikjer v članku ni pojasnjeno, od kod sta dobila informacije. Zato je objavljena vsebina zavajajoča za bralce, ki so lahko resnico utemeljeno z resničnimi dejstvi prebrali v Perutnininem popravku, objavljenem kasneje. Pritožniki menijo, da sta bila v obeh člankih kršena 5. in 6. člen KNS.

Vesna Vuković in Primož Cirman sta na pritožbo odgovorila. Zatrjujeta, da v objavljenih člankih nista prekršila nobenega od členov kodeksa. Pravita, da sta napako z imenom avstrijskega podjetja popravila takoj naslednji dan, ko sta jo odkrila, najprej istega dne dopoldne, ko je v tisku izšel prvi članek, na Dnevnikovi spletni strani, potem pa tudi v naslednjem tiskanem članku s to tematiko. Napaka je bila nenamerna, saj se v Avstriji pojavlja 11 podjetij, ki v naslovu vsebujejo besedo »vektor«. Velika večina ima enak osnovni kapital (35.000 evrov). Ker pa sta razpolagala z listino, ki je dokazovala transakcijo, informacije dan pred objavo članka nista preverjala. Na Perutnino Ptuj se nista obrnila zato, ker je šlo za zadevo, povezano z njenimi lastniki. Sta pa informacijo preverila pri Merkurju, ki je bil do zdaj uradni lastnik teh delnic, kjer so potrdili, da so dobili od Perutnine poziv za preknjižbo teh delnic. Prav tako, trdita, sta neuspešno klicala več telefonskih številk v Avstriji. Zato menita, da 1. člena nista prekršila.

Trdita, da navedba Romana Glaserja, da »posel ni sklenjen, saj gre za ponudbo«, ne drži. Da je tako, dokazujejo navedbe iz Poročila o opravljanju posebne revizije v skladu s sklepom skupščine z dne 28. 6. 2013, ki jo je opravila revizijska hiša BDO, in to dokazuje njune navedbe. Na strani 19 je v tem poročilu navedeno, da je »na podlagi javnega razpisa (za prodajo delnic, opomba avtorjev) Perutnina Ptuj prejela zgolj eno ponudbo, in sicer ponudnika Vector Gmbh z Dunaja, s katero je tudi sklenila pogodbo o nakupu in prodaji teh delnic.« Neizpodbitno je potemtakem, da je bil posel dogovorjen in sklenjen. Prejem zahteve za preknjižbo potrjujejo tudi uradni dokumenti Perutnine Ptuj, objavljene na njihovi spletni strani. Prav tako po njunem ne drži Glaserjeva trditev, da posel »ne more biti sklenjen«. Omenjeno poročilo namreč dokazuje, da je bil. Ni res, da bi bil članek v tem delu v protislovju. V njem sta zgolj opozorila, da je avstrijsko podjetje kupilo delnice, do katerih ima lastniška upravičenja tudi Merkur, kar bi lahko pomenilo za Romana Glaserja težavo. A posel je bil očitno dogovorjen in sklenjen. Tako torej tudi ne drži, da je šlo za potencialni posel.

Po njunem ne drži zapis v pritožbi, da prejudicirata, »da smo neposredno povezani s poslom. V članku, pravita, zgolj navajata indice in dejstva, ki so lahko podlaga za sum, da je povezava obstala. To so: 1. gre za paket delnic, ki je ključen za lastniško obvladovanje Perutnine, kar je po njunem Glaserjev cilj, saj je že zdaj delničar Holdinga PMP, ki ima v lasti 10,2 odstotka delnic Perutnine. 2. Četrtinski paket delnic, ki ga je Glaser prodal Vectorju, so menedžerji Perutnine želel obvladovati že pred leti. Po dogovoru z Binetom Kordežem so ga prepustili Merkurju, s katerim se je Perutnina lastninsko prepletla. Revizorji BDO so ugotovili, da bi lahko šlo za posel, ki je za Perutnino škodljiv, korist pa bi imeli menedžerji Perutnine oziroma njihova družba Holding PMP, ki je s tem obvladovala večji del lastništva. 3. Iz glasovalnih razmerij na zadnjih dveh skupščinah je razvidno, da Glaser brez omenjenega paketa ne more obvladovati lastništva Perutnine, njihov lastnik Merkur pa na skupščinah ne glasuje. 4. Po navedbah v omenjenem Poročilu si je uprava Perutnine pridržala pravico pri iskanju kupca za četrtinski paket, ki ga je prodala Avstrijcem, hkrati pa pravico do razlike v ceni, če kupca za te delnice najde Vector sam. Z drugimi besedami to pomeni, da gre de facto za neke vrste opcijsko pogodbo, ki Perutnini kljub uradni prodaji še vedno omogoča ključni vpliv pri nadaljnjem zamenjevanju lastništva teh delnic. 5. To, da ima podjetje Vector zgolj 35.000 evrov osnovnega kapitala (Perutnina na ravni matične družbe več kot 200 milijonov), nakazuje, da gre zelo verjetno za parkirišče delnic za drugega lastnika. Podjetje Vector se poleg tega ne ukvarja s perutninarsko dejavnostjo, ampak z upravljanjem naložb. Ne drži, da bi avtorja »dodatno diskreditirala« prodajni proces, ker naj bi namerno zamolčala podatke o podjetju TJP Advisory&Management in njihovem delu. Pri opisu tega sta uporabila uradna pojasnila Perutnine in javno dostopne vire. Po mnenju avtorjev ne drži niti to, da so bile banke, ki naj bi imele predkupno pravico, zadovoljne s poslom. Njihovo ravnanje v zadnjem letu namreč dokazuje, da sanacijo močno zadolžene Perutnine pogojujejo z zmanjšanjem lastniške moči in vpliva njenih menedžerjev v družbi, kar dokazuje tudi dejstvo, da so na izrecno zahtevo vpisane tudi zaznambe zavarovanja premoženja tudi na delnice Perutnine, ki so v lasti menedžerskega holdinga PMP, s čemer so odprle vrata za njihovo razlastitev.

Prav tako po trditvah obeh novinarjev ne drži, da informacij nista preverjala. Podatki za drugi članek temeljijo na pojasnilih, prejetih iz Perutnine, ki se pojavljajo tudi v citatih. Kot zatrjujeta, nista trdila, da Roman Glaser zavlačuje s podpisom pogodbe s prokuristom Šimonko, pač pa sta zgolj zapisala: »A Šimonka je že ob prihodu na Ptuj naletel na oviro. Po naših podatkih namreč Glaser z njim še vedno ni podpisal pogodbe o zaposlitvi.« Torej teče beseda zgolj o tem, da so se banke z Glaserjem že dogovorile o Šimonkovem prihodu v Perutnino, ta pa pogodbe o zaposlitvi še nima. Ne glede na to pa naj bi avtorjema zgodbo o zavlačevanju potrdilo več virov iz bank. Sicer pa menita, da bi bilo čudno, da bi banke vztrajale pri prokuristu, potem pa ga dobra dva meseca same ne bi spustile v družbo.

NČR je obe strani povabilo na javno obravnavo, vendar sta novinarja vabilo odklonila, češ, da bi ta utegnila razkriti njune vire, ki ne želijo biti razkriti. NČR v primerih, ko se razprave ne udeležita obe strani, te ne opravi. Zato je tako novinarjema kot Perutnini poslalo nekaj dodatnih vprašanj, ki naj bi poizvedela po dejstvih, ki iz pritožbe in zagovora niso popolnoma jasna. Pridobljena pojasnila kažejo, da prodaja ni bila realizirana (kar pa ne pomeni, da ni bila sklenjena in potem ustavljena zato, ker v Merkurju delnic niso hoteli preknjižiti), oziroma da so te delnice še danes v lasti Merkurja in jih Perutnina ob izteku opcijske pogodbe ne more prodati).
Novinarja sta komunicirala s Perutnino, saj sta že mesec dni pred objavo članka na predsednika uprave Perutnine naslovila štiri konkretna vprašanja, nanje pa dobila posplošen odgovor, da v času trajanja ponudb ne morejo razkrivati nobenih podrobnosti. Do zaključka posla pa tudi zato, ker Merkur ni dovolil preknjižbe, nikoli ni prišlo. Novinarja dopuščata možnost, da Vector ni imel dovolj denarja za nakup vseh delnic in ga je torej zanimal le 18-odstotni delež, toda pri Merkurju sta izvedela, da je Perutnina zahtevala preknjižbo vsega 24,28-odstotnega deleža – o njem kot celoti govorijo tudi revizorji BDO.

SKLEP:

Novinarja Vesna Vuković in Primož Cirman nista kršila 1., 2., 3., 5., in 6. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Resda sta novinarja v članku Roman Glaser ključe od Perutnine shranil v Avstriji zagrešila površnost pri nazivu domnevnega avstrijskega kupca delnic Perutnine, vendar sta napako popravila takoj, ko sta jo odkrila. Tako je bila na spletu popravljena že nekaj ur po tem, ko je bil objavljen prvi tiskani članek. Ker napaka ne vpliva bistveno na poanto članka – ta pa je, da so menedžerji Perutnine poskušali s prodajo delnic dolgoročno ohraniti lastniški vpliv v družbi – pri tem pa naziv podjetja, ki naj bi jim pri tem pomagalo, ni odločilno dejstvo, se je NČR odločilo, da bo uporabilo določilo 1. člena kodeksa, ki pravi, da lahko, če je novinar napake popravil in priznal, presodi, da kršitve kodeksa ni bilo.

Tudi v trditvi, da posel ni bil sklenjen, NČR ne vidi kršitve 1. člena, saj sta lahko avtorja upravičeno verjela poročilu revizijske hiše BDO, v katerem decidirano piše, da je Perutnina dobila eno ponudbo in s ponudnikom sklenila pogodbo o prodaji in nakupu 24,3-odstotnega paketa delnic. To pa seveda še ne pomeni, da je bila pogodba tudi realizirana, saj, kot se je izkazalo, zaradi odločitve Merkurja, da delnic ne prepiše na Perutnino, očitno ni bila. Ker torej novinarja nista trdila, da je bila realizirana, ampak da je bila pogodba o prodaji in nakupu delnic le sklenjena, pri čemer sta se opirala na uradni dokument, NČR ne vidi kršitve 1. člena. To velja tudi za trditev o odkupu paketa 24,3 odstotka delnic, saj sta se pri tem novinarja opirala na dva vira: na že omenjeno Poročilo in zahtevo Merkurju, naj tak paket prepiše na Perutnino. V ugibanju o izgubi, ki bi jo ob taki prodaji pridelala Perutnina, NČR ni prepoznalo kršitve, saj gre pri tem zgolj prav za to – za ugibanje. Avtorja se omejita že takoj v začetku: »Če držijo podatki o ceni delnice…« s čimer povesta, da trditev (neuradnih virov) ni do konca preverjena, je vse ostalo potem plod hipotetične računske operacije. Zato NČR meni, da kršitve 1. člena ni bilo. Pritožnika sta transakcijo poskušala pri Perutnini preveriti že mesec dni pred objavo članka, ko sta na Romana Glaserja naslovila štiri vprašanja: koliko ponudb za nakup 24-odstotnega deleža so dobili, kako nameravajo delnice prodati, če v Merkurju dogovora iz leta 2009 ne priznajo, kako bodo posel izpeljali v situaciji, ko nimajo dovoljenja za odsvojitev lastnih delnic, in kdo bo odgovoren, če bodo zanj iztržili manj kot 25,8 milijona evrov, na katere pa sta dobila zgolj posplošen odgovor, da pred zaključkom posla teh informacij ne morejo dati. Posel, kot rečeno, še danes ni zaključen. Ugibanje novinarjev, da gre za parkirišče, kot tudi vprašanje, da je pritožnik morda povezan s kupci, po mnenju NČR nista hudi obtožbi, zato novinarja zanju nista bila dolžna pridobiti odziva in posledično nista kršila 3. člena. Prav tako NČR ni našlo kršitev 2. člena, saj je v članku jasno nakazano, da bi izguba nastala, če drži podatek o ceni delnice. Pogojnik sta torej uporabila, ker sta bila v članku prisiljena uporabiti podatek iz neuradnih virov, ki ga nista mogla dodatno preveriti. S pogojnikom pa sta dopustila tudi možnost, da ob drugi ceni delnice računska operacija ne stoji. V položaju, ko je bralcu jasno, da novinarja priznavata, da nista povsem prepričana v svoj vir (»Če drži podatek o ceni delnice…«), trditev ni kategorična in je kot taka težko osebno žaljiva. Zato NČR ni ugotovilo kršitve 2. člena.

