Splošna plovba proti Urški Košir in Janku Šoparju (TV Slovenija)

Janko Šopar je kršil 1. člen kodeksa, ni pa kršil 2. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Urška Košir je kršila 1. in 3. člen, ni pa kršila 2. člena kodeksa.

Obrazložitev:

NČR se je s primerom Splošna plovba proti Urški Košir in Janku Šoparju tokrat ukvarjalo drugič, prvič ob prvem prispevku za Tednik. Nekatere trditve iz tega prispevka in razlage zanje so se pojavljale že ob prvem prispevku za Tednik, zato je okvir zgodbe za NČR jasnejši. Toda to ne pomeni, da NČR meni, da v drugem prispevku avtorju ni treba dokazati trditev, ki so povzete iz prvega prispevka, češ da so te jasne že same po sebi. Med tem se je občinstvo Tednika tudi zamenjalo in mu je za razumljivost treba ključne stvari pojasniti še enkrat ali na novi ravni. Trditve bi torej avtorica in voditelj morala dokazati na novo. Janko Šopar je v napovedi prispevka izjavil, da podjetje mornarjem plačuje minimalne socialne in pokojninske prispevke (in ne kot v pritožbi trdi pritožnik, da je bilo rečeno, da prispevkov sploh ne plačujejo). NČR zato ugotavlja, da Janko Šopar s tem delom izjave ni kršil kodeksa. Vendar pa je voditelj Šopar napačno povzel bistvo problema: namreč da podjetje prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačuje v minimalnem znesku zaradi zakonske nezaščitenosti pomorščakov. Gledalec je iz tega lahko povzel, da delodajalec, ker ni zakonske zaščite, pomorščakom namesto polnih samopašno plačuje samo minimalne prispevke. Iz posnetega gradiva, s katerim je razpolagalo uredništvo Tednika, ni pa ga v tem prispevku uporabilo, pa je razvidno, da podjetje plačuje v žep pomorščakom celotno bruto plačo, ta pa vsebuje tudi denar za omenjene prispevke, ki bi jih morali poravnati sami, pa se vsi za to niso odločili. Zaradi dogovora s sindikatom pa podjetje še dodatno (torej ne na račun zmanjševanja plače) samo slovenskim pomorščakom posebej poravnava tudi minimalne prispevke v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Vendar tega gledalec v prispevku ni mogel slišati, čeprav je tak odgovor pritožnika novinarka posnela in bi ga brez pretirane širitve obsega prispevka zlahka uporabila. Vprašljivost zakonske zaščitenosti pomorščakov zaradi sedeža podjetja v Liberiji, ki ji je NČR v prvem primeru pritrdilo, s problemom plačevanja minimalnih prispevkov nima neposredne zveze, kot je bilo sicer mogoče razumeti iz voditeljeve napovedi. Je pa podjetje v skladu z dogovorom s sindikatom z dodatnim plačevanjem minimalnih prispevkov po mnenju NČR ravnalo bolj korektno, kot sta to prikazala voditelj in novinarka. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali so bili mornarji s tem ustrezno seznanjeni. Če je NČR ob prvem prispevku o težavah pomorščakov ugotovilo, da novinarkine kršitve, ko je trdila, da je bilo seznanjanje pomorščakov o plačevanju prispevkov neustrezno, v prvem prispevku ni bilo, je bilo to zato, ker je podjetje v razpisu za nove pomorščake oglaševalo, da gre za plače v neto znesku, kar je bilo zavajajoče. V novem prispevku se ne voditelj ne novinarka na ta zavajajoči razpis nista sklicevala, poleg tega pa sta deloma zamolčala, da je pritožnik dejansko stanje v posnetem gradivu za drugi prispevek zadovoljivo razložil (da so torej pomorščaki dobili v roke vso plačo skupaj z delom, ki je sicer namenjen prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da so dobili obrazce, s katerimi bi lahko pooblastili podjetje oziroma sindikat, da bi te prispevke plačala v njihovem imenu), pa tega niso objavili.

Uporabljen je bil le del pogovora s pritožnikom o tem, na kakšen način so bili pomorščaki o tem seznanjeni (prek teleksa, s pošto na dom itd.). Gledalci so bili upravičeni do celovitega pojasnila, ki pa ga v prispevku niso dobili. Voditelj pa tudi avtorica sta domnevno tako ravnala v veri, da so gledalci drugega prispevka isti kot pri prvem, kar pa težko vzdrži presojo. Voditelj, ki je napačno povezal dve dejstvi in s tem ustvaril vtis, da je delodajalec izkoriščevalsko izrabil zakonsko nezaščitenost za plačevanje minimalnih prispevkov, kar ne drži, je zato kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Ni pa kršil 2. in 3. člena, saj so odziv na tokrat vnovič objavljeno informacijo v Tedniku dobili že v prvem prispevku in torej iskanje novega odziva ni bilo potrebno, informacija o minimalnih prispevkih tudi ni bila nepotrjena. Je pa bila nepopolna, kar je voditelj vedel.

Obrazci, s katerimi pomorščaki pooblaščajo podjetje oziroma sindikat za plačilo njihovih prispevkov v SPIZ ali zdravstveno blagajno, na katere se sklicuje novinarka, ne govorijo v njen prid. Ni namreč res, da bi morali ti obrazci že z obliko in vsebino pojasniti, da gre za prostovoljno odločitev mornarjev in kakšne bodo posledice, če se za podpis ne odločijo. To so pač samo uradni obrazci s pooblastilom. Prav nasprotno je res: tudi manj izobraženi pomorščaki bi se morali pred podpisom pozanimati, zakaj naj jih podpišejo. To bi morala upoštevati tudi novinarka. NČR zato ugotavlja, da je novinarka kršila 1. člen kodeksa. 3. člen je kršila, ker gledalcev ni opozorila, da je informacija zgolj polovična, kar je sicer dobro vedela, saj ji je to pritožnik povedal v tistem delu posnetega gradiva, ki v prispevku ni bilo uporabljeno, poleg tega pa je tudi sodelovala v javni razpravi NČR ob prvem prispevku, kjer je bil ta problem podrobno pojasnjen.

Odziv pritožnika je novinarka v prispevku sicer deloma, ne pa vsebinsko popolno, zagotovila, poleg tega pa je uredništvo v skladu z zakonom o medijih objavilo tudi širši popravek, zato NČR meni, da 2. člen ni bil kršen.

Urška Košir ni kršila 2. in 3. člena kodeksa s trditvijo, da naj bi poškodovani pomorščak opravljal dela, ki jih ne bi smel, saj ji v podjetju niso predložili izvedenskega mnenja, na katerega se sklicujejo v pritožbi, in po katerem sodi delo, med katerim se je poškodoval, med redno vzdrževanje. Poleg tega se je na drugačno mnenje skliceval tudi pomorščakov odvetnik, pregled posnetega delovnega gradiva pa je pokazal, da odgovor pritožnika v tem primeru ni bil nedvoumen in prepričljiv.

Pritožnik je tudi zamolčal, da so poškodovanemu pomorščaku večji del odškodnine (50.000 evrov) izplačali šele po deset let trajajočem sodnem sporu. Je pa res, da je celotno zgodbo o odškodnini novinarka zamolčala, čeprav bi ta v podobi socialne stiske posameznega pomorščaka dodala gledalčevemu razumevanju problema novo razsežnost. Ker pa je pritožnik tudi sam zavajal novinarko, razsodišče izpuščanja tega dela zgodbe novinarki ni štelo za kršitev.

Zgodba o tem, ali je eden od sogovornikov vedel, pri katerem podjetju je sploh zaposlen, (neobstoječe podjetje), je morda uporabna v sodnem postopku, v resnici pa je moral prizadeti podpisati pogodbo, v kateri je ime podjetja jasno razvidno. Ker je trditev o neobstoječem podjetju izrekel pomorščak sam in ne novinarka, torej je zanjo tudi odgovoren, se razsodišče z njo ni ukvarjalo. Poleg tega ne gre za hudo obtožbo.

NČR je upoštevalo navedbo novinarke, da se izjava pomorščaka o odgovoru kadrovskega direktorja o domnevnem podkupovanju zdravnika ni nanašala na kadrovskega direktorja Splošne plovbe, a ker gre za izjavo sogovornika, ta prevzema odgovornost za njeno avtentičnost.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

Novinarsko častno razsodišče je za člana novinarskih organizacij Janka Šoparja sprejelo razsodbo za nečlanico Urško Košir pa stališče.

v Ljubljani, 3. junija 2010

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča