Boštjan Vernik proti novinarki Dela Jani Taškar – Novinarsko častno razsodišče

Razsodba NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Enispieler (predsednik), Peter Jančič, Dušan Rogelj, Filip Šemrl, Nada Ravter, Rajko Gerič (člani) je na seji 23. januarja 2003 v primeru Boštjan Vernik proti Jani Taškar (Delo) soglasno razsodilo, da novinarka ni kršila kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Boštjan Vernik proti novinarki Dela Jani Taškar

Boštjan Vernik se je na častno razsodišče pritožil, ker bi naj novinarka dnevnika Delo Jana Taškar z zapisanimi trditvami v komentarju z naslovom »Referendum«, ki je bil objavljen 10. septembra 2002, kršila 1. člen kodeksa, ko je trdila, da bi naj bil predhodni zakonodajni referendum za politike le moralno zavezujoč. Sklicujoč se na ustavno ureditev in razsodbe ustavnega sodišča Vernik dokazuje obratno in trdi, da je veljavna referendumska ureditev, ki vezanost ureja nejasno, neustavna in bi jo bilo treba popraviti. Ker Taškarjeva ni objavila popravka trditve, bi naj po Vernikovi oceni zagrešila tudi kršitev 4. člena kodeksa slovenskih novinarjev. Taškarjeva je na pritožbo odgovorila, da se je za zapisano trditev odločila zavestno, in med drugim opozorila, da zakon, ko določa vezanost parlamenta na rezultat referenduma, ne vsebuje nobenih sankcij, če bi parlament ravnal drugače.

SKLEP:

Častno razsodišče je presodilo, da novinarka v komentarju ni prekršila 1. in 4. člena kodeksa novinarske etike.

Obrazložitev: Pritožba se nanaša na komentar, zvrst, v kateri avtor predstavlja osebno mnenje katerega namen je sprožiti javno razpravo. Mnenja komentatorjev o pravni ureditvi, načinih, kako pravo učinkuje in ravnanju različnih institucij, so v odprti in tolerantni družbi lahko zelo različna in tudi skrajnih ni modro prepovedovati. V pritožbi Vernik sicer pravilno navaja, da je po ustavni ureditvi in odločbah ustavnega sodišča parlament pravno (in ne le moralno) vezan spoštovati rezultat predhodnega referenduma. A ta vezanost niti teoretično ne more biti absolutna (denimo časovno neomejena), o smiselnosti in učinkovanju referendumske ureditve pa so mogoča različna mnenja. Njegova trditev, da je referendumsko zakonodajo potrebno popraviti pa se zdi nepopolna, saj je parlament zakonodajo z natančnejšimi določbami o pravni vezanosti v primeru predhodnega referenduma zaradi odločb ustavnega sodišča leta 2001 (uradni list števila 59) že dopolnil in popravil. Ko v tem delu v pritožbi oporeka poročanju novinarke (in ne komentarju), častno razsodišče posebej ni presojalo, saj bi bilo pojasnjevanje vseh podrobnosti v kratkem času, ki je bil novinarki na voljo za poročanje in komentiranje ob strokovno izjemno zapletenih dilemah, težko izvedljivo. Nepopolno dejansko stanje predstavlja celo pobudnik spora sam.

Ker razsodišče ocenjuje, da tudi drugačnega mnenja o pravni ureditvi in učinkovanju ustave in zakonov ni dopustno prepovedovati, je presodilo, da novinarka popravka svoje interpretacije v komentarju ni bila dolžna objaviti.

Pravni pouk: Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 23. januarja 2003

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča