SKLEP:
Novinar je prekršil 1., 2. in 9. člen kodeksa slovenskih novinarjev. Uredništvo Slovenskih novic je prekršilo 2. člen kodeksa slovenskih novinarjev.
Obrazložitev: Novinar je v članku, ker je izpustil bistvene in znane informacije, nepopolno obveščal javnost in s tem prekršil 1. člen kodeksa slovenskih novinarjev, ki ga zavezuje k resničnemu in neponarejenemu obveščanju javnosti. Novinar mora pri objavi informacij, ki vsebujejo hude obtožbe na račun posameznikov, skušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Ker je novinar dolžan takšno informacijo, zlasti če gre za govorice, ki so lahko le vir za njegovo nadaljno raziskavo, pred objavo skrbno preveriti, je avtor kršil tudi 2. člen kodeksa slovenskih novinarjev. Za zgodbo v kateri novinar dopušča možnost, da je nekdo prejel podkupnino, odgovor prizadetega ni irelevanten, pri čemer ne vzdrži Požarjevo pojasnilo, da je bila druga plat zgodbe objavljena že v časniku Delo, ker vsi bralci ne berejo obeh dnevnikov. Čeprav Požar trdi, da uredništvo razpolaga z izjavo enega od udeležencev, ki potrjuje, da je sestanek bil, se v primeru, če informacije ni mogel pridobiti drugače, kot da se je dogovoril o anonimnosti vira, ne bi smel zadovoljiti le z objavo govoric. Četudi je bilo mogoče o njihovi utemeljenosti sklepati na podlagi anonimne prijave Uradu za preprečevanje korupcije, sporne navedbe v članku pa je zapisal v pogojniku.
NČR je Peskovi pritrdilo tudi, da bi bil kršen 9. člen kodeksa z objavo neosnovanih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet. Avtor spornega prispevka je z objavo hude obtožbe, da je Rosvita Pesek sprejela podkupnino za to, da bi preprečila objavo prispevka v oddaji Tednik na TV Slovenija, Peskovo javno oblatil.
Da gre za klevetanje in ne zgolj za nepopolno in neresnično obveščanje javnosti, dokazuje dvoje. Avtor spornega prispevka je štiri dni pred objavo svojega prispevka v Slovenskih novicah lahko v Delu prebral, da Peskova zagotavlja, da na odločitev, da prispevek ne bo objavljen, ni vplivala, in da je to Delovemu novinarju potrdila tudi urednica Tednika Barbara Jerman. Na podlagi tega bi lahko Požar (enako) utemeljeno domneval, da govorice o podkupnini niso točne, saj ni bilo motiva za podkupovanje. Kljub temu je neosnovano obtožbo objavil, navedeno pa zamolčal. Da je Peskovo zavestno blatil (klevetal) dokazuje tudi to, da je potvoril vsebino pisnega odgovora vodje vladnega urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka. V tem odgovoru, ki si ga je lahko ogledalo tudi NČR, je ta pojasnil, da so spomladi prejeli anonimno prijavo zoper Peskovo, da pa so jo nemudoma odstopili policiji, ker se je prijava nanašala na konkretno osebo, v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja. Bojan Požar ve ali bi moral vedeti, da mora omenjeni urad tako ravnati ob vsaki tovrstni prijavi in da omenjeni odgovor ne pomeni nič drugega, kot da so zadevo predali tisti službi, ki je za preiskovanje sumov, povezanih s storitvijo kaznivega dejanja, pristojna, to je policiji. Iz odgovora vodje urada Boštjana Penka torej nikakor ni bilo mogoče sklepati, da obstaja podlaga za sum očitane storitve kaznivega dejanja korupcije, kar v omenjenem prispevku namiguje, v prispevku Novinarka jadikuje, policija preiskuje, pa eksplicitno trdi Požar.
Ob informacijah, ki jih je Bojan Požar imel in zamolčal, ni mogoče sklepati drugega, kot da je to storil zavestno – zato, da bi od neprepričljive novinarske zgodbe še kaj ostalo. Da je s tem Peskovo javno oklevetal kot koruptibilno novinarko, ga od te namere žal ni odvrnilo.
NČR je pritožiteljici pritrdilo, da je bil z objavo zavajajočega podnaslova kršen tudi 2. člen kodeksa slovenskih novinarjev. Zaradi utemeljitve avtorja, da so naslovi, podnaslovi in najave delo drugih v uredništvu, je NČR presodilo, da je kršitev zagrešilo uredništvo Slovenskih novic in ne novinar. Iz članka je razvidno, da trditev, ki je zapisana v podnaslovu, potvarja njegovo vsebino.
Pravni pouk: Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 23. januarja 2003
Vili Einspieler
predsednik Novinarskega častnega razsodišča
