Stanko Štrajn proti Mateji Babič Stermecki (Delo)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Jelena Aščič (podpredsednica). Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Sonja Merljak Zdovc, Katarina Vučko (člani), je na seji 27. junija 2017 v primeru Stanko Štrajn proti Mateji Babič Stermecki (Delo) ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Stanko Štrajn proti Mateji Babič Stermecki (Delo)

Stanko Štrajn (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi piše, da je Mateja Babič Stermecki (v nadaljevanju novinarka, avtorica) v članku »Sedem let biznisa na zlatih tirih« (Delo, 10. 4. 2017) in v članku z istim naslovom, objavljenem na spletni strani Dela (10. 4. 2017), kršila 1.,3. in 5. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

1. člen kodeksa je novinarka po prepričanju pritožnika kršila, ker je zapisala:
“V civilni iniciativi za drugi tir je močno vpet še en znamenit kader SCT – Stanko Štrajn. Ta je bil več kot desetletje vodilni odvetnik Zidarjevega vpliva na Dars. Tisti, ki jim spomin seže desetletja nazaj, pravijo, da je to človek, ki je osebno spisal in podpisal največ pogodb in aneksov z gradbenimi izvajalci, vključno z znamenito »pogodbo o izvajanju pogodbe« pri gradnji šentviškega predora, kajti preden je odšel k največjemu in najvplivnejšemu med njimi, je delal na Darsu. Povezava je jasna, današnja vloga, v kateri igra neke vrste pravičnika, pa dvomljiva.”

Pritožnik meni, da je novinarka kršila 1. člen Kodeksa, ker ni bil niti v dobesednem niti v prenesenem pomenu »več kot desetletje vodilni odvetnik Zidarjevega vpliva na Dars«. Pritožnik pojasnjuje, da ni bil nikoli odvetnik, kot član uprave DARS d. d. oziroma direktor za pravno področje v tej družbi pa nikoli ni zastopal interesov Zidarja ali SCT, temveč je v okviru svojih delovnih obveznosti ravnal pravno dosledno in v korist DARS d.d. Novinarki pritožnik očita, da ni podala nobenega argumenta za navedeno trditev, ki je tudi ni preverila (pri pritožniku, na DARS d.d. ali pri Zidarju).
Po pritožnikovem prepričanju je novinarka prekršila 1. člen kodeksa tudi z objavljeno navedbo: »… pravijo, da je to človek, ki je osebno spisal in podpisal največ pogodb in aneksov z gradbenimi izvajalci, vključno z znamenito »pogodbo o izvajanju pogodbe« pri gradnji šentviškega predora …« Stanko Štrajn v pritožbi pojasnjuje, da ni bil pripravljalec, predlagatelj, podpisnik odločitev o pogodbah ali aneksih z gradbenimi izvajalci, ki so jih pripravljali in predlagali drugi; da je kot direktor pravnega področja zgolj preverjal pravno pravilnost pogodb in aneksov. »Zlasti nisem bil avtor pogodbe o izvajanju pogodbe pri gradnji šentviškega predora,« piše pritožnik, ki dodaja, da takrat, ko je bila ta pogodba pripravljena in podpisana, ni bil več zaposlen v DARS d.d, navaja pa tudi predlagatelje, pripravljalce in podpisnike omenjene pogodbe, pa še, da ni bil registriran kot zakoniti zastopnik ali podpisnik za DARS d.d. in da zato ni nikoli podpisal nobene gradbene pogodbe ali aneksa h gradbeni pogodbi.

Pritožnik novinarki očita, da ni podala nobenega argumenta za trditve, ki jih je o njem navedla v članku, da teh ni preverila, čeprav bi lahko s preverjanjem pri pritožniku, pri DARS d.d. , z vpogledom v Ajpes (historični izpis DARS d.d.) ugotovila, da njene trditve niso točne.
Po pritožnikovem mnenju je novinarka kršila 1. člen kodeksa tudi z zapisom: »Povezava je jasna, današnja vloga, v kateri igra neke vrste pravičnika, pa dvomljiva,« saj navedba po njegovem ni pojasnjena, ni točna in je diskriminirajoča za pritožnika. Stanko Štrajn dodaja, da se kot član Sveta za civilni nadzor nad izgradnjo drugega železniškega tira Divača Koper javno zavzema za transparentno izvajanje tega projekta in skuša skupaj z ostalimi člani preprečiti negospodarno in neodgovorno ravnanje z javnim denarjem. Pritožnik piše, da njegovega delovanja ni mogoče označiti kot »delovanje pravičnika«, da ni nobene povezave med njegovim preteklim delom in sedanjim delovanjem. Novinarki pritožnik očita, da ga je želela z netočnimi informacijami v javnosti diskreditirati.

Po pritožnikovem mnenju je novinarka kršila 3. člen Kodeksa, ker ni pridobila odziva na hude obtožbe, ki jih je zapisala. Trdi, da bi jih morala preveriti pri pritožniku tudi v primeru, če jih je povzemala po drugih medijih. Pritožnik ob tem navaja, da kot pravnik uživa ugled dobrega in poštenega strokovnjaka, opisuje svojo 40-letno poklicno delo, ki ni bilo »nikoli kakorkoli dvomljivo v strokovnem pogledu«. Pritožnik je še zapisal: »…vsekakor pa navedbo, da se sedaj obnašam »pravičniško« po logiki a contrario lahko razumemo, da sem v preteklem strokovnem 40-letnem udejstvovanju deloval nezakonito, nestrokovno ali celo v nasprotju z javnimi interesi.« Pritožnik dodaja, da novinarka poskuša vzbuditi dvom o njegovi strokovnosti in poštenju, da prepričuje javnost, bralce Dela, da je bilo njegovo preteklo delo etično in pravno v nasprotju z njegovim sedanjim javnim udejstvovanjem v okviru civilne družbe. S tem, piše pritožnik, skuša novinarka na podlagi netočnih in zavajajočih informacij omalovaževati njega kot osebo in njegovo preteklo in sedanje delo.

5. člen kodeksa pa je novinarka po prepričanju pritožnika kršila, ker je iz zgoraj navedenega zapisa v članku, ki se začne z navedbo »pravijo«, razvidno, da gre za nepotrjene informacije, govorice in ugibanja neimenovanih informatorjev, ki jih avtorica ni preverila, javnosti pa tudi ni opozorila, da navedene informacije, govorice, ugibanja niso preverjene in nujno točne.

Novinarka Mateja Babič Stermecki se je odzvala na pritožbo.
V svojem odgovoru novinarka na več mestih pojasnjuje, da pritožnik ni uporabil možnosti zahtevka za popravek. »Če bi to storil, bi njegov zahtevek za popravek obravnavali v skladu s postopki, ki veljajo v takšnih primerih,« piše novinarka v odgovoru, v nadaljevanju pa o tem avtorica članka še zapiše: »Če bi g. Štrajn poslal zahtevek za popravek in bi se skozi preverjanje izkazalo, da sem navajala netočne informacije, mu zagotovo ne bi odrekli pravice do popravka.«

Novinarka pritrjuje, da informacij, ki jih je napisala, pri pritožniku ni preverila, ker zaradi časovne stiske ni »prišla do njegovega kontakta«, pa tudi zaradi tega, ker je zaradi utemeljenega razloga verjela svojim virom, ki so izhajali tako iz Darsa kot iz DRI. Novinarka še dodaja, da je bilo v tiskani izdaji napisano, da je Stanko Štrajn pravnik, da je odvetnik pa je bilo objavljeno na spletni strani. Novinarka pojasnjuje, da je do te napake prišlo, ker so članek pred popravkom »vzeli iz sistema«, v katerem pripravljajo tekste za tiskano izdajo Dela. Novinarka poudarja, da je zaupala svojim virom in verjela v točnost njihovih informacij; ker gre za občutljive informacije, pa je razumljivo, da se viri ne želijo izpostavljati z imeni in priimki.

Na očitke o kršitvi 3. člena Kodeksa novinarka odgovarja, da je bila morda njena napaka v tem, ker v članku ni jasno izpostavila, da v danem času niso uspeli dobiti odziva g. Štrajna, priznava tudi, da bi, če odziva v tem času niso uspeli pridobiti, to lahko storili v nadaljevanju zgodbe. Ob tem pa pristavlja: »…a smo presodili, da tovrstne podrobnosti niso pomembne v kontekstu zgodbe o drugem tiru.«

Glede kršitve 5. člena kodeksa novinarka zatrjuje, da so ji viri, ki dolga leta poznajo gospoda Štrajna in njegovo delo, vzbujali zaupanje, zato ni bilo razloga, da bi menila, da gre zgolj za govorice ali ugibanja. Zaradi tega ni poročala na ravni ugibanj ali špekulacij. Prepričana je, da vloga pritožnika v obravnavanem času ni bila nepomembna in »da še zdaleč ni preverjal zgolj pravniških dikcij v napisanih pogodbah«. Novinarka v odgovoru zagotavlja, da ni želela z netočnimi informacijami v javnosti diskreditirati gospoda Štrajna kot osebo in njegovih prizadevanj v obrambi javnih interesov (kot člana Sveta za civilni nadzor nad izgradnjo drugega tira Koper-Divača). »Gospoda Štrajna ne poznam niti nimam nikakršnega osebnega odnosa do njega,« piše novinarka, ki opozarja, da je treba na obravnavani članek gledati celovito (vključno z besedilom na prvi strani Dela in Temo dneva), ne zgolj s stališča odstavka, na katerega se odziva pritožnik. V zaključku odgovora novinarka še zapiše: »Sicer pa je zanimivo, da v zvezi z omenjenim člankom ni bilo niti enega zahtevka za popravek, pri čemer g. Štrajn ni edini omenjeni v tej zgodbi. Nemara v tej zgodbi drži: ko mački stopiš na rep, zacvili.«

SKLEP:

Novinarka Mateja Babič Stermecki je kršila 1. in 3. člen Kodeksa, ni pa kršila 5. člena.

Obrazložitev:
NČR očitane napake, ki se je pojavila v spletnem članku (odvetnik/pravnik), ni prepoznalo kot kršitev, saj javnost, razen v striktno stokovnih pravniških krogih ne dojema razlike med odvetnikom in pravnikom. Celo prva razlaga besede odvetnik v SSKJ je: odvétnik – kdor poklicno daje pravno pomoč. Torej je njegova funkcija osredotočena na poklicno dajanje pravne pomoči, kar lahko velja tudi za nekoga, ki to počne kot pravnik v nekem podjetju. Beseda odvetnik se potemtakem v javni rabi uporablja v pomenu: zagovornik, kdor govori, deluje nekomu v prid, zato NČR v tem ni našlo kršitve 1. člena.
Pač pa razsodišče pri analizi obravnavanega dela članka ugotavlja, da novinarka v eni od očitanih kršitev 1. člena ni preverjala točnosti informacij. V zapisanem je napaka pri navedbi, da je pritožnik podpisoval pogodbe in anekse z gradbenimi izvajalci, ob tem, ko sam trdi, da pogodb ni podpisoval. Novinarka v odgovoru na pritožbo ne navaja, da bi imela za zapis: »Tisti, ki jim spomin seže desetletja nazaj, pravijo, da je to človek, ki je osebno spisal in podpisal največ pogodb in aneksov z gradbenimi izvajalci,« trdne dokaze o podpisnikih pogodb, kar je v dostopnih arhivih preverljivo, zato NČR meni, da je s to navedbo kršila 1. člen kodeksa.

V delu članka, v katerem novinarka omenja pritožnika, so navedene obtožbe, ki jih lahko bralec in tudi NČR razumeta kot hude (kot navaja pritožnik, lahko navedbo, da se sedaj obnaša »pravičniško« po logiki a contrario razumemo, da je v preteklem strokovnem 40-letnem udejstvovanju deloval nezakonito, nestrokovno, ali celo v nasprotju z javnimi interesi), zanje pa bi bilo treba pridobiti odziv ne glede na omenjeno časovno stisko. Da pritožnik ni izkoristil možnosti za popravek, kar novinarka v odgovoru večkrat ponovi, pri presojanju o kršitvi 3. člena nima nobene teže, saj ne moremo pristajati na novinarsko prakso, da objavimo nekaj nepreverjenega, če to slučajno ne drži, pa čakamo, da se bodo prizadeti oglasili z zahtevo po popravku, kar novinarka nakaže tudi v svojem odgovoru na pritožbo: »Če bi g. Štrajn poslal zahtevek za popravek in bi se skozi preverjanje izkazalo, da sem navajala netočne informacije, mu zagotovo ne bi odrekli pravice do popravka.« Novinarka je v članku pri direktorju Axisa preverjala namige, ki jih je dobila o tem podjetju, enako bi morala preverjati tudi »namige« o pritožniku, pa čeprav ti po njenem izvirajo iz zanesljivih virov, ki jim avtorica zaupa, se pa ne želijo javno izpostavljati z imeni in priimki. Novinarka sicer priznava, da je bila morda napaka, ker v članku ni bilo napisano, da jim ni uspelo dobiti odziva g. Štrajna, dodaja tudi, da so »… presodili, da tovrstne podrobnosti niso pomembne v kontekstu zgodbe o drugem tiru.« Zahteve 3. člena Kodeksa so jasne in v tem primeru tudi nedvoumne: pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, mora novinar v istem prispevku ali takoj, ko je to mogoče, pridobiti odziv tistega, ki ga te informacije zadevajo. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, pa mora javnosti to pojasniti.

Novinarka je v članku navajala vire, piše, da zapisi temeljijo tudi na pojasnilih iz DRI, iz Darsa, v članku omenja pogovore z več neodvisnimi inženirji gradbene stroke, ki niso neposredno vpleteni v zgodbe o drugem tiru, v obravnavanem delu članka pa je zapisala: »Tisti, ki jim spomin seže desetletja nazaj, pravijo …«, vse našteto po mnenju NČR sledi zahtevi, ki jo pred novinarje postavlja 5. člen Kodeksa.