SKLEP:
Sabina Obolnar s komentarjem »Direktorica nad živimi in mrtvimi« ni kršila 1., 2., 5., 6., 8. in 9. člena novinarskega kodeksa.
Obrazložitev:
Pritožba se nanaša na komentar, zvrst, v kateri avtor predstavlja osebno mnenje, katerega namen je sprožiti javno razpravo. Mnenja komentatorjev o ravnanju državnih ustanov in tistih, ki jih vodijo, so v odprti in tolerantni družbi lahko zelo različna in tudi skrajnih ni modro prepovedovati. V pritožbi Kuzmaničeva zatrjuje, da bi naj Obolnarjeva 1. člen kodeksa prekršila, ker javnosti v komentarju ni natančno obveščala o dejstvih, in ker naj bi tista, ki niso bila v prid komentarju, izpustila. Da bi bilo mogoče pritožnici pritrditi, bi morala navesti izpuščena ali napak prikazana dejstva, ki bi izključevala mnenje, ki ga zastopa Obolnarjeva. Izpuščena dejstva, ki jih Kuzmaničeva navaja, denimo izjava ženske, ki je zagrešila detomora, da je bila v stikih s socialno službo in je dobila, kar je prosila, ne ovržejo nujno mnenja, ki ga Obolnarjeva zastopa, da bi naj socialna služba ne storila nič, ker se sicer detomor v drugo ne bi zgodil. Zato častno razsodišče ne more presoditi, da bi komentatorka prekršila 1. člen kodeksa. Komentar in v reviji hkrati objavljen članek sta sprožila javno razpravo, v kateri so bila objavljena mnenja vseh strani in bralci so si lahko po predstavljenih podatkih in pogledih sami ustvarili mnenje. Častno razsodišče o vprašanju, ali bi pritrdilo mnenju Kuzmaničeve, da je socialna služba storila, kar je mogoče, a drugega detomora ni bilo mogoče preprečiti ali Obolnarjeve, da niso storili, kar bi lahko, ni pristojno presojati.
Razsodišče je zavrnilo pritožbo v delu, ko se nanaša na objavo intervjuja brez avtorizacije (2. člen kodeksa), rabo nezakonitih in nepoštenih sredstev (5. člen kodeksa) in na senzacionalistični poseg v intimo (8.člen kodeksa). Predmet pritožbe proti Obolnarjevi je komentar in ne intervju, pritožnica ne navaja kakšna nepoštena sredstva bi naj bila Obolnarjeva uporabljala, hkrati pa je revija zagotovila anonimnost osebe, ki je zagrešila dvojni detomor ter tudi drugih akterjev, zato o senzacionalističnem posegu v intimo ne more biti govora.
Razsodišče je pritožbo zavrnilo tudi v delu, ko pritožnica zatrjuje, da bi naj Obolnarjeva objavila neosnovane obtožbe, napadla CSD, širila laži, razžalitve in klevete (9. člen kodeksa) z načinom pisanja, uporabo jezika (socialka), omalovaževanjem strokovnega dela institucije…. Pritožnica predlaga, naj argumente za kršitve kodeksa v tem delu poišče častno razsodišče samo s prebiranjem komentarja. Častno razsodišče ne more prevzeti vloge pobudnika spora in samo utemeljevati, kje, kako in zakaj so bile zagrešene kršitve, ki jih pritožiteljica zatrjuje.
Ločeno mnenje Nade Ravter, Dušana Roglja, Andreja Bartlja in Ranke Ivelja
Sabina Obolnar je v uvodniku Direktorica nad živimi in mrtvimi kršila novinarski kodeks.
Osnova sporni zgodbi Tine Horvat v Oni je napačen podatek, da je bila Maja zaradi prvega detomora v zaporu, kar Obolnarjeva povzame brez preverjanja, s čimer je kršila 1. člen kodeksa.
Kršitev 1. člena kodeksa je tudi izpuščanje bistvenih novinarju znanih dejstev, kar je zagrešila Obolnarjeva s citiranjem samo tistih delov Majinih in župnikovih odgovorov, ki gredo v kontekst njene zgodbe, in izpuščanjem delov odgovorov, ki Majino zgodbo dokončno osvetlijo.
Ker po navedbah ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Maja po prvem detomoru ni prestajala zaporne kazni, so obtožbe na račun socialnih delavk in direktorice neosnovane. Z razširjanjem teh obtožb je Obolnarjeva kršila 9. člen kodeksa.
Podpisniki ločenega mnenja menimo, da spornega uvodnika Sabine Obolnar ni mogoče razumeti in obravnavati ločeno in ne da bi pri tem upoštevali informacije ter konteksta vseh, s temo povezanih zapisov. Če bi NČR to storilo, bi ravnalo drugače kot bralci in nenazadnje tudi avtorica zapisa, ki je sporni zapis postavila na mesto uvodnika. S tem, da gre za uvodnik, pa tudi z naravo zapisa, ki je komentar, mu je Obolnarjeva namenila vlogo “nadgradnje” in lastnega sklepa vseh povezanih prispevkov. Njene osebne ugotovitve, stališča, spoznanja v uvodniku so relevantne sestavine komentarja. Avtoričine sklepe in vrednotenja lahko bralec primerja z gradivom v isti številki, primerjava pa nesporno pokaže kršitve 1. in 9. člena kodeksa.
Pravni pouk:
Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 23. januarja 2003
Vili Einspieler
Predsednik Novinarskega častnega razsodišča
