Iztok Šterbenc proti novinarki Ireni Divković Milanović, Slovenske Novice


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Vasja Jager, Nina Jerman, Neža Kogovšek Šalamon in Lea Širok (člani), je na seji 30. 9. 2014 v primeru Iztok Šterbenc proti novinarki Ireni Divković Milanović, Slovenske novice, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Iztok Šterbenc proti novinarki Ireni Divković Milanović, Slovenske novice

Pritožnik Iztok Šterbenc meni, da je novinarka Irena Divković Milanović v članku Od catch the cash do rajskega Hvara, objavljenem v Slovenskih novicah, kršila 1. ,2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Prvi člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti…) naj bi kršila, ker ni preverila zbranih informacij. Če bi jih, bi lahko ugotovila, da je bil Iztok Šterbenc v zvezi z igro Catch the Cash do leta 2002 na sodiščih pravnomočno oproščen v vseh primerih, ki jih navaja novinarka. (Kopij sodnih odločb ni priložil – le svoje povzetke). Denar, pridobljen v igri Catch the cash, je, kot pravi, vrnil organizatorju igre, ne glede na to pa mu je davkarija zaračunala 12. 670. 719,00 tedanjih tolarjev davka. To, da je denar vrnil, je, kot pravi, novinarka zamolčala. Povrh vsega je bila igra Catch the cash tedaj zakonita, saj je ni prepovedoval noben zakon. Sam si je prizadeval, da bi igra prišla pred sodišče, kjer naj bi se razkrilo ozadje organizacije igre, sodelovanje državnih organov, vključno s policijo, in kjer bi imel končno možnost dokazati, da je ves prejeti denar tudi vrnil. Kazenska ovadba iz leta 1992 se namreč nanaša le na kaznivo dejanje davčne utaje, ne pa na sodelovanje v igri. Novinarka je pisala, da so pred dvema desetletjema državo in državljane skubili organizatorji goljufivih iger na srečo, med njimi tudi z igro Catch the cash, ki naj bi jo proti koncu leta 1991 na sestanku v neki pivnici v Londonu ustvarili Tomo Tanjšek, Rok Kovačič in Iztok Šterbenc, pri kateri naj bi bil po mnenju nekaterih slednji med idejnimi tvorci. Pritožnik trdi, da do leta 2004 sploh še ni bil v Angliji. Novinarka omenja znanstvo z Andrejem Oblakom, ki je kot predstavnik Hypo banke omogočal visoke kredite prijateljem, a gre za ljudi, s katerimi, trdi pritožnik, se ni družil. Novinarka pa, tako Šterbenc, ne omenja drugih pomembnih organizatorjev v igri Catch the cash (Grege in Helene Banič, Gregorja Prosenca – Andree, »niti kriminalista, ki je tedaj varoval dogajanja, danes pa da je namestnik predsednika KPK«). Prav tako Iztok Šterbenc zavrača tesnejše poznanstvo s Cirilom Gradišarjem, direktorjem propadlega EXOCOM-a, pri katerem naj bi bil po navedbah v članku Šterbenc najbližji sodelavec. (Šterbenc naj bi se po novinarkinem pisanju pokesal in v izjavi, objavljeni v Mladini, dejal, da je eden redkih, ki je skušal napako popraviti tako, da je denar vrnil).

Igra Catch the cash, povzemamo iz članka, je začela v letu 1993/94 izgubljati zamah. Razočarani udeleženci igre so namreč pritisnili na preiskovalne organe, kar pa po pisanju novinarke ni sprožilo resnejše preiskave. »Pozneje”, navaja novinarka drug članek iz Slovenskih novic, »je prišlo na dan, da je pomočnik direktorja VIS Roman Jeglič, (ki se je po navedbah Cirila Gradišarja sestajal s tvorci igre, op. NČR) »že marca 1992 predlagal postopno ugašanje zadeve… Mimogrede, ko so leta 1994 prišle na dan podrobnosti o veliki potegavščini v igri Catch the Cash, se je Jeglič umaknil v daljnjo Rusijo.« Pritožnik domneva, da je članek pisan po naročilu in povezan z dejstvom, da je sam oster kritik občinske in državnih oblasti. Neresnična naj bi bila tudi novinarkina trditev, da je država Florida zoper njega uvedla postopek zaradi zadolžnice za 10.000 dolarjev, ki jih ni vrnil. Sam trdi, da to ni res, saj da je sam položil leta 2007 10.000 dolarjev na Bill-bondov račun in je potemtakem dolžna ta denar Florida njemu in ne on njej. Dokumentov o tem ni predložil.

Drugi člen (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.) naj bi novinarka prekršila, ker je o njem navajala nekorektne in osebno žaljive podatke, tretji člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov.) naj bi bil kršen z zapisanimi trditvami, da je pritožnik v igri Catch the cash obogatel. Sodišče je ugotovilo drugače, novinarka pa sploh ni poiskala odziva pri njem. Ni mu jasno, zakaj bi po 23 letih slovensko javnost zanimalo, kje živi Iztok Šterbenc danes. Četrti člen (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) pa naj bi novinarka prekršila, ker je zamolčala pravnomočno oprostilno sodbo, v kateri je sodišče ugotovilo, da z igro Catch the cash pritožnik ni obogatel in da je priigrani denar vrnil.

Novinarka Irena Divković Milanović je na pritožbo odgovorila, se opravičila, ker zaradi bolezni (priložila je odpustnico iz bolnice) ni konkretno izpodbijala posameznih navedb. Je pa zato priložila fotokopije dokumentov, na podlagi katerih je pisala članek. Med njimi so dokazila o floridski aretaciji Iztoka Šterbenca, potrdilo o varščini 10.000 dolarjev, ki jo je izplačala ameriška zavarovalnica International Fidelity Insurance Company iz Kalifornije, razsodbo o varščini, izpisek iz zemljiške knjige o lastništvu apartmaja v Jelsi na Hvaru ter slovenske, češke in hrvaške izpise o registraciji podjetij drugih ljudi, omenjenih v njenem članku, ki naj bi bili neposredno ali posredno povezani s pritožnikom. Po njenem je Iztok Šterbenc nad njo izvajal mobing, saj je svoje pritožbe poslal na desetine naslovov.

SKLEP:

Irena Divković Milanović je kršila 1., ni pa prekršila 2., 3. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR je obravnavalo zgolj tiste dele članka, na katere se je pritožnik pritožil neposredno. V vprašanje, zakaj je po tolikih letih treba obnavljati dve desetletji staro zgodbo, se razsodišče ni spuščalo, saj gre za uredniško odločitev, posegi vanjo pa niso v pristojnosti NČR.

Novinarka v besedilu ni trdila, da je bila igra Catch the cash nezakonita in da je bilo potemtakem ravnanje Iztoka Šterbenca v nasprotju z zakonom. Poleg tega tudi pritožnik sam zatrjuje, da so sodišča v zvezi s tem obravnavala neki drug prestopek, torej utajo davka. Tega pa je moral, ne glede na to, da sodišča niso ugotovila kaznivega dejanja, kot pravi tudi sam, vseeno plačati. NČR, razen njegove izjave, objavljene v Mladini in povzete v Slovenskih novicah, nima v rokah nobenega dokumenta, ki bi potrjeval, da je denar vrnil organizatorjem igre. Tudi preostale pritožnikove navedbe razsodb različnih sodišč nakazujejo, da so se ta odločala predvsem o tem, ali je utajil davek ali ne. Obstaja vprašanje, zakaj je moral kljub temu nakazati (po lastni trditvi) sorazmerno velik odmerek davka v višini 12.670.719 sit, kar bi lahko potrjevalo, da davčna uprava meni, da je njegov tedanji dohodek upravičeval tak odmerek dohodnine. Zgodbe o sodnih odločbah v članku Irene Divković Milanović res ni, razen že omenjene izjave v Mladini o vračilu denarja, toda sodišča se niso ukvarjala z legalnostjo igre Catch the Cash in domnevnimi nezakonitimi postopki njenih organizatorjev, ampak z vprašanjem davčne utaje, s katero pa se članek ukvarja zgolj s pozicije neučinkovitosti, natančneje nepripravljenosti države pri kaznovanju vsaj moralno spornih ravnanj. Bolj kot odločitev sodišč, ki, kot rečeno, ne morejo amnestirati dejanja, ki samo po sebi v skladu s tedanjo zakonodajo ni bilo kaznivo, je pomemben del besedila, iz katerega je razvidno, da so bili v igro vpleteni pomembni državni uslužbenci. Ti so tako početje dolgo ščitili, ko pa se je izkazalo za problematično, so poskrbeli za protagoniste, da so se umaknili na varno. A tega dela članka pritožnik ne problematizira, zato se NČR z njim ni ukvarjalo. Pritožnik NČR ni prepričal, da ni poznal enega glavnih protagonistov igre Catch the Cash Cirila Gradišarja. Glede na to, da je bil med tistimi, ki so od igre predvsem pridobili (ne glede na to, ali je denar vrnil ali ne), pomeni, da je bil pri vrhu piramide, torej blizu vodjem igre. Tisti, ki jim niso bili blizu, so namreč denar predvsem izgubljali. Zato v teh delih članka ni prepoznalo kršitve 1. člena kodeksa.

Novinarkina zgodba o sestanku v Londonu, kjer naj bi z dogovorom treh ljudi, med njimi tudi Šterbenca, nastala igra Catch the cash, je manj prepričljiva. Novinarka se sicer zavaruje z izrazom »pisalo se je« (da so se proti koncu leta 1991 v neki pivnici v Londonu dobili Tomo Tanjšek in Rok Kovačič in Iztok Šterbenc), vendar se za nedoločnim besedilom, pri katerem ni navedla niti vira pisanja, ne more skrivati. Še posebej, ker pritožnik zatrjuje, da do leta 2004 sploh ni bil v Angliji (česar NČR ne more preveriti na način, ki ga predlaga Šterbenc, in gre torej tudi za za pritožnikovo nepreverljivo trditev). Novinarka sicer meni, da je dal Šterbenc v skladu z novimi pravili Googla ta podatek izbrisati s spleta, kjer ga danes ni. Ker je, kot trdi, podatek povzela po spletu, ni jasno, zakaj pri tem ni navedla vira, niti ga, očitno, ne more navesti danes, saj se izgovarja na hipotetično možnost, da je Šterbenc zahteval od Googla izbris. Ker naj bi bil ta sestanek ključen za nastanek igre Catch the cash v Sloveniji in predvsem Šterbenčev domnevno pomembni položaj v njej, NČR meni, da pomeni taka netočnost oziroma nenavedba vira, ki bi ga novinarka sicer tudi morala preveriti, kršitev 1. člena kodeksa.
Težko preverljiva je – zaradi pomanjkanja ustrezne in celovite dokumentacije z obeh strani, pritožnikove in novinarkine – trditev, da je Iztok Šterbenc državi Floridi dolžan 10.000 dolarjev, oziroma da je po njegovih trditvah toliko dolžna ta država njemu. Novinarka je razsodišču priložila (po njenem prepričanju) kopijo zadolžnice, ki pa je v resnici potrdilo zavarovalne družbe o plačani varščini, da obtožencu (Iztoku Šterbencu) do sojenja ne bi bilo treba v zapor. Izterljiva bi bila, če se ne bi pojavil pred sodnim tribunalom. Noben dokument ne dokazuje, da na koncu ta znesek ni bil vrnjen, ali da je bil. Na drugi strani tudi Iztok Šterbenc z nobenim dokumentom ni dokazal svoje trditve o vplačilu v Bill-bonde, ki naj bi dokazovalo Floridin dolg do njega, niti ni ustrezno pojasnil svoje vloge v vsem dogajanju. Poleg tega niti pri edinem obstoječem dokumentu ne vemo, ali je postal dolg zaradi udeležbe oziroma neudeležbe Šterbenca pred sodnim tribunalom izterljiv ali ne. Skratka, iz priloženega ni mogoče razsojati o domnevnem dolgu katerekoli strani. Razsodišče zato ni ugotovilo kršitve.

NČR sodi, da opis dogajanj iz začetka 90-tih let, ko se je igra Catch the cash začela, ni osebno žaljiv, saj novinarka za Iztoka Šterbenca ne uporablja nobenih osebnih žaljivih oznak, zato meni, da kršitve 2. člena Kodeksa ni bilo.

Trditve o njegovi osebni obogatitvi ni v članku; tudi če bi bila, ne gre za hudo obtožbo. Novinarka je citirala Mladino in v njej Šterbenčevo izjavo, da je ves denar vrnil. S tem je članek zabeležil tudi njegov odziv, dan sicer drugemu časniku. Zato NČR ni ugotovilo kršitve 3. člena. Ljudje, ki so bili predmet zanimanja javnosti v nekem obdobju, se pozornosti medijev ne morejo izogniti niti pozneje, saj je njihovo novo življenje po tem, ko so enkrat že stopili v javnost, zanimivo tudi v poznejših obdobjih. Torej je spraševanje, zakaj so se v Slovenskih novicah po teh letih znova spomnili na Igorja Šterbenca in Catch the cash odveč.

O novinarkinem zamolčanju zanj ugodnega konca sodnih postopkov je razsodišče razsodilo že ob očitani kršitvi 1. člena kodeksa, prav tako je ugotovilo, da je novinarka z navajanjem izjave o vračilu denarja v Mladini pokrila tudi ta del informacije, zato meni, da ni bilo kršitve niti 4. člena kodeksa.
O trditvah, da bi Iztok Šterbenc nad Ireno Divković Milanović izvajal mobing, NČR ni razpravljalo.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 7. maja 2015

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča