Anej Sam proti novinarki TV Slovenija Mojci Blažej Cirej


Razsodba NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Nina Jerman, Lea Širok, Špela Šipek (člani), je na seji 14. aprila 2011 v primeru Anej Sam proti novinarki TV Slovenija Mojci Blažej Cirej ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Anej Sam proti novinarki TV Slovenija Mojci Blažej Cirej

Pritožnik očita novinarki, da je v prispevku Ali Anej Sam prodaja svoje knjige nasilno, ki je bil 17. januarja 2011 objavljen v oddaji Tednik na prvem programu TV Slovenija, kršila 1., 2., 3., 4., 5., 14., 15., 17., 20., 21. in 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Novinarka naj bi v prispevku, v katerem je poskušala ugotoviti, ali pritožnik prodaja knjige na neprimeren način, kršila 1. člen kodeksa (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam):

– Z navedbo, da „naj bi Marjan Bauer o njem (pritožniku) objavil, da ima aids“.

Pritožnik pojasnjuje, da Marjan Bauer ni o njem nikoli ničesar objavil, je pa res, dodaja, da je nekaj povsem drugega objavil Bojan Požar, ki je zapisal, da „naj bi bil (pritožnik) okužen z virusom HIV“. Da je v tem primeru „šlo za laž“, pa je razvidno tudi iz pravnomočne sodbe.

– Ker je o njegovih „tržnih prijemih za mnenje vprašala tudi Zvezo potrošnikov“ in naj bi si tako mnenje ustvarila, še preden je poiskala njegov odziv.

– S trditvijo, da bo Anej Sam za prodajo knjig „moral najti primernejši način“. Po mnenju pritožnika je sodba napisana na osnovi izjav sogovornikov o zapletu s knjigo, ki jo je Anej Sam poslal različnim redakcijam s pripisom „prišli jo bomo iskat“, vendar je nekatere redakcije niso vrnile.

S trditvijo, da bo pritožnik za prodajo knjig „moral najti primernejši način“, naj bi novinarka kršila tudi 2. člen (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) in 3. člen (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče).

Novinarka naj bi kršila 4. člen (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme):

– Ker je navedla, da je pritožnik „v sporu s pol Slovenije“. Po mnenju Aneja Sama je na ta način hotela ustvariti podobo „neučlovečenega posameznika“ oziroma južnjaka, ki izsiljuje nakup svojih knjig, pri tem pa je zamolčala pozitivne odzive državljanov na njegovo javno delovanje.

– Z objavo informacije „… na sodišču se bo srečal tudi s svojo hčerko Nives Celzijus, razvratnico hrvaškega rumenega tiska, Playbojevo zajčico in pisateljico. Ker je izjavila, da jo je psihično zlorabljal in prijateljem predstavljal kot ljubico“. Pri iskanju odgovora, ali Anej Sam izsiljuje nakup svojih knjig, je novinarka, pojasnjuje pritožnik, zamolčala dejstvo, da je zagrebško sodišče njegovo hčer v tem primeru že obsodilo (2006), kar je zapisano tudi v njegovi knjigi Kamo sutra, v kateri je objavljena razsodba.

– Ker je o njegovih „tržnih prijemih za mnenje vprašala tudi Zvezo potrošnikov“ in naj bi si tako ustvarila mnenje, še preden je poiskala njegov odziv.

Z navedbo, da „naj bi Marjan Bauer o njem (pritožniku) objavil, da ima aids“, naj bi novinarka kršila tudi 5. člen (ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti).

Očitane kršitve 14. člena (novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe) pritožnik ni pojasnil.

15. člen (novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja) naj bi novinarka kršila z navedbo, da je pritožnik „v sporu s pol Slovenije“. Pritožnik pojasnjuje, da gre pri tem za „ohlapna videnja“, ki jih novinarka podaja kot dejstva, kljub temu, da je „razpolagala z več dokaznega gradiva za nasprotno trditev“, saj so v knjigah Kam greš, Evropa in Kamo sutra, ki ju je novinarka prebrala pred pripravo prispevka, „objavljeni tudi odzivi državljanov“ na njegovo javno delovanje.

Novinarka naj bi kršila 17. člen (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti; poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti):

– Z objavo informacije, da „naj bi Marjan Bauer o njem (pritožniku) objavil, da ima aids“.

Informacije ni zapisal Marjan Bauer temveč Bojan Požar, pa še tu je šlo za drugačno vsebino, saj je navedel, da „naj bi bil (pritožnik) okužen z virusom HIV“. V primeru, da bi objava takšne informacije bila opravičljiva, pojasnjuje pritožnik, bi morala novinarka objaviti tudi, da je časopis informacijo zanikal. Da je „šlo za laž“, pa je razvidno tudi iz pravnomočne sodbe, za katero naj bi novinarka vedela.

Novinarka naj bi kršila 20. člen (novinar se mora izogibati narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin) in 21. člen (spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni), ker je v prispevku razkrila pritožnikovo nekdanje ime, čeprav, pojasnjuje Sam, že desetletja uporablja le eno ime. Kakor trdi, mu je z zlonamerno kontekstualizacijo sicer resnične informacije povzročila številne neprijetnosti in resne težave. Prepričan je namreč, da je javnost bolj občutljiva za balkanske „tržne prijeme“, če jih izvaja „južnjak“.

24. člen (če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti) pa naj bi kršila, ker je delodajalec novinarke – RTV Slovenija – v sporu s pritožnikom. Novinarka bi morala gledalce na to opozoriti oziroma se izločiti iz obravnave primera.

Novinarka Mojca Blažej Cirej je odgovorila na pritožbo Aneja Sama.

Kakor pojasnjuje, se je prispevka lotila na prošnjo kolega, ki se ni odzval sporočilom Aneja Sama, da bo samovoljno poslano knjigo prišel iskat, ker je ni predstavil gledalcem. Njen osnovni namen je bil analizirati neobičajen način prodaje knjig.

V uvodnem delu prispevka pa se ji je zdelo zanimivo predstaviti tudi pritožnika, ki je po njenem „zanimiva pojava“.

Podatke o Samu je pridobila na osnovi njunih telefonskih pogovorov in iz zapisov z interneta, tako da je za uvod v prispevek „zbrala par ocvirkov“.

Novinarka trdi, da je pritožniku jasno povedala, da je prispevek namenjen izključno neprimernemu načinu prodaje knjig, sam pa je očitno pričakoval nekaj drugega, saj naj bi že na snemanju zahteval, naj snemalec med drugim posname tudi pohvale društvu.

Prepričana je, da mu z omembo prvotnega imena in rojstnega kraja v Bosni ni naredila veliko škode, ker „s kakim nacionalizmom nimam težav“.

V odgovoru pa še omeni, da se Sama očitno ni dotaknila trditev Zveze potrošnikov o tem, da je njegov način ponujanja knjig nedovoljen, saj je prvega marca za podobno knjigo izstavil opomin pred tožbo in ga poslal pravni službi RTV Slovenija.

SKLEP:

Novinarka Mojca Blažej Cirej ni kršila 1., 2., 3., 4., 5., 14., 15., 17., 20., 21. in 24. člena Kodeksa novinarjev Slovenije

Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da novinarka ni kršila 1. člena kodeksa.

Navedba novinarke, da je novico o tem, da naj bi pritožnik imel aids, objavil Marjan Bauer, ni napačna. Bauer je bil namreč odgovorni urednik Slovenskih novic v času, ko je Bojan Požar pisal o tem, kako je Anej Sam na direktorico Ljubljanskega mestnega prevoza naslovil pismo, v katerem je trdil, da je okužen z virusom HIV, ki naj bi ga staknil na enem od avtobusov, za kar bo zahteval odškodnino, sicer bo to informacijo posredoval medijem. (vir: http://www.pozareport.si/Id=crna_kronika&View=novica&novicaID=250&type=connected&search=).

Tudi pri ostalih obtožbah kršitev 1. člena kodeksa – da je novinarka za mnenje o tržnih prijemih vprašala Zvezo potrošnikov in si ustvarila mnenje še pred odzivom pritožnika, ter da je sodbo o tem, da bo moral „najti primernejši način“ napisala na osnovi izjav sogovornikov, vpletenih v primer – NČR ni ugotovilo kršitve. 1. člen namreč narekuje, da mora novinar preverjati točnost zbranih informacij, kar je novinarka naredila s pomočjo svojih sogovornikov. Predstavnik Zveze potrošnikov v prispevku pojasni, da je takšen način prodaje zakonsko prepovedan, zaključek novinarke, da bo Anej Sam moral „najti primernejši način“, pa je v resnici milejši povzetek izjave predstavnika Zveze potrošnikov, ki med drugim pove, da „se takšno ravnanje podjetja šteje kot agresivna poslovna praksa“.

NČR obenem meni, da je pri izenačenju okužbe z virusom HIV in aidsom šlo bolj za površen spregled, kakor za nepreverjeno informacijo, saj novinarka tudi v odgovoru navaja, da ji je pritožnik v telefonskem pogovoru povedal, „kako je s potrdilom, da ni hiv pozitiven, lovil odg. urednika Bauerja“.

S trditvijo, da bo pritožnik za prodajo knjig „moral najti primernejši način“, novinarka ni kršila 2. člena, saj podatkov in dejstev v tem primeru ni predstavljala na nekorekten in osebno žaljiv način, temveč je zaključek oblikovala na osnovi izjave predstavnika Zveze potrošnikov, da je takšen način prodaje zakonsko prepovedan, pa tudi na osnovi izjav drugih sogovornikov, ki so osvetlili zaplet in pojasnili, kako nove knjige medijem običajno ponudijo v oceno.

Z omenjeno navedbo tudi ni kršila 3. člena, saj je iz prispevka razvidno, da je bil pritožnik enakovreden sogovornik v prispevku, prav tako pa je očitno, da je bil seznanjen s stališči ostalih sogovornikov in se je nanje lahko neposredno odzval.

Novinarka ni kršila 4. člena kodeksa, saj po mnenju NČR ni zamolčala nobenih informacij, ki so bile ključne za razumevanje teme, ki jo je obravnaval prispevek.

Novinarka ni kršila 5. člena, saj je v navedbi, da „naj bi Marjan Bauer o njem (pritožniku) objavil, da ima aids“, z uporabo pogojnika gledalce in gledalke opozorila, da objavlja nepotrjeno informacijo.

Očitane kršitve 14. člena (novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe) pritožnik ni pojasnil, zato se NČR o njej ni izreklo.

Z navedbo, da je pritožnik „v sporu s pol Slovenije“, novinarka ni kršila 15. člena. Po mnenju NČR v tem primeru ne gre za komentar, ki bi moral biti ločen od informacij, temveč za prispodobo, ki je del predstavitve pritožnika, s katero je novinarka vpeljala nadaljevanje prispevka.

Z navedbo, da „naj bi Marjan Bauer o njem (pritožniku) objavil, da ima aids“, novinarka ni kršila 17. člena. NČR ponovno ugotavlja, da je sicer v prispevku površno izenačila okužbo in bolezen. Vendar je podatek, povezan z okužbo HIV, kakor trdi tudi novinarka, širši javnosti dostopen na spletni strani društva Jasa (http://www.onezimosvet.si/unlimitpages.asp?id=5), kjer avtor besedila ugotavlja, da so v medijih o Aneju Samu lahko brali najrazličnejše diskvalifikacije. NČR prav tako verjame novinarki, da ji je ta podatek v telefonskem pogovoru omenil sam pritožnik, ki je informacijo tudi prvi razširil in svojo zasebnost izpostavil javnosti v pismu direktorici Ljubljanskega mestnega prevoza.

Z razkritjem pritožnikovega nekdanjega imena novinarka ni kršila 20. člena kodeksa. Navedbe nekdanjega imena Aneja Sama po mnenju NČR v novinarkinem prispevku ni mogoče kar neposredno prepoznati kot narodnostno in geografsko stereotipizacijo, ki se je mora novinar sicer izogibati.

Z razkritjem imena pa ni kršila niti 21. člena, saj v prispevku ni pozivala k nasilju ali širila sovraštva, nestrpnosti in drugih oblik sovražnega govora.

Novinarka po mnenju NČR ni kršila 24. člena. Iz prispevka je povsem razvidno, da gre za spor med pritožnikom in nekaterimi kolegi novinarke z RTV SLO, zato tega ni bilo potrebno še posebej omenjati. Da zaplet rešuje pravna služba RTV SLO, pa v izjavi pojasni Sašo Hribar. Novinarka ni bila osebno vpletena v spor z Anejem Samom, o katerem je poročala, in se ji zato ni bilo potrebno izločiti iz obravnave primera.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 22. aprila 2011

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča