Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Lea Širok, Nina Jerman, Nada Ravter, Mario Belovič, Neža Kogovšek Šalamon in Uroš Gramc (člani), je na seji 8. februarja 2015 v primeru Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju UO DNS) proti avtorjem z inicialkami J. Z., S. H. H., A. Š., Ir. K., novinarki Anji Zupanc in odgovornemu uredniku spletnega portala Žurnal24 (Zurnal24.si) Mateju Koširju ugotovilo, da novinarka Anja Zupanc ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa), kodeks je kršil odgovorni urednik.
Primer: Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije proti avtorjem z inicialkami J. Z., S. H. H., A. Š., Ir. K., novinarki Anji Zupanc in odgovornemu uredniku spletnega portala Žurnal24 Mateju Koširju
Pritožnik novinarjem in odgovornemu urednik spletnega portala Žurnal24 očita, da so z objavo prispevkov: »Zaradi takih zadev ljudje delajo samomor« (18. 11. 2014), »Izvedenec meni, da posnetek ni fotomontaža« (19. 11. 2014), »Bolje, da jo je lizal kot pretepal« (20.11. 2014), »Ravnatelj in učiteljica lahko le še priznata« (23. 11. 2014) in »Ravnatelj mariborske srednje šole storil samomor« (29. 11. 2014) kršili 17. člen in 23. člen kodeksa.
UO DNS v prijavi meni, da je bil že s sámo objavo omenjenih prispevkov pri vseh prispevkih kršen 17. člen kodeksa, »saj poseg v intimo posameznikov nikakor ni bil v javnem interesu.« Čeprav sta ravnatelj in učiteljica na šoli javna uslužbenca, ki opravljata družbeno odgovorni vlogi, z nobenega vidika nista javni osebnosti. Poseg v zasebnost ni dopusten in ni upravičen, saj ga pri grobem posegu v intimo dveh posameznikov (in posredno njunih družin) ne moremo prepoznati in s tem tudi ne upravičiti javne objave, trdi pritožnik. Čeprav posameznikov z eksplicitno navedbo imen in priimkov ne razkrijejo, tudi uporabljeni zapis zgolj z njunima vlogama ne spreminja dejstva, da se obravnavana v lokalnem in širšem okolju prepoznata že z navajanjem njunih funkcij in šole. Tega ne spreminjajo niti dikcije v pogojniku ”naj bi”.
Prvi je bil na portalu Zurnal24.si objavljen članek avtorjev, podpisanih z inicialkami J. Z., S. H. H. in A. Š., z naslovom »Zaradi takih zadev delajo ljudje samomor«. Avtorji pišejo, da se je ”na spletu pojavil video, v katerem naj bi ravnatelj ene izmed srednjih šol oralno zadovoljeval profesorico, z mobilnim telefonom pa naj bi jo posnel eden izmed učencev.” Celoten članek je napisan senzacionalistično, poln je moraliziranja in zgražanj, pri čemer avtorji za odzive na dogodek uporabijo dva sogovornika, ki se zgražata z izjavami ”To je fuj”, ”Bedaka sta, da sta to delala v šoli” (izjava Dušan Merc). V drugem delu sicer uporabijo izjavo informacijske pooblaščenke, ki je ”šokirana zaradi nedopustnega snemanja dijakov” in ki opozori na nelegalno snemanje in spletno nadlegovanje. Ta nato navede, na primer, samomora na Norveškem zaradi spletnega nadlegovanja. Po oceni pritožnika je naslov ”Zaradi takih stvari delajo ljudje samomor” zavajajoč in neustrezno vzet iz konteksta, saj sugerira, da bi lahko bil samomor tudi posledica samega intimnega odnosa med učiteljico in ravnatelja, ne pa spletnega nadlegovanja, kar je mogoče razbrati šele ob koncu teksta.
V članku »Izvedenec meni, da posnetek ni fotomontaža« se ukvarjajo z vprašanjem, ali je posnetek pristen ali montiran, torej ugotavljajo, da ni jasno, ali sta na njem ravnatelj in profesorica. V vsakem primeru gre tudi v tem tekstu za kršitev 17. člena kodeksa, tako UO DNS, in za (nadaljevanje) poseg(a) v zasebnost javnih uslužbencev in ne javnih osebnosti. Za podkrepitev dvoma, da je šlo za fotomontažo, uporabijo izjavo neimenovanega izvedenca, ki sporoča, da je posnetek slabše kakovosti, in namiguje, da je skorajda neverjetno, da bi komurkoli uspela tovrstna montaža. Tekst se nadaljuje senzacionalistično s preigravanjem scenarijev in ”raziskovanjem”, kaj bi se zgodilo v tem ali onem primeru, kdo bi bil kaznovan, ter tudi z dodajanjem neuradnih virov in spraševanjem, kaj vse bi utegnilo zanimati preiskovalce. Poseg v zasebnost je tudi spraševanje o tem, ali se ”jima je s posnetkom kdorkoli želel maščevati”, ali ”jima je kdo sledil” in ”čakal na primeren trenutek, da ju ujame in posname v kočljivem položaju”, za nameček pa jima ponuja rešitve, kaj lahko za svojo pravno varnost storita v primeru, če sta na posnetku.
Članek »Bolje, da jo je lizal kot pretepal« gre še dlje v odzivih na dejanje, ki ga v celoti opredelijo kot odzive na ”novico, da naj bi ravnatelj oralno osrečeval učiteljico’,’ in je zbir odzivov bralcev na spletu (le komentarjev bralcev, nima nobene druge vsebine). Odzive zgražanja in posmehovanja/zasmehovanja, tudi moraliziranja, deloma opravičujejo s tem, trdi pritožnik, da so se oglasili znani Slovenci. Celotno zgodbo s tem profesionalno nedopustno še bolj razpihujejo in jo zbanalizirajo do ravni, ko celotno ukvarjanje z zasebnostjo posameznikov zdrsne na ”zafrkancijo”, ”entertainment”.
Članek »Ravnatelj in učiteljica lahko le še priznata« je nadaljnje ”obdelovanje” in poseganje v zasebnost, trdi pritožnik;, z ”razkrinkanjem” obeh, ki sta prej zanikala dejanja, zdaj pa jima ne preostane drugega od priznanja, je kršen 17. člen. »Ravnatelj mariborske šole storil samomor« je po oceni pritožnika tudi v kontekstu prejšnjih objav in sistematičnega spremljanja tematike, zlasti z vidika razčiščevanja ”resnice” o posnetku ali montaži, kot tudi samem po sebi ne glede na kontekst kršitev 23. člena kodeksa. Če glede na razsežnosti posledic s to objavo sicer še lahko opravičimo javni interes za poročanje o samomoru, pa bi morali v vsakem primeru vzroke in okoliščine samomora navajati previdno, kot narekuje 23. člen kodeksa. Vnovično razpihovanje in povzemanje vseh dosedanjih dogodkov in okoliščin je etično-moralno sporno z vidika pietete do pokojnega, zato tudi zaključek članka s stavkom ”Iz pietete do pokojnika smo izključili možnost komentiranja” ničesar ne spreminja. Nasprotno, po vnovičnem razčlenjevanju ”spolnega škandala v Mariboru” izpade celo kot cinizem po moralnem zgražanju, razpihovanju in ”poglobljenem” razčiščevanju povsem zasebnih zgodb posameznikov, za katero javnega interesa nikoli ni bilo, trdi pritožnik.
V imenu spletnega portala Žurnal24 je na obtožbe UO DNS odgovoril odgovorni urednik Matej Košir, ki vse očitane kršitve zavrača.
V primeru objave z naslovom »Zaradi takih zadev delajo ljudje samomor« Košir odgovarja, da očitane kršitve 17. člena kodeksa ni bilo, ker v prispevku niso objavili imena ravnatelja ali profesorice. »Prav tako v prispevku nismo navedli imena srednje šole niti kraj srednje šole, kjer naj bi bil video posnet. Fotografija, na kateri naj bi bila ravnatelj in profesorica, je bila zamegljena do neprepoznavnosti,« navaja Košir. Navedba v prispevku, da »naj bi ravnatelj ene izmed srednjih šol oralno zadovoljeval profesorico« ne more posegati v zasebnost nikogar, saj je srednjih šol v Sloveniji več kot 150, približno toliko pa tudi njihovih ravnateljev. Če si dovolimo sklepati na tak način, bi se lahko tudi v poročanju o kraji v trgovini prepoznal vsak, ki je kdaj kaj ukradel v trgovini, in trdil, da gre za poseg v njegovo zasebnost. Podobno bi lahko poročanje, da je policist povzročil prometno nesrečo, vsak policist razumel kot poseg v svojo zasebnost. Zgolj zapis splošne funkcije, kot je ravnatelj ali profesorica, torej ne more predstavljati neupravičenega posega v zasebnost.
Prav tako je nevzdržna trditev, trdi Košir, da neupravičena objava video posnetka spolnega odnosa, ki naj bi se domnevno zgodil v šoli v času pouka, za javnost ni relevantna. Snemanje oziroma kakršnokoli posredovanje posnetkov brez privolitve tistega, ki je na njih, je kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena tudi zaporna kazen. Gre torej tudi za poročanje o domnevni kršitvi najmanj enega člena kazenskega zakonika. Poročanje o nezakoniti objavi intimnih posnetkov je bila in je po našem prepričanju v javnem interesu, ni pa v javnem interesu informacija, kdo je na posnetku, zato vpletenih nikoli niso poimenovali niti sicer z zapisanimi informacijami omogočili, da bi ju lahko prepoznali. Pri tem so vztrajali tudi, ko sta sama že nastopila v javnosti, je zapisal Košir.
Košir še odgovarja, da z naslovom tega članka tudi ni bil kršen 23. člena kodeksa, saj so prepričani, »da naslov prispevka v ničemer ne potvarja vsebine«, ampak jo ustrezno povzema, prav tako pa po njihovi oceni ni zavajajoč niti vzet iz konteksta.
Tudi v primeru članka »Izvedenec meni, da posnetek ni fotomontaža« ni bil kršen 17. člen kodeksa, odgovarja Košir in navaja: »Novinarki Anji Zupanc pritožba očita poseg v zasebnost, kljub temu da ju v prispevku ni imenovala, čeprav sta se ravnatelj in profesorica večkrat z imenom in priimkom javno izpostavila v več medijih ter stopila tudi pred kamere. Prav tako v prispevku ni poimenovana srednja šola, na kateri sta poučevala.« Košir meni, da je obstajal javni interes za nadaljevanje poročanja o zadevi. »Javna uslužbenca, ki (kot navedeno v prijavi) opravljata družbeno odgovorno vlogo, zagotovo nista absolutno javni osebi, delno javni osebi sta postala, ko sta medijem javno naznanila, da je bilo zoper njiju storjeno kaznivo dejanje, ki sta ga policiji tudi prijavila.« S tem dejanjem je zgodba dobila nove razsežnosti – organi pregona so začeli preiskovati domnevno kršitev kazenskega zakonika. Ravnatelj, nosilec javnih pooblastil, je po svojih lastnih besedah postal žrtev kaznivega dejanja, pojavile so se tudi informacije, da bi poskus diskreditacije lahko bil povezan z razpisom za ravnateljsko mesto, kar po mnenju Koširja utemeljuje javni interes za poročanje o zadevi.
Košir zavrača tudi očitek, da je bil v prispevku »Bolje, da jo je lizal kot pretepal« kršen 17. člen kodeksa. Iz pritožbe pravzaprav ni razvidno, katerih člene kodeksa naj bi kršil avtor prispevka, tako Košir, a v primeru, da gre za 17. člen, ponavlja , da avtor prispevka Ir. K. ne navaja imen ali priimkov, prav tako ni poimenovana šola, na kateri sta poučevala, fotografija pa je zamegljena do neprepoznavnosti. Posameznik z informacijami, podanimi v prispevku, nikakor ne bi mogel prepoznati konkretnih posameznikov z imenom in priimkom.
Z enakimi argumenti Košir zavrača tudi očitano kršitev 17. člena kodeksa v prispevku »Ravnatelj in učiteljica lahko le še priznata«. K temu pa dodaja, da lahko le težko trdimo, »da sta javna uslužbenca, ki sta javno naznanila kazensko ovadbo zoper neznano osebo, ki naj bi ponaredila video posnetek, popolnoma anonimni osebi.«
Na očitano kršitev 23. člena kodeksa v prispevku »Ravnatelj mariborske šole storil samomor« Košir odgovarja, da se ne strinjajo z očitkom pritožnika, da je bil kodeks kršen že s samim obstojem prispevka. »Novinar Ir. K. je, tako kot to določa tudi 23. člen kodeksa, presodil, da v tem primeru za poročanje o samomoru obstaja javni interes zaradi razsežnosti medijskega poročanja. Avtor v prispevku ne navaja metode ali kraja dejanja, ne razkriva tudi imena in priimka osebe. Prav tako – kot je navedeno v kodeksu – vzroke in okoliščine navaja previdno in ne ugiba o morebitnih vzrokih za samomor«.
Novinarsko častno razsodišče v primeru UO DNS proti novinarki Anji Zupanc, avtorjem, podpisanim z začetnicami J. Z., S. H. H., A. Š., Ir. K., in odgovornemu uredniku Mateju koširju (vsi Žurnal24) objavlja popravek sklepa:
Sklep: Novinarka Anja Zupanc je v enem prispevku kršila 17. člen kodeksa, v drugem 17. člena ni kršila. Odgovorni urednik Matej Košir je v dveh prispevkih kršil 17. člen kodeksa, v treh 17. člena ni kršil. Ker odgovorni urednik ni razkril identitete avtorjev, podpisanih z začetnicami, je prevzel odgovornost za kršitev 17. člena kodeksa avtorja Ir. K. Pri drugih avtorjih, podpisanih z začetnicami, razsodišče ni ugotovilo kršitev.
Novinarsko častno razsodišče se za storjeno napako pri povzemanju kršitev iz obrazložitve primera opravičuje.
STARI SKLEP: Novinarka Anja Zupanc ni kršila 17. člena kodeksa, odgovorni urednik spletnega portala Žurnal24 Matej Košir v očitanih treh primerih ni kršil 17. člena kodeksa, v dveh primerih pa je bil kršen 17. člen kodeksa. 23. člen kodeksa ni bil kršen. Odgovorni urednik je prevzel tudi odgovornost za kršitve avtorjev podpisanih z inicialkami J. Z., S. H. H., A. Š., Ir. K., saj ni razkril njihove identitete.
Obrazložitev: NČR ocenjuje, da samo poročanje o sicer zelo občutljivi zadevi še ne predstavlja kršitve 17. člena kodeksa; v prvi vrsti zato, ker avtorji in medij Žurnal24 na svoji spletni strani niso objavili spornega posnetka, ki je bil predmet njihovih člankov na to temo. Zato je treba morebitno kršitev ocenjevati pri vsaki objavi posebej, saj vsem medijem, ki so o zadevi poročali, ne gre pripisovati odgovornosti za sodelovanje v medijski evforiji, ki je pomembno prispevala k tragediji. Četudi je uvodni članek »Zaradi takih zadev delajo ljudje samomor« napisan z moralizirajočimi izjavami drugih ravnateljev in zaradi tega na meji senzacionalizma, s tem še ni bil kršen kodeks, kot to navaja pritožnik. Žurnal24 je namreč dogajanje na mariborski srednji šoli že s prvim člankom postavil v kontekst spornosti snemanja in v večinskem delu obravnava prav nedopusten poseg v zasebnost, ki se je zgodil s snemanjem in objavo posnetka. S tem je bralca v zadostni meri obvestil tudi o tej plati zgodbe in tako izpolnil nujni pogoj za samo pisanje, ki v nasprotnem primeru nikakor ne bi bilo v javnem interesu. Glede na to, da skoraj dve tretjini članka problematizirata ravno neupravičen vdor v zasebnost, je tudi naslov članka prej mogoče razumeti v smislu opozarjanja na tragične posledicei vdora v zasebnosti kot pa v smislu, da je samomor lahko posledica samega intimnega odnosa med učiteljico in ravnatelja, kot to trdi pritožnik. V prid razumevanju naslova, kot ga razume NČR, govori tudi nadnaslov prispevka »Objava videa seksa med ravnateljem in učiteljico«, ki ga je treba brati skupaj z naslovom. S tem je namreč postavljena dovolj nedvoumna smiselna zveza med obema, da je namreč samomor lahko posledica objave takšnega posnetka, ne pa samega dejanja.
NČR tudi meni, da ravnatelj in učiteljica kot javna uslužbenca opravljata družbeno odgovorni vlogi, zato v določenih vidikih lahko obstaja javni interes za medijsko poročanje.
Tudi v članku »Izvedenec meni, da posnetek ni fotomontaža«, v katerem se ukvarjajo z vprašanjem, ali je posnetek pristen ali montiran, ni bil kršen 17. člen kodeksa. Četudi je tudi ta članek na meji senzacionalizma in se ponekod skriva za mnenji neimenovanih »policistov« in »preiskovalcev«, je v njem med drugim navedena tudi izjava vodje mariborskega tožilstva, ki članku dodaja težo, saj ponuja relevantne informacije o kazensko pravnem in forenzičnem vidiku zgodbe. Celotni članek se skoraj povsem – razen v enem stavku – izogne navedbam spolnega odnosa med ravnateljem in učiteljico in se ukvarja z zakonskimi vidiki nedovoljenega montiranja posnetkov, ki so bili takrat – tudi zaradi izjav ravnatelja – problematizirani v javnosti in so pomembni za razumevanje celotnega konteksta zgodbe. S tem je članek zadostil nujnemu pogoju za objavo. Sámo spraševanje o tem, ali se ”jima je s posnetkom kdorkoli želel maščevati”, ali ”jima je kdo sledil” in ”čakal na primeren trenutek, da ju ujame in posname v kočljivem položaju”, še ni neupravičen poseg v zasebnost. Tudi zato, ker bi snemanje in objava spornega posnetka res lahko bila poskus diskreditacije, kot je to navajal ravnatelj, in s tem legitimni predmet medijskega poročanja.
V zadnjem članku na to temo »Ravnatelj mariborske šole storil samomor« ni bil kršen 23. člen kodeksa. Avtorji so pri objavi previdno navajali vzroke in okoliščine samomora. Niso navedli ne metode ne kraja dejanja, niti niso razkrili identitete osebe, ki je storila samomor. NČR v tem članku ni opazilo vnovičnega »razpihovanja« in povzemanja vseh dosedanjih dogodkov in okoliščin, kot to trdi pritožnik, in kar bi lahko bila kršitev 23. člena kodeksa.
NČR je pri poročanju Žurnala24 ugotovilo dve kršitvi 17. člena kodeksa, in sicer ob objavi prispevkov »Bolje, da jo je lizal kot pretepal« in »Ravnatelj in učiteljica lahko le še priznata«. Slednji se ukvarja z že v prejšnjem članku načeto problematiko pristnosti posnetka, a ob tem ne ponudi nobene dodatne relevantne informacije, ki bi zadostila pogoju javnega interesa pri ukvarjanju s tako občutljivo tematiko. V tem primeru se NČR v celoti strinja s pritožnikom, ki meni, da je tovrstna objava navadno ”obdelovanje” brez javnega interesa. Iz podobnih razlogov je bil kršen 17. člen kodeksa tudi v članku »Bolje, da jo je lizal kot pretepal«. Ta »članek« je zbirka odzivov »nekaj slavnih Slovencev«, v katerem ni nobene druge vsebine kot moraliziranje in zasmehovanje. Tovrstni neupravičen poseg v zasebnost ni služil ničemur drugemu kot senzacionalizmu oziroma spodbujanju javnega zgražanja. Ob tem se avtorji niso niti malo potrudili zaščititi integritete vpletenih; objavili so najbolj eksplicitno in napadalno zgražanje »slavnih Slovencev«, kar dodatno pritrjuje argumentom NČR. Senzacionalizem, ki ni v javnem interesu, je med drugim namreč tudi to, da medij objavi izjavo »slavnih« samo zato, ker so »slavni«, ne da bi upošteval druge okoliščine objave. V tako odmevnih primerih tudi ni dovolj, da se zakrije identiteta in okolje, iz katerega izhajajo vpleteni, saj jih to v relativno majhnih družbenih okoljih ne zaščiti v zadostni meri pred prepoznavnostjo, zaradi česar je bil kršen 17. člen kodeksa.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 31. marca 2015
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča