S vprašanjem učinkovitosti samoregulacijskih organov se ne ukvarjajo le v tranzicijskih državah, temveč je vseskozi na dnevnem redu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Novinarji držav, kjer šele uvajajo demokratična pravila igre, so praviloma prepričani, da samoregulacijski organi ne morejo delovati kot učinkoviti varuhi etičnih in profesionalnih standardov. Ker pri njih ne deluju pravna država, ki bi sankcionirala, denimo, novinarske prispevke v medijih, ki brez vseh zadržkov netijo mednacionalno sovraštvo, se jim zdi, da ni zdravila zoper brezobzirno, neetično in neprofesionalno novinarstvo. Zlasti v luči visokih naklad in dobička, ki ga dosegajo rumeni mediji. Zato bi jih najraje kar čez noč administrativno prepovedali, namesto da bi si bolj prizadevali, da bi tudi rumeni mediji sprejeli odgovornost do bralcev, poslušalcev in gledalcev.
Ni pravo vprašanje rumeni mediji da ali ne. Zmotno je tudi prepričanje, da v rumenih medijih preprosto ni novinarjev, ki si prizadevajo za lastno verodostojnost, ker naj jim ne bilo mar, da je kredibilnost njihov največji kapital. Res je, da zoper novinarstvo, ki si ga na slovenskem medijskim trgu, denimo, občasno privošči novi dnevnik Direkt, pritožbe na samoregulacijski organ niso zadosten ukrep. Zato prizadeti ne bi smeli zamahniti z roko, češ saj gre za rumene medije, ki jih ozaveščen del javnosti jemlje z veliko rezerve in jim vsega ne verjame. Sprijazniti bi se morali tudi z dejstvom, da se bo njihova zgodba znova in znova pogrevala, četudi gre za očitne neresnice in žaljive obdolžitve, dokler sodni mlini ne končajo s postopki. Če rumeni mediji prisegajo le na dobiček, jih je treba tako udariti po žepu, da se jim neprofesionalnost in neetičnost ne bosta več izšla.
Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) sta z ustanovitvijo Novinarskega častnega razsodišča (NČR) in sprejetjem Kodeksa novinarjev Slovenije vzpostavila mehanizme, ki omogočajo racionalno etično odločitev o pritožbah zoper novinarstvo. Na razvpitem primeru Izvršilni odbor aktiva novinarjev Dela proti novinarjema Bojanu Požarju in Mitji Lomovšku ter odgovornemu uredniku Slovenskih novic Marjanu Bauerju, se je nazorno pokazalo, da je avtonomija NČR ključni vzvod njegove vloge na slovenski medijski sceni. Avtonomija NČR se začne z načinom imenovanja, s položajem znotraj njegovih ustanoviteljic, pristojnostmi in financami ter konča s postopkom za odpoklic. Ker so se v primeru poslanca Aurelia Jurija lomili tudi politični interesi, bi bilo iluzorno pričakovati, da NČR ne bo tarča pritiskov. Zato tudi niso presenetile pobude po izrednem sklicu skupščine DNS, ki naj bi zagotovila novo sestavo in vodstvo NČR. V prid slovenskega novinarstva je, da je prevladala zdrava presoja, ki je ohranila avtonomijo NČR.
Zgodba poslanca Aurelia Jurija je tudi znova pokazala, da mediji v prvi vrsti prodajajo novice, kar pomeni, da ni vsaka razsodba NČR, čeprav si z vsako prizadeva za boljše novinarstvo, po svoji vsebini zanimiva tudi za širšo javnost. Ko pritožbe na NČR zadevajo primere, ki so že sami po sebi deležni velike pozornosti v javnosti, ni nobene bojazni, da mediji ne bi objavili razsodb NČR. Kaj je pošteno in verodostojno si novinarji razlagajo po svoje, bralci, poslušalci in gledalci pa po svoje. Zato je še kako pomembno, da NČR nevtralno razsoja o pritožbah čez novinarstvo, ker lahko le na ta način pridobi zaupanje novinarjev in javnosti. Sodeč po številu in tehtnosti pritožb, se je zaupanje v NČR okrepilo. Kljub temu je NČR na pobudo Upravnega odbora DNS sklenilo, da bo v primeru odmevnejših razsodb sklicalo tiskovne konference, kar naj bi dodatno prispevalo k boljši obveščenosti javnosti o njegovem delu.
NČR v primeru Izvršilni odbor aktiva novinarjev Dela proti novinarjema Bojanu Požarju in Mitji Lomovšku ter odgovornemu uredniku Slovenskih novic Marjanu Bauerju tudi ni skušalo postaviti meje med pravico javnosti do obveščenosti in pravico posameznika do zasebnosti, ker meje med pravicama ni mogoče zakoličiti enkrat za vselej. Čeprav je šlo za gledanje pod rjuhe, se je NČR izognilo tudi nepotrebnemu moraliziranju. Izhajalo je iz Kodeksa slovenskih novinarjev, ki temelji na načelu, da morajo novinarji, ki zahtevajo pošteno in moralno ravnanje od drugih, enako ravnati tudi sami, sicer krnijo lastni ugled in ugled profesionalne skupnosti. Zato je razsodilo, da sta avtorja kršila kodeks, ker sta pri pridobivanju podatkov za zgodbo o poslancu Avreliu Juriju uporabila praviloma nedovoljene metode, kot sta napeljevanje in pridobivanje podatkov s pomočjo lažnega predstavljanja.
Zahteven je bil tudi primer Kreša Puhariča, ki se je v paketu pritožil zoper novinarje Uroša Slaka in Petro Krčmar (POP TV), Sašo Mrak, Milana Slano in Vlada Miheljaka (Dnevnik), Viktorja Luskovca (NeDelo) in odgovornega urednika POP TV Tomaža Peroviča. Mediji so poročali o znani osebnosti, pomembnem pravniku, ki je bil celo kandidat za ustavnega sodnika, predvsem pa o javnem dogajanju, ki je bilo nesporno v interesu javnosti. V zvezi s tem primerom velja znova opozoriti, da morajo pritožniki, ki novinarjem ne očitajo kršitve kodeksa za zapisano, ampak to, da vseh dejstev niso zapisali ali jih pravilno ovrednotili, pritožbe zelo tehtno utemeljiti, da bi NČR o njih lahko presojalo ali omejevalo javno razpravo z določanjem, katera interpretacija ali umestitev dogodkov je pravilnejša in kaj vse mora biti povedano.
Čeprav objavljanje priporočil za nakup izdelkov in storitev v medijih ni sporno, je NČR opozorilo, da je nedopustno, če taka priporočila pripravljajo novinarji in če mediji bralcev, poslušalcev in gledalcev ne opozorijo, da gre za oglasna sporočila, ne glede na to, ali so plačana, kompenzirana ali pa je razlog za njihovo objavo kakšen drugačen dogovor. Ker je prikritega oglaševanja vse več, le redke kršitve pa v obliki pritožbe najdejo pot na NČR, smo pozvali uredništva, ki se določilom kodeksa še niso prilagodila, da to storijo. Novinarje, ki v okviru svojega dela na lastno pobudo ali na pobudo uredništev pripravljajo (tudi) oglasne prispevke, pa smo opozorili, da s tem – ne glede na to, ali so za to svoje delo plačani ali kako drugače materialno ali nematerialno stimulirani – kršijo Kodeks slovenskih novinarjev. Čeprav se NČR zaveda pritiskov na novinarske hiše v razmerah majhnega medijskega tržišča, meni, da morajo zagotoviti minimum opozoril, v katerih je bralcem, poslušalcem in gledalcem nedvoumno jasno, da za določenim prispevkom stojijo tudi interesi plačnikov tega izdelka.
Na naslov NČR je prispelo kar nekaj pritožb, ki so še v postopku, razsodbe pa bodo bržčas pritegnile pozornost javnosti. Gre za primere Draga Kosa proti Petru Jančiču (Večer), Vide Čadonič Špelič proti Marjeti Šoštarič (Delo) in Darka Njavra proti Toniju Periču (Dnevnik). Kljub obilici dela, bo NČR skušalo razpisati čim več javnih obravnav. Zlasti v primerih, ki se bodo nagibali k obsodilni razsodbi, četudi bi lahko razsodilo že na podlagi pridobljenega gradiva. Na ta način bo bržčas manj očitkov s strani novinarjev, da se niso imeli priložnosti braniti. Četudi je v demokratičnih družbah vsako uredništvo avtonomno pri uredniških odločitvah in zanje prevzema tudi vso odgovornost, NČR pričakuje, da se bo, glede na aktualne spore uredništev z upravami medijev, prej ali slej soočilo tudi s pritožbami, ki se bodo nanašale na neobjavljene novinarske prispevke. Zaradi neosnovanih obtožb, laži, razžalitev in klevet v novinarskih prispevkih, je že večkrat prišlo do pobude, da bi veljalo v Kodeks novinarjev Slovenije znova vključiti določila, ki bi neposredno obravnavala vse bolj pogoste žaljive interpretacije. NČR je o tem deljenega mnenja, doslej pa je prevladalo prepričanje, da mora razsojati na podlagi profesionalne in ne človeške etike, ker razsodišča nihče ni pooblastil, da bi bil moralni arbiter.
NČR gleda na poklicne standarde kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, predvsem pa novinarstvo in njegove širše etične zahteve. NČR skrbi tudi za to, da bralci, poslušalci in gledalci razumejo, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki. Svoje mnenje utemeljuje na mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu. NČR ni sodnik in ne odreja kazni, temveč le opozarja, stvar uredništev pa je, ali bodo posvarjenega kaznovala ali ne. NČR še opozarja na poročanje in ustvarjanja programskih vsebin, ki informacijske in komunikacijske potrebe državljanov spreminajo v blago, katerega ceno določajo in finančno podpirajo oglaševalci. Z odgovornim ravnanjem lahko uredništva in njihovi lastniki javnosti dokažejo, da jih zahteve, kot so svoboda izražanja, kakovost programskih vsebin in delovanje v javnem interesu, ne zanimajo zgolj takrat, ko je v njih mogoče prepoznati dobiček.
Vili Einspieler