Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Jože Možina, Davorin Koron in Nada Ravter (člani) je na seji 1. decembra 2005, v primeru Študentska organizacija Univerze v Ljubljani proti novinarki Financ Valentini Franca razsodilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani proti novinarki Financ Valentini Franca
V predlogu za obravnavo pred NČR očita ŠOU v Ljublajni, podpisan je njen predsednik Borut Kozan, novinarki V. Franca, da je v člankih “Na ŠOU so se vrnili po visoke plače”, objavljenih v časniku Finance dne 24. 8. 2005 na 10. str. in dne 29. 8. 2005 na 8. str., kršila 1., 2. in 12. člen novinarskega kodeksa.
1. člen kodeksa naj bi avtorica članka kršila z zapisanimi trditvami:
V članku 24. 8. je zapisala, da je “prejšnje predsedstvo ŠOU v Ljubljani postavilo delavce računovodstva na trg, sedanje jih je pa zaposlilo nazaj”.
Pritožnik pravi, da predsedstvo nima pristojnosti zaposlovati delavcev, ima jo samo direktor ŠOU, ki je bil tedaj Simon Zore.
Valentina Franca v odgovoru NČR: “Zaposlovanje je treba razumeti v širšem pomenu. Predsedstvo je namreč podpiralo in spodbujalo prezaposlitev delavcev nazaj na ŠOU, sicer do tega ne bi prišlo. (…) Javnost razume novinarja, ki zapiše, da vlada zaposluje, četudi pogodbo o zaposlitvi dejansko podpiše njej podrejena ali od nje odvisna javna ustanova.”
24. 8. in 29. 8. je novinarka navedla, da so bili delavci zaposleni nazaj na ŠOULJ, kar po trditvi pritožnika ne drži, ker so bili le delno zaposleni nazaj na ŠOU, delno pa so ostali zaposleni na podjetju Račun d. o. o. S tem zapisom naj bi avtorica zavestno navajala napačne podatke z namenom prikrivanja dejanskega stanja in diskreditiranja ŠOULJ.
Valentina Franca: “V zadnjem odstavku članka sem jasno zapisala, da so nazaj na ŠOU prezaposlili šest delavcev, tako kot mi je pisno sporočil tiskovni predstavnik ŠOU.”
Po mnenju pritožnika je neresnična trditev V. F.: “Delavci so se zavedali, da to pomeni konec zanesljive zaposlitve in morda tudi konec stalnega dotoka denarja, zato so ustanovitvi močno nasprotovali”. Pritožnik prizna, da so delavci temu nasprotovali, vendar le do trenutka, ko so jim zagotovili enake plače, kar naj bi avtorica članka vedela.
Valentina Franca: “Kot novinarka sem v pogovoru s svojimi viri in na podlagi informacij, ki sem jih pridobila od obeh strani, utemeljeno sklepala, da gre za bistveno zmanjšanje socialne varnosti oz. ogrožanje varnosti zaposlitve. Ko so bili omenjeni delavci zaposleni na ŠOU, so imeli plačo določeno s pravilnikom, ne glede na uspešnost pri delu. Ko pa so bili premeščeni v drugo podjetje, jih je ŠOU postavil na trg, in takoj se je odprlo vprašanje varnosti. Če ne bi bili uspešni in ne bi zaslužili dovolj, bi to zanje pomenilo konec zanesljive zaposlitve. (…) Če bi lahko tam s svojimi storitvami zaslužili tako gotove in visoke plače kot na ŠOU, ne bi imeli ekonomskega razloga ponovno se zaposliti na ŠOU.”
Pritožnik tudi pravi, da ne drži trditev avtorice, navedene v članku 29. 8., da je iz akta o ustanovitvi, pogodbe o prenosu dela podjetja, pogodbe o prenosu delavcev ter sistemizacije delovnih mest jasno razvidna in predvidena strategija podjetja”. Šlo naj bi namreč za dokumente, ki urejajo le pravna vprašanja ustanovitve podjetja, ne predstavljajo pa strategije podjetja, analiz prihodkov itd,. Prav tako naj ne bi držala trditev V. F., da se je prejšnje predsedstvo šest mesecev pripravljalo na ustanovitev podjetja, saj je mandat nastopilo decembra 2003, predlog za ustanovitev podjetja pa posredovalo Študentskemu zboru pred aprilom 2004, torej manj kot 5 mesecev od sprejetja akta o ustanovitvi.
1. in 2. člen kodeksa naj bi kršila 24. in 29. 8. z nepreverjeno trditvijo, da “so delavci računovodstva želeli svoja stara delovna mesta in plače nazaj, zato so močno pritiskali na predsedstvo, v zameno za prezaposlitev pa naj bi jim na študentskih volitvah pomagali pri finančnih zadevah.” Pritožnik ji očita, da ni preverila trditve pri delavcih v računovodstvu in pri sindikatu ŠOULJ, čeprav jih obtožbe o korupciji zadevajo.
Valentina Franca: “Korektno in odgovorno sem navedla tako trditve virov, ki jih ne želim razkriti, kot tudi odgovore tiskovnega predstavnika ŠOU. Slednji je v svojem odgovoru jasno zapisal, da je bila prezaposlitev po njihovem mnenju posledica ugodnejše davčne politike, ne česa drugega. V prispevku sta bili predstavljeni obe plati. Poizvedovanje pri preostalih delavcih ŠOU po moji oceni, do katere imam vso pravico, ne bi dalo dodatnih relevantnih informacij, saj je za komuniciranje zadolžen tiskovni predstavnik, ki je pa jasno odgovoril, zakaj so delavce prezaposlili.
12. člen naj bi novinarka kršila, ker ni razkrila dejstva, da je bila članica skupine, ki je predlagala Študentskemu zboru ustanovitev Računa d. o. o.
Valentina Franca: “Pod objavljenim člankom je bilo v skladu z novinarskim kodeksom in kodeksom novinarjev časnika Finance zapisano, da sem bila poslanka ŠZ v času, ko se je sprejemala odločitev o ustanovitvi družbe Račun d. o. o.”
Razsodba: Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da Valentina Franca ni kršila 1., 2. in 12. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Avtorica se je v svojem članku opirala na svoje poznavanje problematike in na uradno izjavo tiskovnega predstavnika ŠOULJ.
V svojem odgovoru je svoje trditve argumentirala, ni pa odgovorila na očitek, da je kršila 1. člen kodeksa s trditvijo, da je iz akta o ustanovitvi, pogodbe o prenosu dela podjetja, pogodbe o prenosu delavcev ter sistemizacije delovnih mest jasno razvidna in predvidena strategija podjetja, saj naj ti dokumenti urejajo le pravna vprašanja ustanovitve podjetja, in na očitek, da je kršila 1. člen kodeksa s trditvijo, da se je prejšnje predsedstvo pripravljalo na ustanovitev podjetja šest mesecev, v resnici se je pa manj kot 5 mesecev. Ker ne gre za napake, bistvene za to zgodbo, NČR meni, da v teh točkah ni kršila kodeksa.
NČR meni, da novinarka v člankih, v katerih je želela razkriti (neupravičeno, neobičajno?) visoke plače na ŠOULJ, kar je vsekakor v interesu javnosti, ni prekršila nobenega člena kodeksa.
Pritožnik predlaga NČR, da avtorici prispevka izreče sankcijo prepovedi novinarskega dela zaradi očitnih in osebno motiviranih kršitev novinarske etike, ter zahteva od novinarke, da se pisno opraviči in prizna svoje napake, ali pa kakšno drugo sankcijo, ki bo učinkovito preprečila ponovitev takšnih kršitev.
Ne glede na to, da NČR nima teh pristojnosti niti v primeru hujših kršitev kodeksa, je treba poudariti, da po mnenju NČR Valentina Franca sploh ni kršila kodeksa.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 1. decembra 2005
Vili Einspieler
Predsednik Novinarskega častnega razsodišča