Drago Kos proti Petru Jančiču (Večer) – Novinarsko častno razsodišče

Prispevek Petra Jan?¨i?¨a

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Brigita Mohorič, Jože Možina, Špela Šipek, Davorin Koron in Nada Ravter (člani) – Peter Jančič se je iz postopka izločil – je na seji 10. novembra 2005 v primeru Drago Kos proti novinarju in uredniku Večera, Petru Jančiču razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Drago Kos proti Petru Jančiču (Večer)

Pritožnik Drago Kos Petru Jančiču očita kršitve 1., 2., 11. in 21. člena. Prvega zato, ker je zapisal, da je pritožnik v primeru Ranc (šlo je za izpise telefonskih klicev) zlorabil položaj, čeprav za to Kos nikoli ni bil obsojen kaznivega dejanja. Pritožnik se sklicuje na zavržbo primera s strani okrožnega javnega tožilstva, na odločbo višjega sodišča in na – tudi v kodeksu zapisano – določilo, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen – torej naj bi novinar kršil 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Prvi člen kodeksa pa naj bi Jančič kršil tudi s tem, da je objavil nepreverjeno trditev, da je Barbara Brezigar pripravila ovadbo zoper pritožnika, saj kazenskih ovadb ne pišejo tožilci ampak policija. Prav tako tožilec Fišer ni pripravljene ovadbe vrgel v koš za smeti, kot je to zapisal novinar, ki ponuja tudi zmoten vtis, da je to naredil, ne da bi bila opravljena vsa preiskovalna dejanja, kar ne ustreza resnici. Novinar je tudi zapisal, da je zaradi dogodkov Barbara Brezigar protestno odstopila, kar naj ne bi bilo res. Netočna naj bi bila tudi trditev, da je potem novinar sam prevzel postopek, saj je pravdni postopek nekaj povsem drugega kot kazenski, Ranc pa povrh vsega v tem postopku ni uspel. Jančič naj bi s temi trditvami in sklicevanjem na odločbo okrožnega sodišča, ki ni postala pravnomočna, ter z navedbo, da je bila pozneje pridobljena odločba nezakonita, kršil 1. člen kodeksa. Prav tako, po Kosovem mnenju, novinarjeva navedba, da je pritožnik skušal zavarovati ugled svojih šefov in samega sebe, da javnost ne bi izvedela za zlorabe v primeru Vič-Holmec, ne drži , saj da je edini dokument o tej zadevi celo nastal pod Kosovim (posrednim) vodstvom. Jančič naj bi zagrešil kršitev 1., pa tudi 11. člena kodeksa, ker v članku ni bila razvidna meja med poročilom in komentarjem, 2. člen pa naj bi kršil, ker ni pridobil pritožnikovega odziva.

Peter Jančič pobija pritožnikove navedbe z dokazovanjem, da temeljne trditve – da je šlo za pridobitev seznama klicev pred sodnikovo odločbo – ni preklicalo nobeno, ne okrožno niti višje sodišče. Tako ostro pojmovanje načela presumpcije nedolžnosti, kot ga pojmuje Kos, bi vodilo medije v neskončne logične zagate. Jančič opozarja, da je Barbara Brezigar trditev o odločitvi o ovadbi javno obelodanila, prav tako tudi odločitev o odstopu. V besedilu je iz že doslej objavljenih člankov povzeto, kako je odločil državni tožilec, prav tako pa dejstva o sporu, ki ga je Ranc sprožil proti državi. Kos gradi na domnevni nestrokovni terminologiji, ne upošteva pa zakonitosti publicističnega jezika. Nikjer ni zapisano, da je Ranc nadaljeval kazenski postopek, pač pa postopek ugotavljanja, ali mu je država kršila pravice. Prav tako Jančič zavrača trditev, da gre v besedilu za mešanje dejstev z mnenjem, saj gre za sklepni del, kjer je jasno razvidno, da gre za mnenje avtorja. Kar zadeva ne-pridobitev Kosovega odziva pa novinar pravi, da so bili pritožnikovi odzivi v času dogajanja objavljeni. Poleg tega je imel pritožnik možnost, da se na članek v skladu z zakonom neposredno odzove, medtem ko pravnomočne odločbe ni mogoče razumeti kot hude obtožbe, ki tak odziv tudi zahteva.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da novinar ni kršil 1., 2., 11. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR pritrjuje novinarju, da iz nobene sodne odločbe ni razvidno, da bi sodišče zavrglo ugotovitev, da je pritožnik z naknadno pridobitvijo odločbe o nadzoru Rančevih klicev ravnal protipravno. Nasprotno, pravnomočna odločba višjega sodišča, ki sicer zavrača Rančevo upravičenost do odškodnine, pritrjuje trditvi, da je šlo za protipravno ravnanje (vendar – meni sodišče – ni povzročilo materialne ali nematerialne škode, ki bi zahtevala odškodnino). Prav tako je razsodišče mnenja, da bi čakanje na pravnomočnost obsodbe podrlo smiselnost delovanja medijev, če bi ti morali čakati leta, preden bi o nekem sodnem procesu sploh smeli poročati.

Pritožnik večkrat spregleduje dejstvo, da je publicistični jezik drugačen od pravniškega. Čeprav ima pritožnik prav, da je novinar mestoma stvari grobo poenostavil – recimo v primeru ravnanja tožilca Fišerja ali ob vprašanju kdo sestavi ovadbo za sodišče, ali pa to, da je Ranc sprožil pravdni in ne kazenski postopek – , kar bi bilo v sodnem postopku morda pomembno, pa v publicističnem smislu ne spremeni bistva zgodbe, ki jo na v okvirih omejenega prostora in na občinstvu dostopen način opiše novinar. Vendar teh poenostavitev ni mogoče šteti za kršitev 1. člena kodeksa. V primeru povezave med primerom Ranc in odstopom Barbare Brezigar, se novinar sklicuje na javno podane izjave, ki niso bile demantirane in jim je torej lahko zaupal. To, da je višje sodišče ugotovilo, da je bila (sicer naknadno izdana) sodna odločba o preverjanju klicev zakonita, kar je novinar tudi navedel, ne spremeni dejstva, da je bilo do te odločbe delo kriminalistov protipravno. Zato NČR meni, da z očitanimi dejanji novinar ni kršil 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Določilo o tem, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, je uperjeno proti zavestnemu medijskem linču, ki ne bi imel opore v dejstvih, kar pa ne pomeni, da novinarji ne bi smeli sami iskati odgovorov o zadevah s katerimi se ukvarja sodišče, niti ne sme omejevati njihove pravice, da o pravilnosti odločbe sodišča tudi dvomijo. Zato tako zapisanih dejstev ni mogoče jemati kot kršitev 21. člena kodeksa.

NČR se ne spušča v vprašanje ali je ocena novinarja, da je Kos z dejanjem skušal zavarovati svoje šefe in samega sebe, točna ali ne, ker to sodi v pravico novinarja, da iz dejstev izvede svoje sklepe. Prav tako ne vidi mešanja dejstvenega dela s komentarjem, saj je očitno, da gre za osebni pogled na dogajanja v zadnjih šestih letih, ko mora komentator, da svoje trditve utemelji, navesti tudi dejstva, ki jih podpirajo. Kršitve 11. člena Kodeksa novinarjev Slovenije torej ni bilo.

Tak novinarjev pristop, ki povrh vsega povzema dogajanja, o katerih je imel pritožnik v preteklosti dovolj možnosti za odziv, ki jih je tudi izkoristil, ne zahteva nujno tudi vnovičnega odziva prizadetega, čeprav bi bil po tolikem času novi Kosov pogled na zadevo članku v prid. Pritožnik je torej v času dogajanja afere Ranc imel obilo možnosti za odziv, zdaj pa je šlo zgolj za povzemanje tedanjih dogajanj, torej novinarjev zapis ni nujno zahteval vnovičnega odziva in zato 2. člen kodeksa ni bil kršen. Pač pa ima pritožnik, če meni, da gre za napačne interpretacije, ki gredo v škodo njegovi osebni integriteti, tudi z zakonom določene možnosti, da se na komentar odzove, časopis pa je dolžan tak odziv tudi objaviti.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 10. novembra 2005

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča