Novinarsko častno razsodišče (NČR) si je v minulem mandatnem obdobju predvsem prizadevalo razbiti očitke, da imajo novinarji moč brez odgovornosti, pri čemer mu je bil v oporo tudi novi Kodeks slovenskih novinarjev, ki vsebuje bistveno natančnejše opredelitve in zahteve kot stari kodeks. Z namenom, da bi opogumilo javnost, da predstavi pritožbe na račun medijev, je pripravilo navodilo, kako se pritožiti NČR, javnost pa se je odzvala na dialog o obnašanju novinarjev tudi po zaslugi spletnih strani NČR in množičnih občil, ki vse pogosteje objavljajo razsodbe NČR. Čeprav so primeri, ko medijem ali novinarjem in njihovim urednikom ni mar, kako opravljajo svoje delo, z napakami, ki so jih zagrešili, pa se ne upajo ali nočejo soočiti, kar je NČR najpogosteje zasledilo pri Slovenskih novicah, lahko javnost oceni tako njihovo ravnanje kakor tudi razsodbe NČR.
Kljub številnim pritiskom, ki so imeli za cilj ustanovitev tiskovnega sveta, je samoregulacijo ostala pod nadzorom novinarskih vrst, NČR pa se ni izogibalo posvetu s strokovnjaki, če je predmet spora presegal možnosti presoje na temelju določil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Ko je obravnavalo pritožbo Ernsta Blankeja, ki se je na NČR pritožil po svojem zastopniku advokatu Samu Kolniku iz Maribora proti novinarki Večera Zlatki Rashid, se je med več predlogi odločilo, da bo zaprosilo za strokovno pomoč ustavnega sodnika dr. Lojzeta Udeta. V zadevi Štefan Kociper v imenu Vzgojnega zavoda Planina proti Ani Jud – Pop TV, se je NČR pri presojanju o tem, ali je novinarka kršila Kodeks slovenskih novinarjev oprlo na strokovno mnenje dr. Zorana Pavloviča, psihologa in poznavalca področja otrokovih pravic.
Četudi določila kodeksa niso pravno zavezujoča, tako da NČR ne more zahtevati objave razsodb v medijih, NČR ni imelo občutka, da opravlja Sizifovo delo. Zgolj na podlagi dejstva, da NČR razsoja na podlagi prostovoljnega internega kodeksa, ki sta ga sprejeli prostovoljni novinarski organizaciji, še ni mogoče sklepati o njegovi nemoči.
Na često izražene pomisleke, češ da NČR nima dovolj zob, da bi lahko grizlo, je NČR skušalo odgovoriti tako, da je delalo z močjo argumentov. Ni izhajalo iz stališča, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo razsodbe NČR vsi sprejeti, temveč je dopuščalo, da se kdo z njimi ne strinja in to tudi javno pove. Navsezadnje so bili tudi primeri, ko so bili razsodniki deljenih mnenj in so ostali vsak na svojem bregu reke, kar je NČR, ki je pri svojem delu izhajalo iz kodeksa in se sklicevalo na službo javnosti kot edini temelj novinarske profesionalizacije, uspelo preseči.
Čeprav večina norm Kodeksa slovenskih novinarjev zahteva le rutinsko usposobljenost novinarja, je prav na tem področju največ spodrsljajev, pri čemer gre novinarjem in medijem še vedno težko z jezika, da so zmotljivi, kot da bi se bali svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Najbrž so še vedno v manjšini tisti, ki se zavedajo, da razkrivanje zmotljivosti novinarjev spodbuja zaupanje. Ker vsi delamo napake, ni nič narobe, če to priznamo. NČR ni branilo novinarjev, temveč si je prizadevalo, kar je pomembno tudi zato, ker ima vlogo prizivnega sodišča, nepristransko obravnavati pritožbe čez novinarstvo. NČR ne razpolaga s podatkom o številu ljudi, ki so se zaradi pritožb zatekli na sodišče, kar nekaj pritožnikov pa se je odreklo pravdanju, ker jih je zadovoljila razsodba NČR. Zato se zdi, da bodo mediji, ki ne reagirajo na zahteve javnosti, lepega dne to obžalovali.
NČR je sprejelo več izjav v katerih je, izhajajoč iz pojavov v novinarskih praksah, ponudilo trajnejša merila in postopke, ki naj bi zagotovila spoštovanje etike javne besede. V zadevi Mile Šetinc in Nikola Damjanič proti Miji Repovž – Delo je, denimo, ocenilo, da je Slovenija odprta, tolerantna in demokratična družba, v kateri je o najvišjih politikih in njihovem ravnanju mogoča najširša razprava. V primeru Gregor Preac proti Nedelu je NČR opozorilo, da je sodelovanje novinarjev v oglasnih in svetovalnih rubrikah, v katerih se priporočajo določeni izdelki in storitve, v nasprotju z določili Kodeksa slovenskih novinarjev in nezdružljivo z opravljanjem poklicnega dela novinarjev. NČR je v primeru Helena Mivšek in Josip Bračič proti Jani Kobal in Nini Kofler – Pop TV posebej opozorilo novinarje in urednike na občutljivost tem, v katerih nastopajo otroci in na zelo tanko črto, ki loči informiranje od senzacionalizma ali celo zlorabe otrok pod krinko objektivnega informiranja.
NČR je prejelo več pritožb, ki so se nanašale na komentar, v katerem avtor predstavlja osebno mnenje, katerega namen je sprožiti javno razpravo. Čeprav so se lomila kopja o tem, ali gre še za pravico, da novinar svobodno pove svoje mnenje ali ne, je prevladalo večinsko stališče, da so lahko mnenja komentatorjev o ravnanju državnih ustanov in tistih, ki jih vodijo, v odprti in tolerantni družbi zelo različna, tako da tudi skrajnih ni modro prepovedovati.
NČR je le redko sklenilo, da bo, kot v primeru Zvonka Tepina proti Jelki Šprogar – Večer, ravnalo v skladu s Pravilnikom o delu NČR, ki daje razsodišču diskrecijsko pravico, da s kvalificirano večino odloči, da ne bo razsojalo o vlogah, za katere oceni, da ne vsebujejo vsebinskih razlogov za obravnavo. V primeru Jasna Tepina proti uredniku informativnega programa RTV Slovenija Urušu Lipuščku je NČR ugotovilo, da ni pristojno razsojati o uredniških odločitvah.
V skladu s pravilnikom o delu razsodišča, ki določa, da NČR obravnava in presoja očitane kršitve kodeksa slovenskih novinarjev in druge pojave neetičnega ravnanja novinarjev, je NČR razsojalo tudi v zadevi Iztok Štrebenc proti Viktorju Luskovcu – Nedelo, čeprav novinar ni član stanovskih organizacij. Zato je Luskovec zagrozil NČR s tožbo, ki jo je zaradi nezadovoljstva z odločitvami NČR napovedal tudi novinar Teo Lipicer. Z razsodbami NČR so bili nezadovoljni tudi nekateri drugi novinarji, ki so NČR, denimo, očitali, da je dlakocepsko in da se ne ukvarja z večjimi grešniki od njih. Kljub obilici pritožb čez novinarstvo, ki so dobesedno zasule samoregulacijski organ DNS in SNS, NČR med kršitelji kodeksa slovenskih novinarjev ni zabeležilo povratnikov.
NČR je v zadevi Aleksander Čolnik proti Roku Kajzerju – Večer zavzelo stališče, da se s satiričnimi zapisi, razen v res skrajnih primerih, ko satira temelji na popolnih izmišljotinah, brez vsake povezave z dejstvi, ne bo ukvarjalo. Kljub temu je razsodilo v primeru Društvo ŠKUC proti uredniku glasila Maturant/ka, Gorazdu Suhadolniku, ker je ocenilo, da gre v prispevku anonimnega avtoraja Sestre: Samo bolezen za nestrpen in prezirljiv pamflet do istospolno usmerjenih moških in za razširjanje programskih vsebin, ki spodbujaja spolno neenakopravnost.
Novinarsko delo temelji na osnovni človekovi pravici, ki predpostavlja svobodno izražanje mnenj in izmenjavo informacij. Na človekovo pravico biti obveščen se sklicuje tudi Kodeks slovenskih novinarjev, ki pa žal ni opredelil sicer pomembnejše pravice svobodnega objavljanja mnenj, tako da se bo moralo NČR o njej izreči po lastni presoji.
Vili Einspieler,
predsednik Novinarskega častnega razsodišča