Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Davorin Koron, Tatjana Pirc (člani), je na seji 10. januarja 2017 v primeru Vesna Györkös Žnidar (v nadaljevanju: pritožnica) proti Urošu Škerlu Krambergerju (v nadaljevanju: novinar, avtor) odločilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Vesna Györkös Žnidar proti Urošu Škerlu Krambergerju, Dnevnik
Pritožnica je v pritožbi z dne 7. 11. 2016 zapisala, da je po njenih ugotovitvah novinar Uroš Škerl Kramberger v portretu ministrice za notranje zadeve, objavljenem v spletni in tiskani izdaji Dnevnika (sobota, 29. oktober 2016, naslov: Vesna Györkös Žnidar – magistrica prava, ki bi kršila šest konvencij, tri evropske zakone in slovensko ustavo) kršil 2., 3., 4. in 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Po pritožničinem mnenju celoten portret temelji izključno na nekorektnem in osebno žaljivem predstavljanju podatkov in dejstev, kar je po njenem v nasprotju z 2. členom Kodeksa novinarjev Slovenije. »Zagotovo velja, da ima Vesna Györkös Žnidar vidno družbeno vlogo, saj je medijsko izpostavljena oseba in mora zaradi takšnega družbenega položaja računati in prenesti tudi ostro kritiko svojih komentarjev in mnenj, ki jih javnosti sporoča v okviru svojega poklica,« piše pritožnica, ki je prepričana, da je novinar v obravnavanem primeru presegel pravila profesionalnega ravnanja, njegovi zapisi so, vsaj s stališča povprečnega bralca, žaljive in težke obtožbe. Kot konkreten primer pritožnica navede zanjo nerazumljiv očitek novinarja, da ministrica za notranje zadeve v javnem diskurzu izhaja iz prizme (ne)varnosti, kar je po njenem mnenju nerazumljiv očitek, saj je primarna naloga Ministrstva za notranje zadeve ravno zagotavljanje varnosti. Pritožnica še dodaja, da avtor neposredno operira ravno s »podobo, ki jo ponuja Györkös Žnidarjeva«, iz vsega navedenega pa zaključuje, da namen članka ni legitimna kritika, ampak zgolj osebna diskreditacija Vesne Györkös Žnidar oziroma »negativno vrednotenje človekove osebnosti«. Prepričanje, da je novinar kršil 2. člen kodeksa, pritožnica argumentira še s tem, da je novinar svoj sestavek »zavestno izkoristil tudi za vizualno podkrepitev ubesedene diskreditacije«, kar izhaja iz komentarja pod izbrano fotografijo: »Drža ministrice je, pravzaprav, osupljiva«, ter z navajanjem, da »pronicljiv oris telesnosti« »človeka usklajuje z njegovo funkcijo«. Pritožnica piše, da bi moral portret politične osebnosti temeljiti na celovitem preseku dela političnega subjekta, ne pa na laično žaljivih domnevah o človekovi osebnosti v tistem delu, ki pri opravljanju politične funkcije niti ne pride do izraza, vsaj ne pri pritožnici. Poudarja tudi, da osebnostni profil političnega subjekta lahko podajo le za to strokovno usposobljene osebe. Pri tem dodaja, da tudi novinarjeva kolegica Tanja Lesničar Pučko, katere mnenje navaja novinar v portretu, ni psihoterapevtka ali psihologinja, čeprav je Uroš Škerl Kramberger v obravnavanem članku napisal, da »globoko razume človekovo dušo«. Pritožnica se sprašuje, zakaj sploh novinar čuti potrebo po analizi osebnosti politika, nima pa posebne potrebe po vsebinsko poglobljeni in objektivni analizi strokovnih rešitev, ki jih predlog spremembe zakonodaje prinaša. Pritožničin sklep, da je pisanje novinarja prezirljivo, da je nastalo z namenom zaničevanja Vesne Györkös Žnidar, odrekanja spoštovanja in jemanja njenega ugleda, temelji na naslednjih navedkih: »ta večno namrgodena oseba«; »po dveh letih na položaju ministrice še vedno ne izmomlja na papirju napisanega besedila brez napak«; »razmerje med političnimi silami in politiko ter znervirano javnostjo so porušena do te mere, da ni več mogoče razbrati, ali ministrica res intimno čuti ekstremne ukrepe, ki jih predlaga (ukrepe, ki bi celo presegli ekstremnost madžarskega zavračanja beguncev), ali pa je za notranje ministrstvo zgolj prava oseba v pravem času, saj si – kot dober odvetnik? – drzne biti odrezava, ne glede na posledice«.
Pritožnica poudarja, da v prispevku ni vsebinske presoje ukrepov za obvladovanje migracij, temveč so le negativne in žaljive vrednostne ocene pritožnice kot osebnosti, novinar pa po njenem mnenju blati tudi pritožničin odvetniški poklic. »Vztrajno povezovanje pravniškega ali odvetniškega statusa s funkcijo ministrice za notranje zadeve kaže na načrtne poskuse Uroša Škerl Krambergerja prikazati pritožnico kot osebo, ki ne pozna pozitivnega prava, s čemer še dodatno potrjuje svoj zaničevalni namen«, piše v pritožbi, k temu pa dodaja, da novinar in Tanja Lesničar Pučko nista strokovno usposobljena za verodostojno oceno potenciala, ki ga ima pritožnica kot pravnica oziroma odvetnica ali magistrica pravnih znanosti.
Ker ob trditvi, da s predlaganjem resorne zakonodaje krši Ustavo RS in zakonske predpise, ni pridobil stališča pritožnice, je po mnenju Vesne Györkös Žnidar novinar kršil 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnica poudarja, da ima v tem trenutku zgolj vlogo predlagateljice zakonskih sprememb, v čemer ni popolnoma nobene kršitve predpisov ali Ustave RS. Pritožnica očitek, da je novinar kršil 3. člen kodeksa, argumentira še s trditvijo, da gre tudi v tem primeru zgolj za osebno obračunavanje avtorja prispevka z ministrico za notranje zadeve in da novinar po njenem prepričanju ni imel namena odpreti resne razprave o zadevah javnega interesa, temveč poudarja (negativne) osebnostne in strokovne lastnosti pritožnice, ki ji pripisuje (nedokazane) kršitve (Vesna Györkös Žnidar, magistrica prava, ki bi rada kršila šest konvencij, tri evropske zakone in slovensko ustavo). Po pritožničinem mnenju novinar, ki je »prava nevešča oseba«, ne navede nobenih konkretnih vsebinskih oziroma strokovnih pojasnil glede očitanih kršitev. V nadaljevanju pritožnica zapiše: »Najmanj, kar se pričakuje od novinarja, ki se že spusti v sfero prava, je, da verodostojno podkrepi zapisano in pridobi odziv nasprotne strani. Tega novinar ni storil.
»Avtor razen enostranskih razmišljanj, temelječih na diskreditaciji osebnosti pritožnice, tudi ni podal nobenih informacij, ključnih za celovito razumevanje obravnavane teme, kar je ob tako kompleksnih temah, kot so migracije, nujno,« je v pritožbi navedeno kot argument za kršitev 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
»Pravica javnosti do informiranosti ni nadrejena pravici posameznika, da ostane njegov ugled nedotaknjen, saj svoboda tiska in čast posameznika nista v izključujočem razmerju. Novinarska svoboda se konča tam, kjer se pričneta dobro ime in pravice drugih subjektov,« poudarja pritožnica, ki meni, da je novinar kršil tudi 24. člen kodeksa. K temu dodaja še utemeljen razlog za sklep, da njegovo pisanje presega namen uresničevanja demokratičnega interesa javnosti, ki ga izrablja za svoje individualne, samopromocijske namene,« je zapisala pritožnica, ki poleg tega opozarja na kolizijo interesov, saj je Uroš Škerl Kramberger sočasno član upravnega odbora Slovenske filantropije, ki je »nedavno ministrici za notranje zadeve uradno poslala protestno pismo ravno glede predvidenih sprememb Zakona o tujcih, torej področja, ki je rdeča nit t. i. portreta Vesne Györkös Žnidar«. Pritožnica je prepričana, da bi se moral zaradi tega avtor najmanj razkriti oziroma se sploh kot novinar izločiti.
Uroš Škerl Kramberger v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je v okviru kodeksa težko odgovoriti na očitek, da je njegovo pisanje »objektivno žaljivo v očeh povprečnega bralca«, ker pojma »povprečen bralec« kodeks ne uporablja. Novinar hkrati razloži tudi, zakaj je citiral kolegico Tanjo Lesničar Pučko: »Namen tovrstnega novinarskega izražanja v svobodnih, izrazno bogatih formah pisanja, kot so komentar, kolumna ali portret, nikakor ni osebna razžalitev obravnavane javne osebe. Gre za komentar in oceno dela osebe, ki opravlja v javnosti najvišje izpostavljeno politično funkcijo.« Namen tega portreta je bil, dodaja novinar, z živo pripovedno formo vzpostaviti miselno povezavo med življenjskimi usodami beguncev, njihovim fizičnim in psihičnim trpljenjem, in javno podobo, javnimi nastopi in javnim izražanjem ministrice.
Novinar odgovarja na očitek, da gre za osebno žaljivo pisanje: »Novinarji običajno svojih pripovednih prijemov na ta način ne razlagamo in ne seciramo, saj naša besedila »govorijo« sama. Ker sem zaradi pritožbe v to primoran, pa pojasnjujem, da besedilo portreta prikazuje nasprotje med trpljenjem posameznikov v množici beguncev, ki so se znašli (ali se še bodo znašli) v Sloveniji oziroma na njenih mejah, ter nejevoljnimi odzivi ministrice, ki v javnih nastopih ponuja vtis, da ji je ta begunska ‘tegoba’ odveč, kar se kaže tudi v njenem nastopanju. Poudarjam, da članek ne predstavlja negativne vrednostne sodbe pritožnice osebno, temveč gre za negativno vrednostno sodbo njenega dela, njenih nastopov.«
Novinarju je žal, da je pritožnica v pisanju našla osebno diskreditacijo, razlog za to pa je po njegovem, ker ministrica ni »povprečni bralec«, na katerega se sklicuje, »temveč je tekst brala kot zasebnica, ki malo pozna metaforike begunstva in se – kako grozno to zveni ob soočenju z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni – ozira nase,« odgovarja novinar.
Novinar se v odgovoru sprašuje, ali gre za pritožbo zasebnice Vesne Györkös Žnidar ali za pritožbo ministrice kot »političnega subjekta«. »Po formi je njena pritožba prvo, po vsebini pa drugo,« ugotavlja novinar. Ker gre za dvojno naravo pritožbe, novinar opozarja, da je nanjo težko konsistentno odgovarjati.
Uroš Škerl Kramberger je o očitku pritožnice, da je bil izključni namen njegovega pisanja zaničevanje in podcenjevanje, zapisal, da je ta očitek do kompleksnega novinarskega dela zaničljiv in podcenjujoč. Omembo morebitne tožbe pa novinar razume tudi kot poskus obračunavanja ministrice z novinarjem v trenutku, ko njegov časopis intenzivno poroča o njenem poskusu sprejemanja sporne tujske zakonodaje, »pri čemer so bile priprave MNZ na ta zakonski ukrep tako skrite, da je moral Dnevnik uporabiti več zaupnih virov in obilo preiskovalno-novinarskega znanja, da so lahko informacije o tem, kaj se pripravlja, dosegle javnost«.
Novinar pojasnjuje, da se kot avtor besedila ni ukvarjal z izbiro objavljene fotografije in oblikovanjem podpisa pod fotografijo.
Na vprašanje pritožnice, zakaj naj bi novinar čutil potrebo po analizi osebnosti politika, nima pa posebne potrebe po vsebinsko poglobljeni in objektivni analizi strokovnih rešitev, novinar odgovarja, da očitek ni utemljen, ker portret ne analizira osebnosti, ampak ravnanje ministrice, in da članku ni mogoče očitati pomanjkanja poglobljenosti in strokovnosti, saj temelji tudi na seriji vsebinsko poglobljenih in objektivno analitičnih člankov, ki so v časopisu izhajali že od 9. septembra do izida portreta. V njih so bili sporni vidiki ministričinih ravnanj že navedeni, opisane pa so bile tudi reakcije njenih političnih kolegov in predsednika vlade, »ki so predlog zakona o tujcih zaradi potencialnega kršenja ustave in mednarodnopravnih aktov zavračali in ga tudi sami označili za spornega.
Novinar v odgovoru navede tudi enajst naslovov člankov in komentarjev, ki jih je o tej temi pred portretom objavil časopis Dnevnik. Uroš Škerl Kramberger k temu dodaja, da se na nobenega od teh člankov MNZ ali ministrica nista odzvala z zanikanjem njihovih navedb. Novinar še zapiše: »V nasprotju z mojim pisanjem pa ravno v izvajanjih ministrice ni bilo »potrebe« po vsebinsko poglobljeni in objektivni analizi rešitev. Priprava zakona o tujcih je eden najbolj prikritih procesov priprave zakonodaje, kar sem jih srečal v svoji novinarski karieri.«
Ministričin odvetniški poklic je v portretu predstavljen zgolj kot nabor veščin, ki jih ministrica uporablja pri svojem delu, »in ga nisem z ničemer oblatil,« odgovarja novinar, pa tudi, da ni napisal ali namigoval, da ministrica ne pozna pozitivnega prava, saj je zapisal, da je jasno, da ministrica zakona, ki bi vse to zrušil, ni pisala sama … V nadaljevanju novinar ponovi, da iz portreta ministrice ni mogoče razbrati, da prava ne pozna in doda: »Osupljivo pa je, da ministrica kot magistrica prava predlaga zakon, ki bi bil v tako širokem nasprotju z mednarodnim in evropskim pravom ter ustavo.«
Na očitek o njegovem zatrjevanju, da ministrica krši zakonodajo, se je novinar odzval s pojasnilom, da je v portretu zapisano, da BI kršila. Pri tem novinar posebej poudarja, da je za razumevanje njegovega videnja ministričinega ravnanja v okviru zakonodajnega postopka pomemben naslednji navedek iz portreta (o prepuščanju odgovornosti za kršitve poslancem in premierju): »Bistvo delovanja notranjega ministrstva in njegove ministrice je ravno v tem, da ob predlogih zakonov predstavi najslabše možne scenarije, potem pa drugim (premierju in poslancem) prepusti, da prevzamejo odgovornost za ‘posledice’.«
Za očitek, da s portretom ni imel namena odpreti resne razprave o zadevah javnega interesa, novinar napiše, da meji na absurd, ponovi pa trditev, da je predlog spremembe o tujcih MNZ pripravilo v popolni tajnosti, brez javne razprave in brez pojasnil …
Novinar je prepričan, da ni kršil 3. in 4. člena kodeksa. MNZ in področje migracijskih politik spremlja že daljši čas in oboje dobro pozna, njegovo pisanje je izkustveno potrjeno in večkrat preverjeno pri široki mreži virov, sogovornikov, poznavalcev dela ministrstva, pri pravnikih, humanitarnih in nevladnih organizacijah s področja zaščite prosilcev za azil, migracijskih politik itd.
Uroš Škerl Kramberger odgovarja, da njegovo članstvo v upravnem odboru Slovenske filantropije ni v nasprotju s 24.členom kodeksa, saj »gre za funkcijo, ki deluje v interesu skupnosti in ne v interesu posameznika«. Novinar dodaja, da Slovenska filantropija ščiti interese skupnosti tam, kjer jih MNZ ne. »Humanitarne nevladne organizacije zapolnjujejo pomanjkljivosti na področju zaščite človekovih pravic, ali pa so državi pri tem komplementarne, nikakor pa ne nasprotne!« Njegova funkcija v Slovenski filantropiji je častna, nepridobitna in povrhu – če že – tudi nima nobene zveze s sprotnim operativnim delom Slovenske filantropije.
Novinar piše, da je osupnjen nad tem, kar je zapisala ministrica, da namreč pisanje izrablja za svoje individualne, samopromocijske namene. »Očitek me navdaja z bojaznijo, da ministrica ne razume trenutka, v katerem živimo. V begunskih zgodbah ni prostora za osebne interese ne novinarjev ne ministrov,« odgovarja novinar, ki še dodaja, da je tak očitek žalitev novinarskega poklica v celoti in odraža nerazumevanje poslanstva novinarjev in resnih medijev.
K svojemu odgovoru je novinar dodal še prilogo, v kateri predstavlja nekaj odločitev in mnenj Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki izhajata iz načel Evropske konvencije o človekovih pravicah na področju posegov v zasebnost in svobode tiska (govora, izražanja). Novinar jih navaja kot argumente, ki krepijo trditve o upravičenosti njegovega pisanja v portretu ministrice in po njegovem zavračajo obtožbe zoper njega.