NČR v naslovu članka Roman Glaser shranil ključe Perutnine ne prepozna osebne žaljivosti, v metafori »shranil ključe Perutnine v Avstriji« pa tudi ne najde potrditve za domnevne insinuacije o nezakonitosti posla, zato kršitve 2. člena ni našlo.
NČR se strinja z novinarjema, da v trditvi, da Roman Glaser še ni podpisal pogodbe o zaposlitvi z novim prokuristom Šimonkom, ki so ga zahtevale banke, ni zapisano, da predsednik uprave Perutnine podpis načrtno zavlačuje. O tem, kdo pripravlja pogodbe, v članku ni govora, dejstvo pa je, da je zadnje dejanje v rokah direktorja Perutnine, in to, tako kot sta zapisala avtorja, do tedaj še ni bilo zaključeno.

NČR ni imelo v rokah pogodbe, ki bi dokazovala, da bi za Vector nakup potekal pod več kot ugodnimi pogoji. Razume tudi, zakaj je nista predložila novinarja, saj bi ta posredno pokazala na vir, od katerega sta jo pridobila. Ne razume pa, zakaj je ni predložila Perutnina, ki bi s tem lahko nedvoumno ovrgla trditve avtorjev o nenavadno ugodnih pogojih nakupa. Zato se NČR o morebitnih kršitvah, povezanih s to trditvijo, ni opredeljevalo.

Ugibanje, da obstajajo povezave med Glaserjem in avstrijskimi kupci, kar novinarja dovolj natančno utemeljita s podatki v drugem članku (Slovenske povezave avstrijskega lastnika Perutnine), zato ni brez podlage. Tega, da ima podjetje Vector z Dunaja več kapitala, kot sta zapisala novinarja in kar pritožniki izpodbijajo, pri Perutnini z ničemer ne dokažejo. Vse druge trditve v tem delu (o opcijski pogodbi med Glaserjem in kupcem, manevru za ubranitev Glaserjevega položaja v Perutnini) so le sklepanje na podlagi podatkov, ki jih pritožniki ne ovržejo. Denimo, o tem, da so morali imeti kupci ob tako skromnem osnovnem kapitalu še drugega financerja, da so pogoji prodaje za kupca nenavadno ugodni. Ker pritožniki niso predložili nasprotnih dejstev, NČR ni prepoznalo kršitve 1. člena. To, da si nekdo želi ohraniti vpliv v podjetju, ki ga vodi, se NČR ne zdi osebna žalitev, zato kršitve 2. člena ni bilo.

V trditvi, da je avstrijsko podjetje delnice kupilo na spornem razpisu, NČR ne vidi kršitve 2. člena, kajti, če je Perutnina zares prodajala delnice, za katere preknjižba še ni opravljena, in jih potemtakem v resnici ni imela in jih še danes nima, potem je razpis za prodajo zares sporen.

Da 2. člen s trditvijo, da se Roman Glaser bojuje za ohranitev vpliva v Perutnini, ni bil kršen, je NČR že določilo drugje v razsodbi. Zato tudi v tem delu članka ne vidi hude obtožbe, zaradi katere bi novinarja morala poiskati odziv. Tudi glede iskanja odziva na drugih mestih se je NČR v tej razsodbi že opredelilo. Povezave agencije TJP z Vectorjem in drugimi gospodarskimi in pravnimi subjekti sta novinarja razkrila v drugem članku (18. april) in tega pritožniki v pritožbi ne ovržejo niti konkretno ne izpodbijajo.
NČR tudi meni, da novinarja nista kršila 5. in 6. člena kodeksa, saj sta povsod, ko je šlo za ne povsem preverjene informacije, uporabila izraz »ugibanja«, kar pomeni prav to, namreč da za zdaj stvari ostajajo na ravni ugibanj, torej govoric. Vir informacije pa sta navedla, ko je šlo za javno dostopne vire, ne pa tudi v primerih, ko je vir hotel ostati neimenovan, kar omogoča 8. člen kodeksa.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 24. februarja 2015

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča