Zavržba primera Vasje Majhen zoper odgovornega urednika Dela Darijana Koširja in Alenko Brajnik

Primer:

Vasja Majhen NČR predlaga uvedbo postopka zoper odgovornega urednika Dela Darijana Koširja in urednico pisem bralcev v istem časopisu Alenko Brajnik, češ, da sta kršila 1.,2.,3. in 7. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. 1.člen v tem, ker nista preverila navedb avtorja članka Janeza Stanovnika objavljenega 31. januarja 2004, v Sobotni prilogi Dela, v polemiki ob oddaji »Zamolčani – moč preživetja. Stanovnik o pobitih v Pohorskem bataljonu govori kot usmrčenih in žrtvah usodne zmote gestapovske obveščevalne igre, kar da ne ustreza resnici, saj da je šlo za umorjene v izvensodnem postopku in krivdo partizanskega vodstva, ki je bilo prestrašeno in nesposobno. Javnosti je bilo zamolčano dejstvo, da gre za resnico, ki jo ponuja »borčevska populacija«, s čemer naj bi Košir in Brajnikova kršila 7.člen kodeksa. Nista tudi preverila neresničnih namigovanj Janeza Stanovnika o tem, naj bi Vasja Majhen sodeloval v kazenskem postopku zoper Mitjo Ribičiča Cirila in opozorila javnosti, da gre za nepotrjene informacije, s čemer je kršen 3. člen kodeksa. Delo tudi ni objavilo Majhnovega odgovora na Stanovnikove trditve in tako kršilo 2.člen.

SKLEP:

Častno razsodišče je zavrglo pobudo za začetek postopka zaradi kršitve 1., 2., 3. in 7. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

V demokratičnih družbah je vsako uredništvo avtonomno pri uredniških odločitvah in zanje prevzema tudi vso odgovornost. Pri tem je omejeno izključno z zakonom, moralno pa z merili, ki veljajo v novinarskem poklicu. V tem primeru je šlo za polemiko – in uredništvo ima pravico do lastne odločitve o tem, koga bo vanjo povabilo in koga ne, oziroma, koliko časa in prostora ji bo odmerilo. Ker so v polemiko vabljeni ljudje zunaj novinarskega poklica, zanje veljajo zgolj omejitve, ki jih narekuje zakon, sicer pa sami prevzemajo odgovornost za napisano. Uredništvo pri tem ne more preverjati zgodovinske točnosti posameznih navedb, niti narekovati besedišča, ki mora sicer ostati znotraj pravil civiliziranega komuniciranja. Pač pa je bralcu prepuščena presoja ob soočanju stališč in dejstev v polemiki. Tudi NČR ne more razsojati o zgodovinskih resnicah in o drugih specifičnih dejstvih iz različnih strokovnih področij, saj bi s tem posegalo na polje zunaj lastne dejavnosti – utrjevanja poklicnih meril in etike novinarskega poklica – pri čemer obravnava predvsem delo novinarjev, ne pa prigodnih piscev, ki jih uredništvo privabi ob določeni temi. Zato je tudi 1., 2., 3. in 7. člen kodeksa treba videti predvsem kot okvir poklicnih zapovedi novinarju – ne pa tudi udeležencem v tako posebni žanrski obliki kot je polemika.

V primerih, ko gre za pisma bralcev in odmeve, medijem ob priznavanju uredniške avtonomije omejitve in zahteve določa samo zakon, ki sicer tudi odreja, v katerih primerih je uredništvo dolžno objaviti nek odziv na zapisano. Čeprav NČR ne posega v uredniško politiko medijev, pa ugotavlja, da je nenavadno, da časopisna hiša, ki se deklarira kot odprta in neodvisna, ne objavi enega od pogledov prizadetega v tej polemiki.

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča