Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Mario Belovič, Vasja Jager, Nina Jerman, Jernej Rovšek, Lea Širok, Uroš Gramc (člani), je na seji 20. 5. 2014 v primeru Zveza domoljubnih društev Hervardi proti Eriku Valenčiču (novinar TV Slovenija) in Kseniji Horvat Petrovčič (odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija) ugotovilo, da novinar in urednica nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
PRIMER: Zveza domoljubnih društev Hervardi proti Eriku Valenčiču in Kseniji Horvat Petrovčič (TV Slovenija)
Pritožnik navaja, da sta novinar in urednica prekršila več točk Kodeksa novinarjev Slovenije z objavo dokumentarnega filma Dosje: Koalicija sovraštva, ki je bil predvajan 28. januarja 2014 na programu TV Slovenija 1. Pritožnik trdi, da dokumentarec vsebuje več neresničnih trditev o naravi in delovanju Zveze Hervardi. Novinar Valenčič je namreč med drugim Hervarde označil kot „ksenofobne“ in jim pripisal „naravno zavezništvo“ s člani organizacije Tukaj je Slovenija in neonacističnimi skupinami; trditev je podkrepil z opisom protestnega shoda na Dragonji aprila 2008, na katerem je bilo prisotnih več deset pripadnikov omenjenih združenj. Ta so se nameravala ponovno zbrati aprila 2009 na shodu, ki je bil po Valenčičevih trditvah sklican z namenom, da se prepreči gradnja džamije v Ljubljani (zborovanje je bilo na koncu odpovedano). Vse omenjene skupine je novinar v dokumentarcu označil kot „skrajne desničarje“. Poleg tega je še poročal, da Hervardi organizirajo „paravojaška usposabljanja“ ter da je bil njihov predsednik Andrej Šiško leta 2006 pravnomočno obsojen zaradi poskusa umora.
Pritožnik trdi, da so vse omenjene navedbe neresnične in zavajajoče, s čimer naj bi dokumentarec prekršil 1. člen Kodeksa („Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti.“). Hervardi naj ne bi bili zavezniki neonacistov, temveč njihovi nasprotniki, kar naj bi bilo med drugim razvidno tudi iz njihove predstavitve na spletni strani Združenja, v kateri nedvoumno obsojajo italijanski fašizem in nemški nacizem. Sporni shod na Dragonji pa je sklical Zavod 25. junij in se mu je „lahko pridružil, kdorkoli je želel.“ Neuspeli protest iz leta 2009 pa naj ne bi bil naperjen proti gradnji džamije, temveč naj bi se formalno imenoval „Shod za svobodno Slovenijo“. V zvezi s paravojaškimi usposabljanji pritožnik zatrjuje, da je novinar svoje trditve zasnoval na opisu komemoracije v počastitev Pohorskega bataljona in da ni šlo za urjenje. Navedbe o pravnomočni obsodbi predsednika Hervardov pa po mnenju pritožnika nimajo zveze z delovanjem organizacije in so bile izrečene zgolj z namenom, da se oblati združenje.
Pri pripravi dokumentarca se novinar ni obrnil na Hervarde, da bi preveril te trditve, s čimer naj bi prekršil 3. člen Kodeksa („Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo…). Z označbami o Hervardih kot skrajnih desničarjih ksenofobih, desničarskih ekstremistih in naravnih zaveznikih neonacistov pa naj bi škodil ugledu Združenja, s čimer naj bi dokumentarec prekršil 2. člen Kodeksa („Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.“). V podkrepitev svojih trditev je novinar v dokumentarcu predstavil slikovno gradivo s spletne strani Hervardov; pritožnik trdi, da jih je predstavil v „izkrivljeni luči“, s čimer naj bi deloval v nasprotju s 4. členom Kodeksa (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.).
Novinar je na pritožbe odgovoril prek pooblaščenca in jih zanikal. Pojasnil je, da dokumentarec temelji na dejstvih, do katerih je prišel v šestih letih preiskovanja tega področja ter da poleg javno predstavljenega gradiva razpolaga s celo vrsto dodatnih dokazov, ki pa jih v celoti ni mogel objaviti. Sam se je osebno udeležil spornega shoda na Dragonji, kjer se je lahko prepričal o usklajenosti Hervardov z neonacisti, s katerimi so skupaj vzklikali nacistična gesla. Glede protesta v Ljubljani pa navaja, da je bil njegov namen izražanje nasprotovanja gradnji džamije in da ga je organizator „za potrebe odnosov z javnostmi“ naknadno preimenoval v Shod za svobodno Slovenijo. Navedbe o skrajni ksenofobni naravi Združenja je v odgovoru podkrepil s konkretnimi zapisi s spletne strani Hervardov (da bo multikulturalizem uničil slovenski rod; da smo „drugorazredni državljani napram Ciganom“; da „Afrika ne daje nikomur nič – z izjemo aidsa“ in podobno). Poleg tega je o povezavi med Hervardi in desničarskimi skrajneži do sedaj poročalo že več medijev.
Da Hervardi pod krinko „gozdnih taborov“ organizirajo vojaška usposabljanja, je novinarju potrdilo več kredibilnih virov. To dokazujejo tudi fotografije z domnevne „komemoracije“ v počastitev Pohorskega bataljona; na njih so prikazani pripadniki Hervardov z avtomatskimi puškami in med vojaškimi manevri. Novinarjev pooblaščenec še poudarja, da zgolj spletni zapis o nasprotovanju desnim totalitarizmom sam po sebi ni zagotovilo tovrstne prakse, kar po njegovem potrjujejo tudi omenjeni dokazi. Glede predstavitve predsednika Hervardov pa pooblaščenec pojasnjuje, da je novinar v dokumentarcu predstavil voditelje vseh treh skrajnih združenj, saj so ta organizirana strogo hierarhično, vse predstavitve pa temeljijo na jasnih dokazih, ki so v filmu tudi predstavljeni.
Na tej osnovi novinar prek pooblaščenca zanika kršenje 1. člena Kodeksa. Na osnovi zbranih in predstavljenih dejstev tudi utemeljuje, da označbe o skrajni naravi Hervardov in njihovih povezavah z ostalimi desničarskimi ekstremisti niso neupravičene in tako zanika kršitev 2. člena. Obenem novinarjev pooblaščenec pojasnjuje, da avtor dokumentarca med njegovo pripravo ni skušal pridobiti odziva oziroma stališč Hervardov, saj so mu ta dobro znana, med drugim tudi iz sodnega procesa pred sodiščem v Novem mestu, kjer je pritožnik (neuspešno) tožil novinarja zaradi razžalitve. Za nameček nudi spletišče Hervardov izčrpne informacije o njihovi naravi ter podrobnosti o njihovem delovanju. Novinar tako zanika kršitev 3. člena Kodeksa. V odgovoru na očitano kršitev 4. člena pa pooblaščenec odgovarja, da je prav pritožnik tisti, ki zavaja s selektivnim sklicevanjem na objavljene fotografije; iz celotne reportaže o „polaganju vencev“ na Pohorju je namreč jasno razvidno, da je vmes potekalo tudi vojaško urjenje Hervardov, kar pa so slednji – za razliko od novinarja – zamolčali.