Barbara Debevc proti Bernardu Nežmahu (Mladina) – Novinarsko častno razsodišče

Prispevek Bernarda Ne??maha (Mladina)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Jože Možina, Davorin Koron in Ranka Ivelja je na seji 25. novembra 2004, v primeru Barbara Debevc proti Bernardu Nežmahu (Mladina) razsodilo, da Bernard Nežmah ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Barbara Debevc proti Bernardu Nežmahu (Mladina)

Barbara Debevc očita Bernardu Nežmahu, da je kršil 1., 2. in 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ker je v pamfletu Ekskluzivnost ene resnice zapisal neresnično informacijo, da kot sodnica ni pozvala obsojenca na prestajanje kazni, kar je imelo za posledico, da je kazenska zadeva zastarala. Pritožnica je pojasnila, da je svojo sodniško dolžnost opravila, ko je odredila, da se dostavi nalog za izvršitev kazni vodji IKZ. Po njenem mnenju je novinar kršil 2. člen kodeksa tudi zato, ker je na podlagi neresnične informacije žaljivo pisal o njenem napredovanju. Debevčeva očita Nežmahu kršitev vseh treh členov kodeksa tudi zato, ker je zapisal, da sodstvo in pravosodno ministrstvo na burko iz pravne države odgovarjata z molkom. Pritožnica domneva, da je novinar informacijo povzel iz Dela, pri čemer pa je spregledal, da je predsednik Višjega sodišča v Mariboru nekaj dni kasneje pojasnil v Delu, da do zastaranja izvršitve kazni ni prišlo zaradi njene napake. Debevčeva je zaokrožila prijavo z ugotovitvijo, da je Nežmah kršil tudi preambulo kodeksa, ki od novinarjev zahteva, da so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno.

Nežmah je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da smisel njegovega pamfleta ni bil v tem, da bi izpostavil sodnico, ki se ji je dogodilo, da človeka, ki ga je obsodila, niso pozvali na odsluženje zaporne kazni, tako da je kazenska zadeva zastarala, temveč kritika stanja v sodstvu in pravosodju, ki ob tako velikem škandalu molči. Sklicuje se na tekst Roka Praprotnika v Delu (18. 5. 2004) “Malomarnost na ptujskem sodišču”, iz katerega je razvidno, da se je predsednik Vrhovnega sodišča France Testen vzdržal komentiranja, medtem ko se je predsednik ptujskega sodišča izmikal odgovorom. Nežmah je priznal, da v času pisanja svojega teksta kasnejšega članka Roka Praprotnika (Delo, 24. 5. 2004), ki je odgovornost za zastaranje prenesel s sodnice na sodno zapisničarko, ni poznal. Novinar je poudaril, da je zaupal v verodostojnost prvega članka v Delu predvsem zato, ker ga v treh dneh ni nihče demantiral ali zahteval popravek. Zato meni, da je ustregel načelu vestnosti.

Nežmah zavrača tudi obtožbo, da ni poskušal pridobiti odziva sodnice, ker je Debevčeva že Praprotniku pojasnila, da o zaključeni zadevi ne sme govoriti, medtem ko je bil predsednik ptujskega sodišča, ki hudih obtožb na račun sodišča ni pojasnil niti kasneje, nedosegljiv že za novinarja Dela. Nežmah še opozarja, da ni pisal o ugibanjih in nepotrjenih informacijah, temveč o konkretnem dogodku in novinarskem članku, ki ga ni nihče demantiral. Da je za napako odgovorna zapisnikarica in ne sodnica, je Nežmah izvedel šele iz njenega pisma, ki ga je Mladina tudi objavila. Novinar tudi sklepa, da je ptujsko sodišče povzdignilo sodnico prej, kot je sodni nadzor našel grešnika in jo odvezal krivde, ker Debevčeva ni takoj demantirala pisanja Dela.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče je razsodilo, da novinar Mladine Bernard Nežmah ni kršil preambule, 1., 2., in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR je ugotovilo, da je Bernard Nežmah v pamfletu Ekskluzivnost ene resnice (Mladina, 31. 5. 2004) komentiral informacijo iz članka Roka Praprotnika “Malomarnost na ptujskem sodišču”, ki je bil objavljen v Delu 18. 5. 2004 in ga tri dni po objavi ni nihče demantiral. Zato je lahko upravičeno verjel, da je članek verodostojen, časopisna resnica pa enaka dejanski resnici. Ker je sodišče šele zaradi pisanja časopisa pregledalo in uradno ocenilo kazenski postopek in sodnico opralo krivde, kar je mogoče sklepati iz molka Barbare Debevc, ki bi demantirala že pisanje Dela, če bi bila odvezana krivde, je NČR razsodilo, da novinar ni kršil 3. člena kodeksa. Če gre za hude obtožbe, ki jih je v času pisanja članka brez uspeha skušal preveriti že novinar Dela, bi se morala sodstvo in pravosodje, tako zaradi blamaže v javnosti kakor tudi zaradi narave novinarskega dela, hitreje obrniti in pojasniti, zakaj je prišlo do napake, kdo jo je zakrivil in kako jo bodo sankcionirali. Ker je sodišče namesto tega napako ignoriralo, kar izhaja iz dejstva, da se sodstvu in pravosodju leto in pol po ugotovljenem nedopustnem zastaranju ni zdelo potrebno, da primer razišče, je NČR razsodilo, da Nežmah ni kršil 1., 2. člena in preambule kodeksa. Čeprav je res, kot ugotavlja sodnica, da novinar razpletu zgodbe, ko je pamflet napisal in oddal (21. 5. 2004,) ni več sledil, NČR opozarja, da Nežmah ne prinaša, temveč komentira novice, komentatorji pa se morajo odzvati na pojave v družbi hitreje kot sodišča.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila o njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 25. novembra 2004

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča