Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mario Belovič, Jernej Rovšek in Lea Širok (člani), je na seji 17. marca 2015 v primeru Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije proti voditelju Denisu Avdiču in njegovemu asistentu Mihi Deželaku, drugim avtorjem jutranjega programa Radia 1, ustvarjalcem rubrike Zjutranja kronika in odgovornemu uredniku Radia 1 Andreju Vodušku ugotovilo, da so kršili Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije proti voditelju Denisu Avdiču in njegovemu asistentu Mihi Deželaku, drugim avtorjem jutranjega programa Radia 1, ustvarjalcem rubrike Zjutranja kronika in odgovornemu uredniku Radia 1 Andrej Vodušku
Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju pritožnik) voditelju Denisu Avdiču in njegovemu asistentu Mihi Deželaku, drugim avtorjem jutranjega programa Radia 1, ustvarjalcem rubrike Zjutranja kronika in odgovornemu uredniku Radia 1 Andreju Vodušku očita, da so v radijskem programu 18. novembra v prispevkih oziroma intervencah ob 8.45, 8.58, 16.05 in 16.10 ter 19. novembra 2014 ob 5.45, 7.14, 7.35, 7.43 in 8.35 kršili 12. in 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Očitane kršitve kodeksa se navezujejo na razširjanje novice o objavi videoposnetka, na katerem sta bila zaposlena z ene od srednjih šol posneta v intimnem odnosu, na skrivaj pa naj bi ga posneli in na eni od spletnih strani objavili dijaki.
Po mnenju pritožnika naj bi voditelj, asistent, drugi morebitni avtorji in odgovorni urednik kršili 12. člen kodeksa, saj novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Voditelj in njegov asistent pa naj bi ga kršila, ko sta v živo, ali vsaj z želenim učinkom, da se pogovor dogaja v živo, z radijskega programa vsaj dvakrat poklicala na šolo in se najprej pogovarjala z osebo, ki se je oglasila na telefon, nato pa še z vpletenim ravnateljem. Pritožnik pojasnjuje, da iz pogovora namreč ni jasno, ali sta se pred objavo pogovora 18. novembra 2014 ob 8.45 in 8.58 predstavila in pridobila soglasje za snemanje.
Pritožnik meni, da sta voditelj Denis Avdič in njegov asistent Miha Deželak kršila 17. člen kodeksa, ko sta z večkratnim natančnim opisom video posnetka domnevnega spolnega odnosa dveh zaposlenih, imenovanjem srednje šole, kjer naj bi posnetek nastal, z natanačnim opisom delovnih mest vpletenih ter s klicem na šolo razkrila njuno identiteto ter grobo posegla v njuno zasebnost. Za opisane kršitve naj bi bil odgovoren tudi odgovorni urednik obeh avtorjev.
Pritožnik kršitev utemeljuje z mnenjem, da sta ravnatelj in učiteljica sicer javna uslužbenca, ki opravljata odgovorna poklica, in je javnost zato do določene mere upravičena izvedeti informaije, ki bi lahko vplivale na opravljanje njunih poklicev. Vendar prizadeta posameznika nista javni osebnosti. Tudi če bi v tem primeru bila vpletena javna osebnost, ki bi sama želela medijsko pozornost in jo aktivno vzbujala, posega v njuno zasebnost ni mogoče upravičiti, meni pritožnik. Intimen odnos med posameznikoma sodi v najožji krog zasebnosti, zato bi zelo težko našli razlog ali javni interes, ki bi v takšnem primeru dovoljeval poseg medijev ali javnosti v njuno intimo.
Ob tem pritožnik poudarja, da so moraliziranje in vprašanja o pristnosti posnetka ter namigovanja na najrazličnejše, sicer domnevno šaljive scenarije, le izgovori za neupravičen senzacionalizem in poseg v zasebnost posameznikov, ki nista vajena medijske pozornosti.
Odgovornost voditelja, asistenta in ostalih soavtorjev jutranjega programa programa Radia 1, skritih tudi pod psevdonimi v Zjutranji kroniki, ter odgovornega urednika pa je bila po mnenju pritožnika, da presodijo, ali so objave v njihovem mediju skladne s kodeksom, ne glede na to, da je posnetek že krožil v javnosti. Osnova za medijsko objavo, nadaljuje pritožnik, namreč ni bil javni interes oziroma za javnost relevantna zgodba ali problem, temveč video posnetek, za katerega je bilo jasno, da bo nekritično javnost zanimal in mediju posledično prinesel poslušanost ter spletne klike.
Avtorji in odgovorni urednik naj bi 17. člen kršili že z odločitvijo, da bodo posnetku namenili medijski prostor. Z nadaljnjimi odločitvami o načinih poročanja, z obnavljanjem in nadgrajevanjem zgodbe, pri čemer niso niti poskušali zakriti identitete vpletenih, pa naj bi s kršitvami le nadaljevali. Po mnenju pritožnika senzacionalistične namene medija v tem primeru dokazujejo tudi večkratno ponavljanje dejstev, s ‘humornimi’ dovtipi obarvana ugibanja za potrebe ‘humornih’ vložkov prirejenih dejstev (Zjutranja kronika) in izjav, povezanih s primerom. Pritožnik kot dokaz navaja več navedb, objavljenih 19. novembra 2014 v dopoldanskem radijskem programu.
Med temi sta namigovanji ob 5.45 in 7.43 v rubriki Zjutranja kronika, da gre pri bolezni modrikastega jezika pri kravah pravzaprav za problem ravnatelja, ki ima moder jezik od svojih dejanj. Temu sledi še komentar “temu se reče, da se šef poglobi v svoj kader … z jezikom jo je na katedru držal, da ni dol padla”.
Ob 7.14 so sledili natančen opis posnetka z dovtipi, namigovanja o spremembi naziva srednje šole v “jezikovno”, da je učiteljica od ravnatelja dobila “ustni opomin”, objava prikrite izjave “Rajca”, domnevnega prijatelja domnevnega avtorja video posnetka, ki je zaokrožil v javnosti, navajanje, kaj se je med snemanjem dogajalo, ter ugotavljanje, da bi se snemalec videa lahko bolje znašel in si namesto javne objave zvišal ocene ter pridobil materialno korist v obliki žepnine.
Navedba ob 7.35 o tem, da če se “izkaže, da je posnetek ravnatelja avtentičen, pol lahko ostane brez službe … ker pol bo moral novo službo najti … tebe (Denisa Avdiča) bo zamenjal na radiu, ker mu jezik ful teče”.
Objava izjave ravnatelja, norčevanje iz nje in primerjanje njegovega (domnevno medlega) zanikanja z zanikanjem oralnega spolnega odnosa Billa Clintona in Monice Lewinsky.
Na pritožbo je v imenu voditeljev Denisa Avdiča in Mihe Deželaka, Andreja Voduška ter v imenu avtorjev prispevkov, navedenih v pritožbi, odgovorila družba Radio 1, d.o.o, ki zanika vse očitane kršitve.
Kakor navajajo v uvodu, podpirajo prizadevanja NČR, ki je na pobudo UO DNS začel postopke proti vsem medijem, ki so o zgodbi poročali. Po njihovem mnenju bi se takšnemu razpletu dogodkov lahko izognili, če bi se NČR in DNS enako odločno odzvala že v preteklosti, denimo v primeru Severine ali posnetka Urške Čepin. Prav v primeru Čepinove vpleteni direktor ene od javnih ustanov ni bil nič bolj vajen javnega nastopanja od ravnatelja. Po mnenju Radia 1 bi se zgodba lahko končala enako tragično, pa se, na srečo, ni.
Andrej Vodušek meni, da je visoke standarde poročanja in strožje kriterije potrebno postaviti predvsem za medije in oddaje, ki so po vsebini dnevno informativne. Vsebina, objavljena v informativnih oddajah, naj bi imela “nekajkrat večjo težo” od vsebine, objavljene v zabavni oddaji. Vzrok za to pa naj bi bila verodstojnost, na kateri dnevno-informativne oddaje tudi gradijo svojo prepoznavnost, javnost pa jim zato bolj verjame.
Glede očitanih kršitev 12. in 17. člena kodeksa najprej pojasnjujejo, da Radio 1 nima statusa dnevno informativnega medija in da dogodka v svojem informativnem programu ni omenjal.
Zgodbe so se dotaknili le v zabavnem programu, pojasnjujejo. Spremljanje in šaljivo komentiranje dogajanja na socialnih omrežjih in spletu je sestavni del programske sheme tega programa že od leta 2007. Po tem je Radio 1 tudi prepoznaven. Radia 1 “sam intimen odnos dveh posameznikov” sicer ni zanimal, pravijo, vendar je v tem primeru zaposlena na šoli posnel dijak in posnetek objavil na spletu. Ko so ga objavili tudi nekateri mediji, je to postala aktualna tema, o kateri je govorila vsa Slovenija. Za Radio 1, pojasnjujejo, je bila aktualna tema prav dejstvo, da je dijak posnel spolni odnos med zaposlenima in zato so presodili, da se omembi tega dogodka ne morejo izogniti. Če bi vnaprej vedeli, kakšen bo konec zgodbe, bi se seveda vsi mediji odločili drugače, še trdijo. Sicer pa so na Radiu 1 omenjali tudi številne druge zgodbe, denimo Severinino in zgodbo Urške Čepin, pa NČR, pravijo, na to ni opozoril, čeprav naj bi bila z današnjega vidika zgodba s Čepinovo enako sporna.
Zavračajo pojasnilo kršitve 17. člena, da naj bi si Radio 1 s komentiranjem dogodka dvigoval poslušanost. Pravijo, da to ni mogoče, je pa mogoče s takšno zgodbo, po njihovem mnenju, dvigovati naklade tiskanih medijev in gledanost televizijskih programov. To pa zato, ker imata televizija in radio bistveno drugačen odnos z oglaševalci glede na izkupiček predvajanih oglasov, poleg tega pa so meritve poslušanosti pri radijskih postajah mesečne, pri televizijskih pa gledanost merijo dnevno. Poleg tega poslušalci nimajo navade preklapljati med programi samo zaradi poročanja o določeni zgodbi. Tudi daljinskega upravljavca za preskakovanje med radijskimi programi naj ne bi imeli. Radia tudi ne poslušajo, ker je bila neka zgodba objavljena na spletu. Pri televiziji pa gledalci prav s preklapljanjem med programi hitreje opazijo, denimo, napovednik, ki obljublja objavo senzacionalistične novice, in potem oddajo tudi gledajo. Sploh pa Radio 1 nima nikakršnih napovednikov, ki bi z napovedovanjem senzacionalističnih novic ali zgodb privabljali poslušalce.
Radio 1, d.o.o zavrača očitke o kršitvah 12. in 17. člena kodeksa v rubriki Zjutranja kronika.
Kakor pojasnjujejo, je Zjutranja kornika radijska igra, v kateri v izmišljenih zgodbah nastopajo izmišljeni liki. V takšni oddaji je težko upoštevati kodeks, ki po njihovem velja predvsem za informativne vsebine, ugotavljajo. V nasprotnem primeru bi ga morali upoštevati tudi v vsakem filmu in vsaki nanizanki, kar je neživljenjsko. Prav tako zanikajo, da bi v omenjenu oddaji nastopali avtorji, skriti pod psevdonimi. V tem primeru gre namreč za imena okrog 30 izmišljenih likov, ki jih v oddaji igra več kot 10 igralcev.
Prav tako zavračajo očitek, da so 17. člen kodeksa kršili z neupravičenim senzacionalizmom, ko so spraševali o pristnosti posnetka. Sami ocenjujejo, da gre za senzacionalizem le v primerih, ko “nekdo novico/posnetek objavi v programu ali na svoji spletni strani”. V primeru, ko je vsa Slovenija govorila o spornem posnetku, pa vprašanje o pristnosti po njihovem ni bilo senzacionalistično, temveč vprašanje, “ki so si ga zastavljali vsi, ki so slišali, da posnetek kroži po spletu”. Obenem menijo, da je opredelitev senzacionalizma povezana predvsem z informativnimi oddajami, zabavne oddaje pa naj bi le zabavale, ne odkrivajo pa senzacionalnih novic. Svoje stališče podkrepijo tudi s citatom sociologa Johna Thompsona o senzacionalizmu, vir Wikipedia/podnaslov In broadcasting: http://en.wikipedia.org/wiki/Sensationalism
Radio 1, d.o.o. se ne strinja z očitkom pritožnika, da so bili šaljivi komentarji in namigovanja na šaljive kometarje neupravičen senzacionalizem, kar naj bi predstavljajo kršitev 17. člena. Menijo, da bi v satiri in zabavnih oddajah težko govorili o senzacionalizmu. Ljudje naj jih namreč ne bi spremljali zato, da bi izvedeli kaj senzacionalnega, ampak da bi se zabavali. Satira in humor, dodajajo, temeljita na temu, kar ljudje že vedo. Kot utemeljitev svojih trditev navajajo raziskave profesorja psihologije in marketinga A. Petra McGrawa, ki jih je objavil v delu Benign violation theory (2014). Na Radiu 1 pa so leta 2007 za oblikovanje najeli tudi tuje svetovalce, ki so jim povedali, da morajo humoristične vsebine temeljiti na stvareh, ki jih ljudje poznajo.