18. 5. 2006

Vida Čadonič Špelič proti novinarki Dela Marjeti Šoštarič

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Brigita Mohorič, Davorin Koron in Špela Šipek (člani) je na seji 11. maja 2006, v primeru Vida Čadonič Špelič proti Marjeti Šoštarič razsodilo, da Marjeta Šoštarič ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije, kršilo pa ga je uredništvo dnevnika Delo. Za razsodbo so glasovali Vili Einspieler, Gojko Bervar, Brigita Mohorič, Davorin Koron in Špela Šipek, medtem ko sta Ranka Ivelja in Nada Ravter k razsodbi podali ločeno mnenje.

Primer: Vida Čadonič Špelič proti novinarki Dela Marjeti Šoštarič

Pritožnica meni, da je novinarka v članku z naslovom »Popravna naloga za nadzor krme«, objavljenem v Delu 26. 7. 2005, in napovedniku za članek, ki je bil objavljen istega dne na prvi strani časnika, kršila 1., 2., 3., 4., 8., 11. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. 1. člen naj bi prekršila z navedbo, da je Vida Čadonič Špelič vzrok, zaradi katerega je bilo potrebno popravljati določila o nadzoru krme veterinarskega zakona, ker da zaradi nje leta 2001 niso sprejeli ustreznih določil. 2. člen naj bi kršila, ker domnevno netočnih informacij, ki naj bi predstavljale hude obtožbe zoper pritožnico kot državno funkcionarko in predstojnico VURS, ni poskušala preveriti na kmetijskem ministrstvu ali na VURS. Novinarka naj bi po mnenju pritožnice namenoma zapisala navedeno netočno informacijo, saj je v nadaljevanju večkrat zapisala, da je bilo potrebno veterinarski zakon spreminjati zaradi nove evropske zakonodaje (sprejete leta 2004).

Napoved članka (naslov: Popravna naloga za nadzor krme; podnaslov: Zaradi Vide Čadonič Špelič leta 2001 niso sprejeli ustreznih določil o nadzoru krme), naslov članka »Popravna naloga za nadzor krme« in podnaslov »Zaradi Vide Čadonič Špelič, takrat še državne sekretarke na ministrstvu za kmetijstvo, leta 2001 niso sprejeli ustreznih določil o nadzoru krme«, so po mnenju pritožnice prav tako v nasprotju z vsebino samega članka oz. z dejstvi, ki so resnična v članku. S tem naj bi kršila 8. člen, ki govori o tem, da montaža, napovedi, naslovi ne smejo ponarejati vsebine.

1. člen, ki govori o obvezi preverjanja točnosti informacij in obvezi, da novinar prizna in popravi napake, če do njih pride, naj bi novinarka kršila tudi z navedbo, da je v veterinarskem zakonu »še vedno nedotaknjena ureditev veterinarskega dela, njegove vsebine, organizacije službe, način financiranja in delovanja VURS-a ter drugih veterinarskih organizacij«, z navedbo, da so veljavni zakon o krmi »že ob nastajanju in sprejemanju spremljale težave, saj na kmetijskem ministrstvu (…) niso bili pripravljeni poslušati stališč takratne veterinarske oblasti », in z zapisom, da so bile spremembe veterinarskega zakona, ki se nanašajo na nadzor krme, predlagane že leta 2001, »kar pa se zaradi strahu pred še večjimi pristojnostmi VURS (inšpekcijski nadzor tudi nad krmo) ali pa zgolj iz osebnega kljubovanja takratnemu direktorju, ni smelo zgoditi«. Ker naj bi šlo za hudo obtožbo, naj bi novinarka kršila tudi 2. člen. Ker ni navedla, da gre za ugibanja oziroma nepotrjene informacije, pa naj bi kršila tudi 3. člen kodeksa.

11. člen, ki pravi, da mora novinar ločiti informacijo od komentarjev in da mora biti razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem razvidna, naj bi kršila, ker je zapisala da je »zato bolj kot ne očitno, da Čadoničeva, tokrat v vlogi direktorice VURS, z zdaj predlaganim zakonom pravzaprav

popravlja svojo napako iz časa, ko je bila še sekretarka na ministrstvu«. 4. člen kodeksa, ki novinarja zavezuje, da mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije, naj bi kršila, ker se je sklicevala na strokovne kroge in dobro poučene, ki so menili, da »gre (pri zakonu, op. NČR) le za kozmetične popravke ali nov, modernejši oplesk zakona, kamor štejejo zlasti spremenjene pogoje, ki jih mora izpolnjevati direktor oziroma direktorica VURS-a. Kršila naj bi ga tudi zaradi navedbe, da »so v njem zapisane norme, ki za Slovenijo kot članico EU tako ali tako veljajo in se je dolžna ravnati po njih (kar po mnenju pritožnice ni res). Pritožnica je še zapisala, da je novinarka s celotnim člankom kršila 20. člen, ki sankcionira senzacionalistično in neupravičeno razkrivanje zasebnosti posameznika v javnosti, ko za to ni javnega interesa.

Novinarka Marjeta Šoštarič je v svojem odgovoru očitane kršitve zavrnila. Kot je zapisala, je v članku predstavila predlog novega zakona o veterinarskih merilih skladnosti in v ta namen povzela dejstva, zapisana v uvodni obrazložitvi, in – ker dogajanja ob nastajanju zakonov s tega področja dobro pozna – zapisala tudi nekatera dejstva, ki »direktorici VURS niso všeč in bi o njih očitno ne smela pisati«. Na očitek, da domnevno netočnih informacij ni preverila pri pritožnici, je odgovorila, da so bili njen vir dokumentirano gradivo (magnetogrami itd,) in ljudje, ki niso smeli javno govoriti, ker bi leteli iz služb. Njihove identitete ni razkrila, »da ne bi imeli težav z maščevalno direktorico«. Zanikala je, da bi o novem veterinarskem zakonu pisala netočno. Trditev pritožnice, da je bilo zakon treba spreminjati zaradi nove evropske zakonodaje, je zavrnila, z argumentom, da »uredbe EU veljajo v vseh državah članicah neposredno«. Zapisala je, da je bilo spreminjanje zakona o krmi ključno pri spreminjanju zakona o veterini in da so zakon o krmi spreminjali »zaradi novih uredb, ki pa bodo začele veljati šele v prihodnjem letu«. Vztrajala je pri stališču, da na kmetijskem ministrstvu niso bili pripravljeni poslušati stališč veterinarske oblasti (to naj bi dokazovalo tudi to, da je bil zakon deležen številnih popravkov, preden je bil sprejet v DZ). Zanikala je očitek, da je neresnična trditev, da je na opisana dogajanja v zvezi z zakonom vplivalo kljubovanje pritožnice direktorju VURS. Pritožnica naj bi »kljubovala dogodkom, ki so potrjevali direktorja (ta je opozarjal na morebitne težave pri uveljavljanju zakona o krmi) in njegove odločitve«. Novinarka Marjeta Šoštarič v svojem odgovoru med drugim še opozarja, da članka in napovedi na prvi strani z naslovi in podnaslovi ni opremila sama.

NČR je o primeru Čadonič Špelič proti Šoštarič razpravljalo večkrat. Ker se je izkazalo, da bi za kompetentno razsojanje potrebovalo strokovne odgovore na številne dileme, ki jih je odprl primer, so člani NČR sprejeli predlog, da se za izvedensko mnenje zaprosi strokovnjaka ali strokovnjake s področja kmetijstva, veterine in evropskega prava. Kljub dolgotrajnemu prizadevanju NČR ni uspelo prepričati nikogar od znanih strokovnjakov za področje veterine in kmetijstva. Odzval se je le dr. Matej Accetto s Pravne fakultete v Ljubljani, ki je v svojem Mnenju o implikacijah evropskih zakonodajnih aktov za sprejemanje ali spreminjanje slovenske zakonodaje zapisal, da so uredbe Evropske skupnosti zavezujoče v celoti in se v članicah EU uporabljajo neposredno in da je Sodišče ES tudi direktivam priznalo določen neposredni učinek. To pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebno storiti nič. Obenem pa je opozoril, (razloge je obširno pojasnil), da se bo s stališča hirerahično skladnega in celovitega pravnega reda ter lastne pravne higiene verjetno vsaka članica trudila, da bo svojo zakonsko in podzakonsko ureditev čim bolj usklajevala z veljavnim evropskim pravnim redom. Odgovarja tudi na vprašanje, pomembno za razumevanje primera, ali bi lahko pričakovano evropsko zakonodajo upoštevali že pri spremembah veterinarske zakonodaje leta 2001. (Novinarka je namreč napisala, da pri pripravi sprememb veterinarske zakonodaje leta 2001, ki naj bi poskrbele prav za uskladitev slovenske ureditve z evropsko, ministrstvo ni upoštevalo takratnih predlogov Evropske komisije, čeprav naj bi bilo jasno, da jih bo treba dve leti kasneje po sprejetju v obliki uredbe upoštevati kot del veljavnega in zavezujočega evropskega prava.) Dr. Acceto pojasnjuje, da država, ki ve, da obstaja evropski zakonodajni predlog, ki še ni formalno sprejet, pravno ni zavezana storiti ničesar. Obstajajo pa dobri razlogi za to, da država Unije ne prehiteva, med njimi možnost, da se lahko zakonodajni predlogi spreminjajo. Spreminjanje zakonodaje zaradi predlogov Komisije bi bilo torej lahko prenagljeno, ni pa to nujno.

