Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mario Belovič, Neža Kogovšek Šalamon, Jernej Rovšek, Lea Širok (člani), je na seji 7. julija 2015 v primeru Odvetniška pisarna Platovšek proti novinarki 24ur.com Špeli Zupan ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Odvetniška pisarna Platovšek proti novinarki 24ur.com Špeli Zupan
Odvetniška pisarna Platovšek (v nadaljevanju pritožnica) novinarki Špeli Zupan očita, da je v članku Parkiranje na Hrvaškem: odvetniški stroški niso vaša skrb, ki je bil 13. februarja 2015 objavljen na spletnem portalu 24ur.com, kršila 1. , 2. , 3. , 4. in 15. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Novinarka v članku Parkiranje na Hrvaškem: odvetniški stroški niso vaša skrb poroča, da je več prebivalcev Slovenije od Odvetniške pisarne Platovšek prejelo dopis, da morajo hrvaškemu podjetju Obala i lučice iz Zadra plačati kazen od 5 do 20 evrov zaradi nepravilnega parkiranja pred štirimi leti, obenem pa morajo sami poravnati tudi okrog 50 evrov odvetniških stroškov. Odvetnica Platovšek je za oddajo 24ur pred tem navedla, da so jo poleg mesta Zadar, ki je lastnik podjetja Obala i lučice, za izterjavo neplačanih kazni pooblastila podjetja v še petih hrvaških mestih. Skupno število opozoril, ki vsebujejo zahtevo po plačilu kazni in odvetniških stroškov, pa naj bi bilo okrog 10.000. Na osnovi odgovorov pravosodnega ministrstva je novinarka med drugim povzela, da dolžniki niso dolžni kriti odvetniških stroškov, temveč jih mora poravnati naročnik storitve. Javnost je opozorila tudi na dejstvo, da denar z osebnega računa lahko izterja le sodiče, ne pa odvetniška pisarna.
Po mnenju pritožnice je novinarka kršila 1. člen z netočnim povzemanjem izjave pravosodnega ministrstva o tem, da “opominski stroški odvetnika niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo, in da lahko poskuse prevalitve odvetniških stroškov na nasprotno stran štejemo za zavajajoče, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli kodeksa. Če ste plačali, terjajte denar nazaj, po potrebi tudi po sodni poti.” Novinarka naj bi 1. člen kršila, ko naj bi pravosodnemu ministrstvu pripisala izjavo, da je glede tega vprašanja posredovalo pri Odvetniški zbornici. Med drugim, zaradi očitanih kršitev kodeksa, zaradi domnevnega izkoriščanja nepoučenosti in boječnosti nasprotne stranke. Menijo, je še zapisala novinarka, da takšno ravnanje zasluži disciplinski postopek, ‘zato upamo, da ga bo Odvetniška zbornica tudi čim prej zaključila’. Prvi člen naj bi kršila tudi z navedbo domnevno neobstoječe izjave ministrstva, “da naj ljudje zahtevajo denar nazaj”.
Pritožnica, ki je od ministrstva za pravosodje zahtevala pojasnila za navedbe v članku, trdi, da ministrstvo ni dalo izjav, ki jih novinarka povzema in citira. V pojasnilu pritožnici, 19. februarja 2015, je ministrstvo namreč zapisalo, da nikdar ni zavzelo stališča, da upnik nima pravice zahtevati povračila stroškov izterjave od dolžnika, da se nikoli ni opredeljevalo do konkretnih postopkov, ni poimenovalo odvetnikov ali odvetniških družb. Posebej pa je opozorilo, da se do konkretnega ravanja udeležencev disciplinskih in etičnih postopkov pri odvetniški zbornici ne more opredeljevati, saj za to ni pristojno. Novinarka naj bi izjave ministrstva zapisala povsem drugače, je prepričana pritožnica, in zato njene navedbe niso točne in niso resnične. Med drugim naj bi navedla, da je ministrstvo izpostavilo konkreten primer, da je ravnanje odvetnikov ocenilo za zavajajoče, da si takšno ravnanje zasluži disciplinski postopek ter da je posredovalo pri odvetniški zbornici in da upa, da bo postopek čim prej zaključen.
Ker naj bi novinarka v članku navedla očitek ministrstva pritožnici, ki ga ministrstvo po mnenju pritožnice ni izreklo, je razžalila čast in dobro ime pritožnice, s tem pa naj bi kršila tudi 2. člen kodeksa, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žalljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.
Tretji člen naj bi novinarka kršila, ker pritožnici ni omogočila, da se izjasni glede hudih obdolžitev, ki naj bi jih novinarki navedlo pravosodno ministrstvo. Dne 16. januarja je sicer pritožnici poslala elektronsko sporočilo z vprašanji, vendar je v njem ni seznanila s pridobljenimi in za pritožnico obremenilnimi trditvami ministrstva. Prav tako naj ne bi pojasnila, da bo pritožnica glavna vsebina članka, ter kje in kdaj bo ta objavljen. Pritožnica je zato prepričana, da ni imela “nikakršne možnosti presoje, ali je članek zanjo pomemben in ali želi v njem sodelovati”.
Novinarka naj bi kršila 4. člen kodeksa, ker ob navedeni izjavi ministrstva ni zapisala, da se izjava nanaša na primer pred začetkom veljavnosti nove odvetniške tarife in da ministrstvo svojega mnenja ne šteje za zavezujoče. Po mnenju pritožnice bi novinarka morala pojasniti tudi določila nove veljavne tarife, saj naj bi bilo to pomembno za razumevanje teme. Nova odvetniška tarifa skupaj z DDV namreč znaša 56,12 evra, pojasnjuje pritožnica.
Za domnevne kršitve 15. člena kodeksa pritožnica ni navedla pojasnil.
Novinarka je odgovorila na očitane kršitve in jih zavrača kot neutemeljene.
Kot pojasnjuje, pritožba ne citira besedila članka, temveč netočno in v drugačni strukturi povzema njegovo vsebino, kar je zavajajoče. Vse navedbe v članku, poudarja, imajo podlago v informacijah, ki jih je pridobila od pritožnice, Ministrstva za pravosodje in Odvetniške zbornice.
Glede očitka, da ni pravilno povzela izjav ministrstva, opozarja na dopis ministrstva, kjer to ocenjuje, da je “novinarka splošne odgovore Ministrstva za pravosodje korektno povzela, ker pa je imela tudi sama številne informacije, je splošne odgovore Ministrstva za pravosodje postavila v konkreten okvir”.
Pritožnica naj bi tudi zavajajoče navajala, da ministrstvo ni zavzelo stališča, da upnik nima pravice zahtevati povračila stroškov izterjave od dolžnika. Takšno pojasnilo je ministrstvo namreč posredovalo tudi pritožnici. Ministrstvo tako navaja, da “smo pa novinarki pojasnili, da se je v sodni praksi doslej oblikovalo stališče, da opominski stroški odvetnika niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo, kjer bi upnik lahko predlog za izvršbo vložil brez opomina”. Navedba, da upnik nima pravice zahtevati povračila stroškov izterjave, je torej točna, sklene novinarka. Pojasnilo ministrstva, iz katerega jasno izhaja, da gre za stališče sodne prakse, je tudi skorajda enaki obliki zapisala v članku. Tudi navedbo, da lahko primere, ko odvetniki v nasprotju z odvetniško tarifo zahtevajo od dolžnikov stroške opominjanja, štejemo za zavajajoče in v nasprotju z osnovnimi načeli kodeksa, je pridobila od ministrstva. Ta trditev pa je ob ugotovitvi, da je ravnanje pritožnice, ki pošilja opomine na plačila in pri tem zahteva plačilo odvetniških stroškov v višini 50 evrov, v nasprotju z odvetniško tarifo in sodno prakso, tudi sicer resnična, nadaljuje novinarka. Pošiljanje opominov osebam, ki so praviloma prava neuki, je dejansko zavajajoče, saj jih lahko spravi v zmoto, da plačajo nekaj, česar po veljavnih predpisih niso dolžni plačati.
Čeprav ministrstvo v dopisu pritožnici pojasnjuje, da se do konkretnega ravnanja ni opredeljevalo, je bilo seznanjeno s konkretnimi primeri in je svoje mnenje, sicer na splošni ravni, podalo prav na njihovi osnovi, navaja novinarka. Poleg tega pa poznavanje konkretnega primera tu niti ni pomembno, saj gre za enostavno pravno vprašanje, ali sme odvetnik skadno z odvetniško tarifo od dolžnika zahtevati plačilo stroškov opominjanja, in če da, v kakšni višini. Odgovor ministrstva, da dolžnik ni dolžan plačati stroškov opominjanja, in mnenje, da bi tudi v primeru, če bi bilo zaračunavanje dopustno, šlo pri opominu zgolj za enostavno pisanje, ki bi po odvetniški tarifi znašalo največ 5 evrov.
Ministrstvo je novinarki pojasnilo, da so na podlagi več prejetih prijav posredovali pri Odvetniški zbornici in da si takšno ravnanje zasluži disciplinski postopek. Zato upajo, da ga bo zbornica čim prej zaključila. V izjavah, ki jih je povzela, pa ni takšne negativne konotacije, ki jo zaznava pritožnica, saj se ministrstvo ni zavzelo za izrek sankcije, temveč naj stališče glede spornega ravnanja zavzame odvetniška zbornica.
V članku so točne tudi vse informacije, ki jih je podala glede posameznih primerov, saj jih je povzela na osnovi prejetih podatkov od bralcev.
Glede očitkov, da v članku ni navedla določb nove odvetniške tarife, novinarka pojasnjuje, da pri pripravi prispevka ni bila seznanjena z nobenim primerom, ko bi bile odvetniške storitve opravljene po 10. januarju 2015, torej v obdobju, ko je nova tarifa začela veljati. Je pa ta podatek v enakem obsegu, kot ga je navedla pritožnica, v članku omenila. Iz pisanja pritožnice je po mnenju novinarke razvidno, da gre za poskus upravičevanja obračuna njenih storitev na podlagi odvetniške tarife, saj naj bi bilo iz dopisov, ki jih je pošiljala, razvidno, da ni upoštevala ne stare ne nove tarife. Zaključek o tem, da je ministrstvo izjavilo, da lahko ljudje denar zahtevajo nazaj, kar je socer logična posledica zaznanih nepravilnosti, pa bi lahko napravila tudi novinarka sama. Iz povedanega je razvidno, meni novinarka, da ni kršila 1. člena kodeksa.
Novinarka zavrača očitke o kršenju 2. člena kodeksa, saj po njenem podatkov in dejstev v članku nikjer ni predstavljala na osebno žaljiv način, prav tako je prepričana, da ni kršila 3. člena kodeksa. Pritožnico je večkrat pozvala, pojasnjuje, naj poda svoje stališče glede izterjave parkirnin na Hrvaškem. Z njo je poskušala tudi večkrat telefonsko govoriti. Ker je bila pritožnica zasedena, je osebi iz njene pisarne pustila svojo telefonsko številko. Nato je pritožnico poskušala po telefonu še večkrat priklicati, a ni bila uspešna. Zato je 16. januarja po e-mailu še pisno zaprosila za pojasnila na konkretna vprašanja, ki jih je nato zastavila ministrstvu. Pritožnica je 20. januarja odgovorila, da nima časa odgovoriti na prašanja. Pojasnila je le, da je bila sprejeta nova odvetniška tarifa. Dogovorili sta se, da bo odgovor pravočasen, če ga pošlje 22. januarja, pa pritožnica ni odgovorila. Članek je bil objavljen 13. februarja, zato je imela pritožnica več kot dovolj časa, da poda pojasnila, sklene novinarka.
Prav tako je v članku podala vse informacije, ki so relevantne za razumevanje teme, pojasnjuje, in zato ni kršila 4. člena kodeksa: citirala je edino izjavo pritožnice o novi tarifi; posebej omenjati, da stališča ministrstva niso relevantna, pa ni bilo potrebno, saj naj bi bilo iz zapisanega v članku jasno razvidno, da je za vprašanja o povračilih stroškov opominjanja pristojno sodišče.
Poleg tega je iz članka jasno razvidno, pri katerih navedbah gre za navajanje dejstev in pri katerih za stališče novinarke oziroma sogovornikov, zato po mnenju novinarke v članku ni bil kršen niti 15. člen.