Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) proti Anuški Delić, Delo

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Nina Jerman, Nada Ravter in Lea Širok (člani), je na seji 2. junija 2011 v primeru Združenje novinarjev in publicistov proti Anuška Delič, Delo, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) proti Anuški Delić, Delo

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), zanj Igor Kršinar, Anuški Delić očita kršenje 1., 2. in 3. člena novinarskega kodeksa v prispevku (komentarju) z naslovom Manevriranje, objavljenem v Delu 17. 1. 2011.

1. in 2. člen (ki novinarju nalagata, da mora preverjati točnost informacija, se izogibati napakam, svoje napake popraviti ter se izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) naj bi kršila z naslednjim zapisom: »Do poziva Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) naj se tisti avtorji, ki so v brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres objavljali pod psevdonimom, ne odzovejo vabilu parlamentarne komisije in torej ne pričajo, se je na prvi posluh morda kočljivo opredeliti.«

Pritožnik pojasnjuje, da v svojem javnem pozivu tega ni nikjer zapisal. Zapisal je le, naj se vabilu ne odzovejo novinarji, ki bodo pozvani pred komisijo. To pomeni, pojasnjuje, da je ZNP nasprotovalo zasliševanju novinarjev pred komisijo, ne pa tistih, ki so za omenjene brezplačnike morebiti pisali pod psevdonimi. ZNP, pravi pritožnik, ne ve, kdo je pisal za brezplačnike, prav tako ne, ali so bili to novinarji in ali so pisali pod psevdonimi. Sicer pa če je neki novinar povabljen pred komisijo, dodaja, to še ne pomeni, da je tudi dejansko pisal za omenjena brezplačnika.

1., 2. in 3. člen (slednji novinarju nalaga, da si pridobi odziv tistih, ki jih zadevajo informacije, ki vsebujejo hude obtožbe) naj bi novinarka kršila tudi z zapisoma: »Doslej zbrane informacije o brezplačniških psevdonimarjih kažejo, da so bili med njimi zlasti novinarji tednikov Reporter in Demokracija, zato je poziv ZNP, katerega člani so tudi sodelavci navedenih medijev, še kar prozoren.« in pa »Poglejmo. Imamo cehovsko združenje, katerega člani so psevdonimarji, pri čemer je treba vedeti, da je psevdonim denimo zaščita smrtno ogroženega novinarja, ne pa pisca vsakršnih člankov.«

Pritožnik zatrjuje, da sta oba zapisa neresnična. Po njegovem mnenju nobena dosedanja informacija ne kaže, da so bili med brezplačniškimi psevdonimarji zlasti novinarji Reporterja in Demokracije, zato poziv ne more biti »prozoren«. Prav tako, zatrjuje, ni za zdaj nobenega dokaza, da so člani ZNP »psevdonimarji«. Za tako resno obtožbo novinarka tudi ni poskušala dobiti odziva ZNP. Pritožnik še dodaja, da bi novinarka morala pisati na podlagi preverjenih dejstev, čeprav je bil prispevek napisan v obliki komentarja, in da so Delo pozvali k objavi popravka navedenih citatov, vendar ga je zavrnilo. Objavili so ga – tako pritožnik – šele po predaji zadeve odvetniku.

Novinarka je na pritožbo odgovorila in vse očitke zavrnila. Na treh in pol straneh je obširno predstavila tudi ozadje zadeve »brezplačniki«, ki jo že dve leti sistematično raziskuje. Kot poudarja, so bili članki v obeh brezplačnih tednikih z nekaj izjemami skoraj izključno podpisani s psevdonimi, NČR pa je v dveh razsodbah razsodilo, da je šlo za plagiate.

Očitek, da je kršila 1. in 2. člen, je po njenem neutemeljen, ker da zapisano temelji na preverjenih in preverljivih dejstvih. V zvezi z očitkom, da je kršila kodeks v zapisu »Do poziva Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) naj se tisti avtorji, ki so v brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres objavljali pod psevdonimom, ne odzovejo vabilu parlamentarne komisije in torej ne pričajo, se je na prvi posluh morda kočljivo opredeliti.« novinarka navaja, da omenjeni poziv novinarjem »vobče še ne izključuje, da to ni tudi poziv potencialnim novinarjem, ki so ali bi pisali pisali pod psevdonimom – ne nujno, lahko pa.« Navaja, da se je izjava ZNP nanašala na napoved predsednice preiskovalne komisije Melite Župevc, da bo komisija zaslišala znana novinarska imena, ki so objavljala pod psevdonimi. (Župevčeva je namreč 21. decembra lani na novinarsko vprašanje, kdo so bili pisci, ki so objavljali pod psevdonimi, po navedbah Deličeve na novinarski konferenci odgovorila: ‘Ne, kot rečeno, jih ne želim izpostavljati. Lahko pa povem, da gre za znana novinarska imena. Imeli bodo možnost, da pridejo pred preiskovalno komisijo, in to je to.’) Četudi drži, da v izjavi ZNP ni navedlo, da bo komisija zaslišala psevdonimarje, je zapisala novinarka, je to lahko kvečjemu napaka Združenja in ne njenega napačnega sklepanja. Meni tudi, da je ZNP sporno navedbo vzelo iz konteksta, saj se v komentarju ukvarja s točno določenimi novinarji, ki so pisali pod psevdonimom v Slovenskem tedniku in Ekspresu, in da se spreneveda, ker da je komisija napovedala točno določena zaslišanja.

Novinarka nadalje ZNP očita trhlost argumentov za navedbo, da ne vedo, kdo je pisal za brezplačnika, ali so zanje pisali novinarji in ali so pisali pod psevdonimi. Navaja, da sta zanju (s svojimi imeni) pisala člana ZNP dr. Matej Makarovič in dr. Matej Tomšič ter da je Robert Teršek, direktor podjetja Zame-tek, ki je izdajalo Ekspres, poleg tega komisiji povedal, da uvodničarka Nika Albreht ne obstaja in da so v člankih, ki jih je napisalo več avtorjev, uporabljali psevdonime. Meni, da je težko verjeti, da ZNP ne ve, da so avtorji člankov v brezplačnikih uporabljali psevdonime; ta argumentacija, dodaja, je neveredostojna.

Zavrača tudi očitke, da je kršila kodeks z navedbami, ki jih vsebujeta druga dva citirana zapisa v pritožbi. Novinarka med drugim pojasnjuje, da zgodbo o brezplačnikih še raziskuje in da razpolaga z zaupnimi in javno dostopnimi informacijami o avtorjih brezplačnikov. Navaja, da je že omenjeni Teršek na zaslišanju povedal, da je za Ekspres pisal pokojni urednik STA in član ZNP Borut Meško, ki ni nikjer naveden kot avtor, torej je pisal pod psevdonimom. Sklicuje se tudi na Ano Jud, nekdanjo sodelavko Igorja Kršinarja, ki je zapisala, da je pod psevdonimi za Slovenski tednik pisal Silvester Šurla, kar je v svoji knjigi, kot opozarja, dokumentiral Boris Vezjak. Opozarja tudi na razsodbe NČR o plagiatih (Perčič proti Kovačiču in Lasbaherju in Vezjak proti Berlecu, odgovornemu uredniku Demokracije ) in s tem v zvezi na ugotovitev NČR, da je skrajno neverjetno, da bi dva neodvisna novinarja oblikovala besedno enaka komentarja in stališča v dveh različnih besedilih. Novinarka še opozarja, da je štiri dni pred objavo komentarja zapisala, da so novinarji, ki so pisali pod psevdonimi, večinoma novinarji Reporterja in Demokracije, pa Delo ni dobilo zahteve za objavo popravka od navedenih tednikov. Novinarka zatrjuje, da tudi po zaupnih, a zanesljivih informacijah, s katerimi razpolaga, ve, da so »nekateri člani ZNP« za brezplačnika pisali pod psevdonimi. Očitek o kršitvi 3. člena (ta se nanaša na pridobitev odziva druge strani, ko gre za hude obtožbe) zavrača z utemeljitvijo, da je navajala podatke, ki so temeljili na kopici javno dostopnih podatkov, ki jih ZNP ni zanikalo, zaradi česar je sklepala, da omenjene navedbe prič in nekdanje novinarske sodelavke ter dokazano avtorstvo dveh članov ZNP v Ekspresu za ZNP ne pomenijo hudih obtožb. Vsi poimensko izpostavljeni novinarji in publicisti, navaja, namreč so člani ZNP.

Novinarka še navaja, da za objavo popravka nima pristojnosti, da je bil prvi popravek po pojasnilih pristojen napisan žaljivo in da so nato na Delu objavili novo, precej krajšo različico. Na koncu dodaja svoje mnenje, da je nekoliko nenavadno, da se je ZNP s pritožbo obrnilo na NČR, saj so ustanovili svoje razsodišče, s poudarkom, da je nesmiselno, da o njihovih članih presoja NČR, in da razsodišče ZNP še vedno ni razsodilo o njeni pritožbi zoper odgovornega urednika Reporterja Silvestra Šurle, medtem ko je NČR o isti zadevi razsodilo že decembra lani.

SKLEP:

Anuška Delić ni kršila 1., 2. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarka je v svojem odgovoru navedla dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o povezavah med brezplačnikoma in ZNP oziroma nekaterimi člani ZNP, ki so pisali za brezplačnike, ter novinarji Reporterja in Demokracije. Navedeno potrjuje njeno mnenje, da je težko verjeti, da v ZNP ne vedo, kdo je pisal za brezplačnike, ali so za brezplačnike pisali novinarji in ali so pisali pod psevdonimi. Prav tako je na mestu njeno pojasnilo, da je predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje brezplačnike, napovedala zaslišanje znanih novinarskih imen, ki naj bi pisala pod psevdonimom, in da je torej poziv novinarjem, naj se ne odzovejo vabilu komisije, obenem tudi poziv novinarjem, ki so pisali pod psevdonimom. Izjavo ZNP je tudi po mnenju NČR treba razumeti v tem kontekstu. Obenem NČR ugotavlja, da je novinarka sporno trditev v komentarju – da je ZNP k neodzivanju na vabilo pozvalo avtorje, ki so v brezplačnikih objavljali pod psevdonimi – formulirala nenatančno, zaradi katere bi bil lahko nepoučeni bralec zaveden. Ne drži, da so poziv naslovili eksplicitno na pisce s psevdonimi. Drži, da je ZNP svoj poziv naslovilo na (vse) novinarje, ki bodo pozvani na zaslišanje, in da novinarjev, ki so domnevno pisali pod psevdonimi, ni omenjalo. NČR je presodilo, da omenjena nenatančnost vseeno ne pomeni kršitve kodeksa, saj je z vidika konteksta možno tudi drugačno razumevanje poziva (glej izjavo Melite Župevc v obrazložitvi primera).

V navedbi, da doslej zbrane informacije o brezplačniških psevdonimarjih kažejo, da so bili med njimi zlasti novinarji Reporterja in Demokracije, NČR ni prepoznalo kršitve kodeksa. Informacije, s katerimi je razpolagala – v odgovoru NČR jih je navedla – res kažejo na to. Upravičena je tudi navedba novinarke, da ne drži očitek oziroma trditev pritožnika, da nobena dosedanja informacija ne kaže, da so člani ZNP »psevdonimarji«. Novinarka je to dokazala vsaj za enega (pokojnega Boruta Meška). NČR ob tem opozarja tudi na svoje ugotovitve v razsodbi Franci Perčič proti Gregorju Kovačiču, novinarju Slovenskega tednika, in Andreju Lasbaherju, odgovornemu uredniku Slovenskega tednika iz decembra 2008. V tej razsodbi/stališču smo zapisali: ‘Na koncu NČR dodaja, da se je tudi v tem primeru pokazalo, da so sporni članki v obravnavanih časnikih, podpisani s psevdonimom, najbrž delo enega avtorja ali imajo isti pisni vir. Le mesec dni po objavi spornega članka v Slovenskem tedniku, 18. avgusta 2008, je bil namreč v Reporterju objavljen vsebinsko podoben članek oziroma članek z enakimi poudarki in celo z enakimi izrazi, ki ga je podpisala Biserka Karneža Cerjak in je v bistvu le razširjena inačica članka v Slovenskem tedniku. Očitno gre za ciljno naravnana članka, katerih namen je diskreditacija pritožnika, posredno pa tudi predsednika RS.’ Tudi ta ugotovitev NČR posredno potrjuje trditvam novinarke.

Drugega člena kodeksa novinarka ni kršila, saj podatkov in dejstev v komentarju ni predstavljala nekorektno, osebno žaljivo. Za svoja stališča je NČR predstavila tudi vrsto okoliščin in podatkov, na katerih je utemeljila svoje mnenje.

Tretjega člena novinarka ni kršila, saj v komentarju ni šlo za hude obtožbe, še posebej, ker so bile nekatere trditve že javno objavljene, pa se nanje prizadeti niso odzvali.

Glede objave popravka se NČR ne izreka, saj to ureja zakon o medijih.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 15. junija 2011

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča