Prispevek Jaroslava Jankovi?¨a
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspiler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Jože Možina, Davorin Koron, Ranka Ivelja, Jože Možina (člani) je na predlog Tanje Starič, odgovorne urednice informativnih in izobraževalnih oddaj TV SLO, presojalo, ali je novinar Jaroslav Jankovič v članku, objavljenem v Delovi prilogi Več, kršil določila kodeksa novinarske etike.
Primer: Tanja Starič proti Jaroslavu Jankoviču (Več)
Tanja Starič se je na NČR pritožila, ker naj bi Jaroslav Jankovič v članku Misijon priporoča kondom (Več, 19. 11. 2004) kršil 1., 3. in 4. člen kodeksa.
1. člen kodeksa naj bi kršil z navedbo, da je koordinator humanitarne akcije Živa voda Marjan Kokalj »pravočasno napisal dopis urednici informativnega programa Tanji Starič, v katerem jo je poprosil za karšnokoli podporo, a ga je z enim stavkom napotila na programsko direktorico Mojco Menart, ki se s takšnimi zadevami sploh ne ukvarja.« Po mnenju pritožnice zapisana trditev, da se Mojca Menart ne ukvarja s takšnimi zadevami, ni resnična, saj je kot programska direktorica pristojna za odločanje o objavi brezplačnih reklamnih sporočil. Pritožnica pojasnjuje, da jo je Marjan Kokalj v imenu organizatorjev pisno zaprosil za podporo pri informiranju javnosti z brezplačnimi sporočili (oglasi), ki bi jih vrteli teden pred prireditvijo. Ker informativni program nima in ne sme imeti nikakršnih pristojnosti nad vsebino, obliko, številom objav itd. oglasnih sporočil na TV SLO, ga je napotila na programsko direktorico.
1., 3. in 4. člen kodeksa naj bi Jankovič kršil, ko je zapisal, da »se je draga kolegica Tanja takole mimogrede zlagala. V resnici ni nič hotela slišati o misijonarjih in malawijskih vodnjakih za žejne črnuhce, ampak so jo v stvar prepričali šele po posredovanju predsednika sveta TV Slovenija Janeza Kocijančiča.« Pritožnica pojasnjuje, da je Jankoviču po telefonu povedala, da bo prispevek o humanitarni akciji objavljen v okviru ljubljanskega maratona (to se je tudi zgodilo), in med pogovorom zanikala Jankovičevo informacijo, da naj bi za objavo prispevka posredoval Janez Kocijančič. Jankovič jo je kljub temu obtožil, da se je zlagala. Po mnenju pritožnice naj bi Jankovič s tem kršil 1. člen, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij. Ker ni opozoril, da objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, naj bi kršil 3. člen; ker ni navedel vira informacij, pa tudi 4. člen, ki zavezuje novinarja, da navede vir, kadar je le mogoče.
NČR je v skladu s poslovnikom pozvalo Jaroslava Jankoviča, naj odgovori na pritožbo Tanje Starič, vendar ta kljub ponovljenemu pozivu tega ni storil.
NČR je sklicalo javno obravnavo, ki se je zaključila z opravičilom novinarja Jaroslava Jankoviča. Udeležila sta je tako pritožnica kot novinar.
Pritožnica Tanja Starič je znova zatrdila, da so bile novinarjeve obtožbe – da se je v telefonskem pogovoru z njim zlagala, da je nasprotovala objavi prispevka o humanitarni akciji Živa voda oziroma da je bil prispevek objavljen šele po posredovanju direktorja sveta RTVS Janeza Kocijančiča – neutemeljene in neresnične. Objavljene neresnice (v tedniku Več) so bile, kot je dejala, tako očitne, da se je morala odzvati, sicer bi lahko kdo pomislil, da se novice v TV Dnevniku objavljajo po navodilih predsednika Sveta RTVS.
Jaroslav Jankovič je naprej vztrajal pri svoji plati resnice. Trdil je, da je Staričeva nasprotovala objavi prispevka – v Kokaljevem pismu je bilo dovolj jasno zapisano, da prosi za kakršnokoli podporo pri informiranju javnosti, ne zgolj za oglaševalsko podporo, in vendar ga je napotila le k programski direktorici – in da je bil ta objavljen šele po posredovanju predsednika Sveta RTVS. Jankovič je med drugim povedal, da lahko njegov vir pred NČR potrdi, da je Janez Kocijančič posredoval za objavo prispevka. Kasneje je to trditev spremenil. Dejal je, da lahko njegov vir potrdi, da je nekdo posredoval pri Kocjančiču; ali je Kocijančič nato posredoval ali ne, pa ne Jankovič ne njegov vir ne vesta. Na vprašanje, zakaj ni navedel vira oziroma zakaj ni v svojem prispevku zapisal, da gre za govorice, je pojasnil, da je pritožnico klical, vendar ni bila dosegljiva. “Strinjam se, da sem tukaj naredil napako. Priznam tudi, da je beseda lagala premočna,” je še povedal novinar.