Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Mojca Ramšak, Neža Kogovšek Šalamon, Davorin Koron in Lea Širok, je na seji 11. aprila 2012 v primeru Cita Štrovs proti novinarju Dela Janezu Markešu ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Cita Štrovs proti novinarju Janezu Markešu, Delo
Pritožnica Cita Štrovs meni, da je v članku Skrivno življenje Cite Štrovs, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, 3. februarja 2012, novinar Janez Markeš kršil več členov kodeksa slovenskih novinarjev. 2. člen naj bi kršil, ker je komentar do nje osebno žaljiv, naslov pa da je zavajajoč, saj sploh ne govori o skrivnem življenju Cite Štrovs, s čemer naj bi prekršil tudi 10. člen. Novinar, pravi pritožnica, jo je poklical domov in »začel zasliševati, češ zakaj pišem na Delu.si anonimne komentarje.« Poslal ji je tudi vprašanja po elektronski pošti, na katera mu je odgovorila. Meni, da uredništvo spletnega portala Delo.si ni pooblaščeno dajati osebnih podatkov anonimnih komentatorjev novinarjem (ki sploh niso člani tega uredništva). Prav tako je prepričana, da je novinar ni mel pravice klicati domov in preverjati njenih osebnih podatkov. Med vprašanji je bilo tudi to, ali je članica politične stranke. Odgovora na to pa od nje po mnenju pritožnice ne bi smel zahtevati. Pravi, da je o tem obširneje pisala na spletnem Delu. Zato misli, da je novinar uporabil nedovoljen način za zbiranje podatkov (zasliševanje na domu, zahteva po razkritju strankarske pripadnosti), s čimer da je kršil 12. člen kodeksa. 17. člen pa naj bi kršil, ker ni spoštoval njene pravice do zasebnosti, ker je neupravičeno postavil njeno ime v naslov članka in jo predstavil kot »osebo, ki vzbuja vtis psihološko spodletele osebnosti.« Trditve novinar z ničemer ne utemelji… »Pa tudi, če sem spodletela osebnost,« pravi pritožnica, »kaj to Markeša in vesoljno slovenstvo briga«. Ker je Markeš pisal iz osebne prizadetosti (njegove komentarje je večkrat kritizirala), naj bi kršil tudi 24. člen.
Novinar Janez Markeš zavrača očitke in najprej opozarja na nadnaslov Medijska in politična kultura, ki da natanko kaže, kakšna je poanta članka, govori namreč o kulturi sistematičnih političnih, družbenih, osebnih in podobnih diskvalifikacij, usmerjevanih po političnih ciljih tedanje oblasti. Članek ugotavlja, da gre za prakso, ki najeda temelje demokracije. Na pritožničine očitke o kršitvah Kodeksa pa navaja svoje ugovore. Meni, da v članku ni osebnih žalitev, s katerim bi kršil 2. člen kodeksa, govori pa o žaljivem predstavljanju dejstev, nekorektnosti in osebni žaljivosti v pisanju Cite Štrovs, torej o njenem žaljivem početju. Novinarska pravica in dolžnost avtorja je, da zavržna dejanja poimenuje kot zavržna. Pritožnica je sama nedosledna, ko mu očita zavajajoč naslov Skrivno življenje Cite Štrovs, hkrati pa zatrjuje, da je vsebina članka usmerjena proti njej. Sicer pa naslov ni nujno zgolj povzetek vsebine. V danem primeru se naslov bolj kot na konkretno Cito Štrovs nanaša na sindrom, ki ga ta predstavlja. Markeš meni, da ni kršil 10. člena kodeksa. Za pridobivanje podatkov ni uporabil nedovoljenih načinov, zaradi katerih naj bi kršil 12. člen, saj je vse dobil po zakoniti metodi. Do registracijskih podatkov Cite Štrovs je v uredništvu prišel, ko je izkazal upravičen interes, do njenega naslova pa prek telefonskega imenika po sistemu poskusov in napak, potem, ko ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je poslal po spletnem naslovu. Ni bilo zasliševanja, uradno se je predstavil in ji povedal, da gre za članek.
Cita Štrovs je sama vstopila v javni prostor, celo javni prostor diskvalifikacij, kar je ravno predmet članka. V tem primeru je javni interes pretehtal, saj gre deviantnost spletne (anonimne) diskvalifikacije šteti v družbeno zavržnost, ki odgovarja merilom vzbujanja pozornosti in novinarja zavezuje k obravnavi. Razkrita ni bila zasebnost pritožnice, temveč ravno narobe, njena žaljiva »javnost«, ki je bila skrita za psevdonimom. Z drugimi pisci na forumu, nastopajočimi v članku, se je dogovoril za anonimnost, pritožnica pa mu je zabrusila: »Briga me«, torej da ji je vseeno. Zato, pravi novinar, kršitve 17. člena ni bilo. Prav tako meni, da ni kršil 24. člena – Cita Štrovs je diskvalifikacije pogosto naslavljala na vse novinarje, tudi na vse novinarje Dela in na celotno Delo samo. Če bi upoštevali njeno razlago 24. člena, torej nihče od novinarjev ne bi smel pisati o njej, čeprav ona venomer piše o njih. V besedilu pa je tudi jasno razvidno, da sam ne obravnava konkretnega (osebnega) primera, temveč splošni problem konkretnih spletnih diskvalifikatorjev, katerih reprezentativni predstavnik je Cita Štrovs.