Razsodba/Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Davorin Koron, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc (člani), je na seji 23. januarja 2018 v primeru Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (pritožnik) proti Petru Lovšinu, novinarju Dnevnika, Miranu Lesjaku, odgovornemu uredniku Dnevnika, in Matiji Stepišniku, odgovornemu uredniku Večera, odločilo, da so novinar in urednika kršili Kodeks novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je iz razprave in odločanja v primeru izločila.
Primer: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (pritožnik) proti novinarju Petru Lovšinu, odgovornemu uredniku Miranu Lesjaku, oba Dnevnik, in Matiji Stepišniku, odgovornemu uredniku Večera
Pritožnik navaja, da je novinar Peter Lovšin v tiskanih in spletnih izdajah časopisov Dnevnik in Večer objavil članke:
-Tragedija v Sostrem, Ljubljančana po umoru dekleta odpeljali v zdravstveno ustanovo (30. junij 2017, https://www.dnevnik.si/1042776769);
-Tragedija v Sostrem: Ljubljančan ubil svoje dekle, tiskana izdaja Dnevnika (1. julij 2017);
-Umor v Sostrem: Računalničar z nožem nad svoje dekle, v tiskani izdaji Večera (1. julij 2017);
-Tragedija v Sostrem: Z nožem nad 23-letno dekle (30. junij 2017, https://www.vecer.com/v-sostrem-pri-ljubljani-policija-obravnava-nasilno-smrt-6276335). Članek je bil naknadno spremenjen.
Prvi trije navedeni članki, ki obravnavajo umor ženske, so vsebinsko skoraj enaki, razlikujejo se le v podrobnostih in naslovih, vsebinsko spremenjen je bil le članek v spletnem Večeru. Zato pritožnik izhaja iz vsebine članka Tragedija v Sostrem: Mladi Ljubljančan ubil svoje dekle, objavljenem v Dnevniku 1. julija letos.
Pritožnik meni, da so novinar in oba odgovorna urednika z objavo teh prispevkov in fotografij kršili 17., 18., 20. in 22. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Po mnenju pritožnika je novinar posegal v zasebnost vpletenih in neupravičeno razkrival njihovo zasebnost javnosti, zato je kršil 17. člen kodeksa. Navedel je, da je domnevni storilec 20-letni Simon V., da je žrtvi ime Klavdija, razkril je tudi njeno starost. Ko je novinar navedel še točen naslov storilca in dodal, da gre za nadarjenega računalničarja in nekoč šahista, je bila njegova identiteta razkrita. Po mnenju pritožnika je novinar poročal senzacionalistično, brez upoštevanja značilnosti fenomena nasilja nad ženskami. Meni, da v primeru intimnopartnerskih umorov žensk interes javnosti ne pretehta spoštovanja zasebnosti vpletenih.
Novinar je po mnenju pritožnika kršil tudi 18. člen kodeksa , ko je v članku navajal imeni storilca in žrtve, osebne okoliščine storilčeve družine, oba časopisa pa sta objavila tudi fotografijo dogodka.
Po mnenju pritožnikov je novinar prav tako kršil 20. člen kodeksa , saj je v članku širil stereotipe o storilcih in žrtvah nasilja nad ženskami ter ni upošteval zgodovine nasilja, kar je za razumevanje posameznega dogodka v nasilnem odnosu, predvsem intimnopartnerskega umora ženske, zelo pomembno. Pri opisovanju nasilnega dogodka skuša nasilneža opravičiti, češ da je izjemno inteligenten fant, zelo nadarjen za računalništvo, v mlajših letih tudi dober šahist.
Pritožnik poudarja, da družinsko nasilje ne sme biti predstavljeno zgolj kot težava posameznika. Tako je tudi zapisano v Priročniku za medije: kako poročati o nasilju v družini in nasilju in ženskami, ki ga je kot podlago za svoje delo sprejelo tudi Novinarsko častno razsodišče. Na način, kot poroča omenjeni novinar, je nasilje potisnjeno v zasebno sfero in s tem zanika odgovornost družbe oziroma vseh, ki nasilje opazujejo in ne ukrepajo. Novinar torej ni upošteval, da je nasilje nad ženskami posledica družbenega konteksta in da gre v primeru nasilja partnerja nad partnerko tudi za posledico neenakega razmerja moči med spoloma.
Končno pa pritožnik še meni, da je novinar kršil tudi 22. člen kodeksa , v katerem je med drugim določeno, da novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj. Kot je pritožnik navedel že pri 17. členu, je novinar razkril imeni storilca in žrtve, naslov, starost vpletenih ter še druge podrobnosti (zaposlitev storilčevih staršev). Oba časopisa sta objavila tudi fotografijo s kraja dogodka.
Pritožnik na koncu še enkrat poudarja, da je bilo poročanje v vseh omenjenih člankih istega avtorja neustrezno. Predvsem pa v vseh člankih manjka ustrezen uvid v problematiko nasilja nad ženskami, kar še dodatno širi zmote in stereotipe o nasilju nad ženskami. Prav zato pritožnik poudarja tudi etično in objektivno odgovornost obeh urednikov.
Peter Lovšin, novinar Dnevnika, je na pritožbo odgovoril. Prav tako Matija Stepišnik, odgovorni urednik Večera.
Najprej je Peter Lovšin povedal, da je napisal članek za tiskano in spletno edicijo Dnevnika. Na spletnih straneh Dnevnika je bil članek s strani spletne redakcije kasneje še dopolnjen z informacijo o hospitalizaciji storilca. Članka, ki sta bila objavljena v Večeru, je temu časopisu poslalo uredništvo Dnevnika, morebitne razlike so lahko posledica lektoriranja. Vse očitke o kršitvah novinarskega kodeksa zavrača.
Pritožnik mu očita poseg v zasebnost vpletenih in neupravičeno razkrivanje njihove zasebnosti in s tem kršitev 17. člena. Pri tem med drugim opozori na navajanje imen storilca »Simon V.« in žrtve »Klavdija«. Že iz teh navedb je razvidno, da sta bili navedeni samo prvi imeni storilca in žrtve, pri storilcu pa še inicialka priimka, kar pomeni, da je šlo glede na vse zbrane informacije kvečjemu za delno zakrivanje identitete storilca. Sicer bi lahko pri imenu žrtve tudi zapisal inicialko priimka, pravi novinar, a do zaključka redakcije še ni izvedel za njen priimek.
Novinar meni, da gre pritožnik v svojem utemeljevanju v absurd, ko trdi, da naj bi celo omemba starosti storilca in žrtve (to denimo poroča celo policija v svojih skopih poročilih javnosti) pomenila razkrivanje identitete. Enako velja za navajanje družinskih okoliščin, v katerih je živel storilec, kjer ni šlo za nikakršno razkrivanje identitete, temveč le za opis okoliščin. Navajanje kraja dogodka je po njegovem mnenju nekaj najbolj običajnega, saj gre za enega najbolj osnovnih podatkov pri novinarskem poročanju, v konkretnem primeru pa je šlo še za okoliščino, da je bila Sostrska cesta zaradi preiskave več ur v celoti zaprta.
Potem novinar poudari, da pritožnik, ki kot kršitev 17. člena kodeksa ocenjuje senzacionalistično pisanje v prispevku, tega z ničemer ne utemelji.
Novinar v svoji razlagi zapiše, da pritožnik tudi kršitev 18. člena utemeljuje z istimi besedami: da je razkril identiteto storilca in žrtve. On pa zopet zapiše, da je bila identiteta storilca celo delno zakrita in da je bil pazljiv, da iz članka ne bi bilo razvidno, za koga gre. Hkrati pravi, da je upošteval domnevno nedolžnost storilca, saj se je takrat preiskava šele začela.
Fotografije, ki prav tako moti pritožnika, pa pravi Peter Lovšin, ni posnel on. Njena objava je v domeni uredništva. Sicer pa meni, da objava fotografije ne more biti sporna, saj prikazuje le ulico in preiskovalce na delu; ne pa denimo zasebnih prostorov, trupla, svojcev žrtve ipd.
Jasno je tudi, trdi novinar, da se poročilo o obravnavanem dogodku ni nanašalo na nobenega izmed stereotipov, o katerih izrecno govori 20. člen kodeksa, vendar prijavitelj opozarja še na stereotipe o storilcih in žrtvah nasilja nad ženskami.
Pritožnik, trdi novinar, ne pojasni, s čim naj bi on, kot novinar, širil stereotipe o storilcih in žrtvah nasilja nad ženskami. Pritožnik mu namreč očita, da naj bi z navedki » … tudi zelo problematičen« in » … naj bi bil tudi doma neredko nasilen, vendar pa naj bi se bistveno poboljšal prav, ko je dobil dekle«. Kot da bi ga hotel opravičiti z navedki: »izjemno inteligentni fant …«, » … zelo nadarjen za računalništvo, v mlajših letih je bil tudi dober šahist«.
Takšno tolmačenje članka je po mnenju Petra Lovšina povsem zgrešeno in za nameček še kontradiktorno, saj je iz članka jasno razvidno navajanje, da je imel osumljeni že nasilno preteklost (pričevanje o tem, da je napadel starše, zaradi česar je policija v preteklosti že posredovala policija). Trditve o kakršnem koli opravičevanju njegovega dejanja so za avtorja absurdne. Gre namreč le za navajanje najbolj osnovnih okoliščin in zunanjih zaznav osumljenčevega vedenja. Pri navajanju njegovih znancev o njegovih domnevnih superiornih inteligentnih sposobnostih in podobno pa gre po novinarjevem mnenju kvečjemu za negiranje stereotipov tovrstnega nasilja, saj konec koncev potrjuje, da je intimnopartnersko in družinsko nasilje prisotno v vseh slojih družbe in se ne dogaja le nekje na socialnem robu.
Poleg tega je šlo, poudarja novinar, za poročilo o dogodku in ne za tematski članek o intimnopartnerskem in družinskem nasilju nasploh.
Novinar še pravi, da ni prepričan, ali je pritožnikovo sklicevanje na 22. člen Kodeksa v konkretnem primeru smiselno. Žrtev je bila namreč ob pisanju prispevka pokojna. Sicer pa da je šlo v članku celo za zakrivanje, ne pa za razkrivanje identitete, končni izdelek pa naj bi bil prava mera med informiranjem javnosti o dogodku, ki se nanaša na eno najhujših kaznivih dejanj, ter zaščito identitete žrtve (pa tudi njenih svojcev); objavljeno je bilo le njeno prvo ime. Objava starosti, še trdi avtor, v nikakršni meri ne razkriva identitete. Ker Simon V. v obravnavanem prispevku ne nastopa kot žrtev, po mnenju Petra Lovšina njegovo delno razkritje ne more biti kršitev 22. člena.
Novinar na koncu odgovora dodaja še sklepni očitek in procesno zaprosilo.
Sklepni očitek zadeva domnevno dodatno prizadetost vpletenih, za katero, da je šlo pri pritožniku zgolj za sklepanje.
V procesnem zaprosilu se Peter Lovšin sklicuje na 22. člen Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča, ki omogoča, da se NČR lahko posvetuje tudi s strokovnjaki za etiko, medije, medijsko pravo ali za druga strokovna področja. Po njegovem naj razsodba v primeru, ko se je kdo od članov NČR o konkretnem primeru posvetoval s kom iz bazena zgoraj navedenih strokovnjakov, to zabeleži. Pri tem naj razsodišče navede, s kom, kdaj in o čem se je kdo posvetoval, kakšna so stališča strokovnjaka in kako se do vseh pridobljenih stališč opredeljuje (katera sprejema in katera zavrača).
Poleg tega naj bi se NČR pri razlagi svoje odločitve konkretno opredelilo do vseh argumentov (in ne le zatrjevanj) pritožnika in novinarja v postopku, konkretno pojasnilo, zakaj daje enim prednost pred drugimi, ter se zadrži pri podajanju stališč o okoliščinah, ki niso predmet s strani prijavitelja podanih očitkov.
Obe zaprosili, pravi, se mu zdita smiselni z vidika transparentnosti in pravičnosti postopka.
Matija Stepišnik, odgovorni urednik Večera pravi, da čeprav gre za tekst Dnevnikovega novinarja, se strinja s pritožnikom, da nosi on kot odgovorni urednik Večera, ki je tekst objavil, polno odgovornost za to, kar so objavili. Kot izhaja iz prijave, je v tiskanem Večeru in sprva na spletu izšla originalna verzija Dnevnikovega članka, kasneje pa so jo na spletu uredniško obdelali.
Uredništvo Večerove črne kronike je avtonomno ocenilo, da je tekst iz Dnevnika korekten in ustrezen. Kot takšen je tudi izšel. Kasneje so na podlagi dodatnih uredniških razprav in njegovega premisleka nekatere dele teksta skrajšali. Sprememba v tiskani izdaji ni bila več možna, na spletu pa.
Matija Stepišnik je ocenil, da so nekatere podrobnosti o zločinu, tragediji, zunaj javnega interesa in kot takšne za ustrezno informiranje njihovega bralstva niso pomembne.
Pravi, da na Večeru post festum urejanje tekstov ni in ne bo praksa, včasih pa je. Takšno je pač realno vsakodnevno življenje redakcij, v lovu na roke, ko ni časa za bolj poglobljene razprave in konzultacije.
Sicer pa svojemu uredništvu črne kronike zaupa. »V tem primeru, kot tudi že v kakšnem drugem, so bili in so pogledi na to, kaj je v tekstu potrebno in kaj ne, različni. Odločitev za uredniški poseg in korekcije je moja in menim, da je bila v danih okoliščinah pravilna.«
Ne more se strinjati s pritožniki, da je bila v članku kršena domneva nedolžnosti. Pri tako hudem zločinu so pomembne tudi informacije, ki opozarjajo na kontekst nasilne preteklosti domnevnega storilca, tukaj ne vidi nobenih težav. Sicer pa meni, da meje, ko gre za poseg v zasebnost, ne prestopajo. To je zanje standard, ki se ga držijo. Prepričan je, da je poročanje o hudih zločinih v interesu javnosti. Tu dilem po njegovem ni in jih ne sme biti.