Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije proti reviji Mag


Prispevek_Mag

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Nada Ravter, Mojca Pašek, Špela Šipek in Davorin Koron (člani) je na seji 22. junija 2006, v primeru Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije proti reviji Mag razsodilo, da uredništvo Maga ni kršilo Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije proti reviji Mag

Revija Mag je v članku »Slepi potnik« v rubriki »Bulvar« objavila sliko sekretarja Zveze gluhih Aljoše Redžepoviča, poleg pa zapisala naslednje besedilo:«Sekretar Zveze gluhih Aljoša Redžepovič si rad privošči na njihov račun. Na olimpijske igre gluhih v Melbournu, je odpotoval že 27. decembra, čeprav so se začele šele 5. januarja. S seboj je vzel tajnico, tekmovalci pa zaradi varčevanja niso mogli imeti ob sebi trenerjev in tudi ne zapriseženega tolmača, ki je edini zmožen nevtralnega prevajanja. Nadomestil ga je Redžepovič sam, ko si je odtrgal čas od poležavanja na plaži.«

Po mnenju pritožnika je sporen že sam naslov »Slepi potnik«. Redžepovič v Melbourne, tako pritožnik, ni potoval tajno ali neupravičeno, saj je tja, kot pravi pritožnik, potoval kot član vodstva ter kot tolmač in prevajalec reprezentance. S tem naj bi po mnenju pritožnika revija Mag kršila 1. člen kodeksa, saj je po njegov omenjeni zapis netočen in žaljiv.

Glede odhoda pritožnik navaja, da je celotna reprezentanca, tudi Redžepovič, v Melbourne res odpotovala 27. decembra, vendar v tem ne vidi nič spornega, saj potovanje, kot navaja, traja dva dni, zaradi spremembe podnebja in priprav na tekmovanje pa je nujna aklimatizacija.

Mag je po mnenju pritožnika kršil 1. in 2. člen s tem, ko je zapisal, da je Redžepovič s seboj vzel tajnico.To po trditvi pritožnika ni res. Prav tako je po trditvi pritožnika neresnično, da tekmovalci niso mogli imeti trenerjev in navaja, da so bili v ekipi tirje trenerji in en terapevt. S tem naj bi revija Mag kršila 1.in 2. člen kodeksa, saj informacij niso preverili in tudi niso pridobili mnenja druge strani.

Pritožnik še navaja, da bi lahko novinar vse informacije preveril, saj je bila udeležba na igrah javno predstavljena in dokumentirana. Ker je novinar objavljal nepotrjene informacije, ki so po mnenju prtožnika zgolj ugibanja in špekulacije, naj bi novinar kršil tudi 3. člen kodeksa.

Pritožnik še meni, da je novinar kršil 2. člen kodeksa tudi s tem, ko je Redžepoviča prikazal kot človeka, ki svoj položaj izkorišča za svoje osebne koristi, čeprav je bil uradno predstavljen kot tolmač in prevajalec.

Novinar in uredništvo na očitane kršitve nista odgovorila.

Je pa NČR v postopku dobilo pričevanja in dokumente, ki so jih po lastni iniciativi poslali vpleteni tako z ene kot druge strani zgodbe.

Edvard Bogataj se je oglasil kot človek, ki je, kot navaja v pismu, pomagal novinarjem Maga. Zatrjuje, da članek v Magu odraža natanko to, kar se je dogajalo v Melbournu.Trdi, da je Redžepovič po svoje oblikoval reprezentanco in vanjo stlačil svoje ljudi, med njimi tudi svojo tajnico Biserko Bolta. Priložil je tudi fotografijo, na kateri je, kot trdi Bogataj, omenjena tajnica na letališču v Melbournu, kar po njegovem mnenju dokazuje, da je bila res v Melbournu od 29.12.2004 do vrnitve reprezentance v Ljubljano.

V Zvezi gluhih dejstva, da je na fotografiji Biserka Bolta, na poizvedovanje NČR niso niti zanikali, niti potrdili. Odgovorili so le, da so odpravo spremljali številni turisti, vendar pa Zveza ni bila plačnik teh stroškov. Kot dokaz so priložili tudi seznam uradno potrjenih udeležencev, na katerem omenjene tajnice ni.

Glede vloge Aljoše Redžepoviča kot tolmača Bogataj zatrjuje, da nima ne kvalifikacij, ne ustreznega spričevala in trdi, da v Melbournu v resnici ni imel dstopa do prizorišča in sklepa, da je bil res samo na dopustu.

V Zvezi gluhih odgovarjajo, da je Redžepovič vodja strokovne službe Zveze in da obvlada znakovni jezik, ki ga uporablja pri vodenju sej. Navajajo, da je končal usposabljanje na univerzi za gluhe v ZDA . Priznavajo, da zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika od leta 2002, določa, da morajo tolmači, ki tolmačijo gluhi osebi v postopkih pred državnimi organi izpolnjevati določene pogoje. Ker pa olimpijada ni državni dogodek, je uporabnikom prepuščena izbira oseve, ki jim bo dogodek tolmačila, navajajo v Zvezi gluhih.

Glede trenerjev Bogataj navaja, da so jih sicer res imeli, vendar pa ne vsi, kar potrjuje tudi seznam trenerjev, ki ga je poslala Zveza gluhih. Po mnenju Bogataja je bila vrsta udeležencev na poti neupravičeno, navaja pa še, da so še vedno neodgovorjena vprašanja o tem, kdo je plačal pot v Avstralijo devetim ljudem, ki niso bili na uradnem spisku potnikov, bili pa so tam.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da uredništvo revije Mag ni kršilo 1., 2. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.


Obrazložitev:

Odgovornost za objavljeni tekst nosi uredništvo Maga, saj gre za nepodpisan članek. NČR je v postopku pridobilo dve različni pričevanji, iz katerih pa dejanskega poteka dogodkov ni moglo ugotoviti. O tem, da je bila v Melbournu tajnica, priča fotografija, katere avtentičnosti v Zvezi gluhih niso zanikali. Zapis, da tekmovalci s seboj niso mogli imeti trenerjev, je lahko razumljen kot neobjektiven, vsekakor pa ni neresničen, saj to potrjuje tudi uradni seznam trenerjev, iz katerega je razvidno, da atlet in plavalec trenerjev s seboj nista imela. Zato uredništvo Maga ni kršilo 1. in 2. člena kodeksa, ko je zapisalo, da je Redžepovič s seboj vzel tajnico in da tekmovalci s seboj niso mogli imeti trenerjev. Pritožnik ni argumentirano utemeljil, da je šlo v spornem prispevku za objavo nepotrjenih informacij in ugibanj, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo je pridobilo NČR. Zato je NČR ugotovilo, da uredništvo Maga ni kršilo 3. člena kodeksa.

NČR opozarja, da tovrstna praksa, ko novinar ne navede informacije ali mnenja druge strani, ni ustrezna in le zaradi dvoma o dejanskem poteku dogodkov – glede na dve različni pričevanji, iz katerih ni mogoče brez dvoma ugotoviti dejanskih okoliščin – častno razsodišče ni ugotovilo kršitev kodeksa.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 22. junija 2006

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča