Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Andrej Bartelj, Vili Einspieler – predsednik, Rajko Gerič, Ranka Ivelja, Peter Jančič, Nada Ravter – razsodnica poročevalka, Dušan Rogelj in Filip Šemrl je na seji 22. novembra 2001 sprejelo naslednjo razsodbo v primeru
Helena Mivšek in Josip Bračič proti Jani Kobal in Nini Kofler – POP TV
PRIMER : Helena Mivšek in Josip Bračič proti Jani Kobal in Nini Kofler – POP TV
Zakonca Mivšek-Bračič sta Novinarskemu častnemu razsodišču predlagala postopek zaradi – po njunem mnenju – neobjektivnega in senzacionalističnega poročanja o izkoriščanju otrok.
Novinarka Pop TV je namreč v prispevku o beračenju in izkoriščanju otrok uporabila tudi posnetke njunih otrok, ki si služita denar z igranjem violine na ulici. Zakonca Mivšek-Bračič sta bila s snemanjem seznanjena. Poleg otrok je za TV dal izjavo tudi njun oče. Pritožitelja menita da so bili posnetki njunih otrok umeščeni nepravilno: trdita, da v njihovem primeru ne gre za zlorabo ali izkoriščanje otrok, kaj šele za beračenje, o čemer je bilo tudi govora v prispevku.
Pop TV je pripravil dva prispevka, v enem Nina Kofler govori o izkoriščanju otrok in pri tem uporabi posnetke Romkinje z otrokom, v prispevek pa vplete tudi izjave predstavnika policije. Ob koncu prispevka Koflerjeva prikaže tudi družino Mivšek-Bračič, ki si zaradi socialne stiske služi svoj kruh na ulici (oče s prodajo lutk, otroka z igranjem violine).
V drugem prispevku pa novinarka Jana Kobal obravnava izkoriščanje otrok po svetu in med prikazi otrok, ki morajo za preživetje tudi sami delati, uporabi tudi posneto gradivo otrok oz. družine Mivšek-Bračič.
RAZSODBA V PRIMERU BRAČIČ PROTI KOFLER IN KOBAL (POP TV)
Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da v primeru Mivšek-Bračič proti Pop TV in novinarkama Jani Kobal in Nini Kofler ni bil kršen Kodeks novinarjev Republike Slovenije.
Novinarsko častno razsodišče ob tem posebej opozarja novinarje in urednike na občutljivost tem, v katerih nastopajo otroci in na zelo tanko črto, ki loči informiranje od senzacionalizma ali celo zlorabe otrok pod krinko objektivnega informiranja.
K razsodbi Novinarskega častnega razsodišča sta ločeni mnenji priložila člana Nada Ravter in Peter Jančič.
Novinarsko častno razsodišče
predsednik
Vili Einspieler
Priloga: ločeni mnenji N. Ravter in P. Jančiča
Nada Ravter, članica NČR DNS in SNS
Ločeno mnenje v primeru Mivšek – Bračič proti Kobal in Kofler (POP TV)
Ob soglasni ugotovitvi NČR, da novinarka Jana Kobal ni kršila kodeksa novinarske etike, smo tudi sklenili, da bomo tej ugotovitvi dodali nekakšno opozorilo, ki sem ga kot razsodnica poročevalka oblikovala tako:
Častno razsodišče DNS pa posebej opozarja novinarje in urednike na občutljivost tem, v katerih nastopajo otroci, na zelo tanko črto, ki loči informiranje od senzacionalizma ali celo zlorabe otrok pod krinko objektivnega informiranja. Tudi v prispevku Jane Kobal o beračenju in izkoriščanju otrok bi veljalo jasno in nedvoumno poudariti razliko med beračenjem oziroma izkoriščanjem otrok in konkretnim primerom Sama in Marine Bračič, ki ga je novinarka vpletla v prispevek.
Ker se vsi člani ne strinjajo v celoti s tem dostavkom, sama v ločenem mnenju pri njem vztrajam, še zlasti, ker sem si ponovno pozorno ogledala sporna prispevka. V podkrepitev svojega prepričanja, da sta bila pripravljena z absolutno premalo občutka za prizadeta otroka, da so avtorji z njima izkoristili otrokovo zaupanje in da sta v kontekstu celo žaljiva, ju bom opisala s poudarki.
Prvi prispevek, objavljen 4. decembra 1989, se začne z napisom Izkoriščanje otrok?, ki je opremljen s sliko Sama in Marine Bračič, tej začetni sliki z ekrana sledi nov naslov Mali berači. Kamera lovi romsko mater z otrokom, ki noče sodelovati, a je jasno, da ne nje, ki je odrasla, ne njenega otroka, ki ne berači, ne moremo imeti za male berače. Koga torej? Nato nastopi policist Plohl, ki med drugim pove, “da pa so tudi primeri, ko otroci morajo beračiti, in če ne prinesejo dovolj, je otrok deležen maltretiranja…”
Takoj zatem se sliši novinarkin glas: Tega pa pri nas baje še ni…,
nakar prikaže slika mala violinista iz Jurčičeve…
glas pa nadaljuje:…prizori z mariborskih ulic, ki spominjajo na zgodbo o deklici z vžigalicami, so bolj odraz boja za preživetje…
Nato Samo Bračič v kamero pove, da si plačuje z zbranim denarjem šolnino, na novinarjevo vprašanje ali namig: “V bistvu gre denar samo zate,” pa odgovori: “Ne, tudi za družino.”
Nato nastopi Samov oče, ki pove, da je po dvajsetih letih dela ostal pred 10 leti brez službe, prav tako njegova žena, zdaj ju pa nihče ne vpraša, kako preživijo. Na koncu reče: “Otroci pridejo z veseljem, tu izkoriščanja ni.”
Novinarka nadaljuje: “Zlorabo otrok je težko dokazati, še zlasti staršem. Če pa jo le dokažejo, lahko starše doleti kazen do treh let zapora.”
Konec. Novinarka je svojo zamisel izpeljala do konca. Še zlasti njen predzadnji stavek me prepričuje, da je – če že ni kršila kodeksa etike – globoko prizadela družino Bračič in zlasti otroka, ker jih je prikazala v kontekstu beračenja in izkoriščanja otrok.
2.
Oddaja V središču 11. marca 2001, naslov Izkoriščanje otrok
Prispevek, ki ga je pripravila Jana Kobal, se začne s podatkom, da je na svetu prisiljeno delati kar 250 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let, sledi zgodba dečka Pedra iz Peruja, nato Andreja Černak iz slovenskega odbora za UNICEF pove, da načeloma ščiti otroka pred izkoriščanjem konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je podpisala večina držav, toda starost, kdaj začnejo delati, določa vsaka država sama. V Sloveniji je meja 15 let. “Kolikor je nam znano, se ta določila striktno spoštujejo,” sklene.
Novinarkin glas: Uradno že, toda pri nas na mestnih ulicah opazimo otroke, ki pojejo in igrajo za denar…
Spet sledi posnetek Sama in Marine Bračič. Je mogoče kombinacijo besedila in slike razumeti drugače, kot da sta otroka izkoriščana?
S posnetkom izkoriščanih Sama in Marine se namreč prispevek konča.
Moje mnenje je, da sta bila v obeh primerih posnetka Sama in Marine Bračič uporabljena v napačnem kontekstu, tendenciozno, in zato zlorabljena.
Na poziv NČR za pojasnilo se je odzvala novinarka POP TV Jana Kobal in pojasnila, da sta avtorja prvega spornega prispevka Nina Kofler in Robert Galun, sama je le avtorica drugega spornega prispevka, vendar je v njem uporabila isti material. Zanjo ni bilo dileme, ali sme objaviti posnetke otrok, saj je v posnetku nastopal tudi njun oče, kar po svoje pomeni privolitev.
Ne gre za privolitev, gre za žaljiv kontekst, v katerega pa oče zagotovo ne bi privolil, saj je POP TV tako v letu in pol že drugič prizadel njegova otroka. Po prvem prispevku sta se starša otrok pritožila POP TV, vendar tam na njuno pritožbo niso reagirali, še več, prispevek so ponovili v enako žaljivem kontekstu.
Proti avtorjema prvega prispevka NČR ni dobilo prijave, dobilo ga je le proti Jani Kobal, avtorici drugega prispevka.
Nada Ravter
Peter Jančič, član NČR DNS in SNS
Ločeno mnenje v primeru Mivšek – Bračič proti Kobal in Kofler (POP TV)
Z razsodbo, ki jo je s pritožbo proti ravnanju Jane Kobal in Pop-TV sprožila družina Bračič, da v prispevkih o otrocih kodeks ni bil kršen, soglašam. Ne strinjam se pa z dodatnim opozarjanjem novinarjev in urednikov na občutljivost tem, v katerih nastopajo otroci in na nevarnost prestopiti mejo senzacionalizma ali celo zlorabe otrok.
Opozorilo je nepotrebno, ker ga vsebuje že kodeks novinarske etike in določbe kodeksa ne bodo bolj veljale, če jih bo častno razsodišče ponavljalo. Dodatno sporočilo razsodbe je – ob tem da je nepotrebno – lahko nevarno. Poslanstvo medijev je, da sprožajo javne polemike tudi o bolečih in konfliktnih vprašanjih, denimo socialnih stiskah in posledicah, ki jih te imajo. Položaj, če bi mediji prikrivali, kar ljudje sami vidijo (otroke, ki zbirajo denar na ulici za preživetje), ne bi bil ne za prizadeto družino in ne za družbo nič boljši. Presoja, ki jo je razsodišče opravljalo, ni bila predvsem o spoštovanju profesionalnih standardov. Bila je tudi o etičnih vrednotah družbe in kje je odprtost družbe in javno razpravo dopustno omejevati. Poguma lotevati se nevarnih in bolečih dilem in sprožanja razprav, častno razsodišče z razsodbo ne bi smelo omejevati, čeprav bi bilo drugačno vrednostno izhodišče kot ga je zastopala novinarka v družbi in častnem razsodišču prevladujoče. Prispevka POP-TV nista bila žaljiva in sta vsebovala dovolj različnih mnenj, ki so skušali ovrednotiti pomen prikazanega tudi izven konteksta prisilnega dela ali beračenja otrok.
Menim, da se razsodišče z razsodbo ni vrednostno opredeljevalo (in se tudi ne sme), kakšno naj bo stališče medijev do primerov otrok ali odraslih, ki na javnih krajih skušajo na tak ali drugačen način vzpodbuditi dobroto ljudi in socialnih in družbenih razlogov, ki k temu pripeljejo.
Peter Jančič