Da bi lahko NČR dovolj kompetentno razsodilo tudi o drugih očitanih kršitvah, je sklicalo javno obravnavo. Udeležila se je je Vida Čadonič Špelič, ki jo je zastopala odvetnica Varja Holec, in Marjeta Šoštarič, ki jo je zastopal odvetnik Stojan Zdolšek. Obe stranki sta NČR priločili tudi obsežno gradivo (dodatna pisna pojasnila, dokumente, listine itd), iz katerih naj bi bil razviden prav ene ali druge strani.

V obravnavi je bilo največ pozornosti namenjene vprašanju, ali je pritožnica novinarki upravičeno očitala, da je v članku in naslovu neutemeljeno zapisala, da leta 2001 zaradi nje (tedaj je bila državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu) niso sprejeli ustreznih določil o krmi in da je bilo

popravljanje tega zakona razlog za spreminjanje zakona o veterini, ne pa usklajevanje z evropsko zakonodajo. Marjeta Šoštarič je obširno pojasnila ozadje dogajanja ob sprejemanju in spreminjanju zakonodaje. Zakon o krmi naj bi bil po prvotnem predlogu Zorana Kovača – tako Šoštaričeva – del zakona o veterinarstvu. Ker je Vida Čadonič Špelič zaradi ljubosumja ali iz kljubovanja zahtevala, da se to spremeni, in zaradi nekega pomembnega sestanka v Bruslju, je tedanji minister Franc But spremenil svoje stališče in zahteval, da se zakon o krmi oblikuje kot poseben zakon. To se je tudi

zgodilo. Ta zakon, ki se ga je ob sprejemanju veliko popravljalo, se je v naslednjih letih zaradi članstva v EU – tako Šoštaričeva – izkazal za povsem neprimernega. Da bi ga popravili, je nastal novi zakon o veterinarskih merilih skladnosti, čeprav za to, po mnenju Šoštaričeve, ni bilo nobene

potrebe. Lahko bi sprejeli le zakonska dopolnila, je povedala na obravnavi. Vztrajala je, da je torej Vida Čadonič Špelič s tem zakonskim predlogom le popravila svojo napako iz leta 2001.

Pritožnica je nasprotno trdila, da pri sprejemanju omenjene zakonodaje ni storila nobene napake. Zakonsko materijo je mogoče urediti na več načinov, glavno je, da je dobro urejena, je menila. Sicer pa se je vlada zavezala, da bo sprejela poseben zakon o krmi, že leta 1999, pritožnica pa je svojo funkcijo državne sekretarke na kmetijskem ministrstvu nastopila šele 15.12. 2000. (Pritožnica je NČR dostavila listine, ki njene navedbe potrjujejo). Pritožnica, ki je le izpolnila delovno nalogo, ki jo je dobila, torej ne more biti kriva, da je bil zakon o krmi najprej izločen iz veterinarske zakonodaje, nato pa spet vključen vanjo, je menila Čadonič Špeličeva.

Pritožnica je tudi zavrnila argumente novinarke, da je bilo pisanje zakona zaradi nove evropske zakonodaje (uredb) nepotrebno. Kot je povedala, je bilo zanjo relevantno mnenje pravnikov matičnega ministrstva, pravne službe vlade in službe za zakonodajo državnega zbora. Te službe pa so zastopale stališče, da se direktive v slovenski pravni red prenašajo tako, da se jih implementira opisno in se jih izda v zakonu ali pravilniku, tako da je mogoče neustrezno ravnanje sankcionirati. Ob tem ni zanikala, da uredbe ne veljajo tudi neposredno. Za zakon o krmi iz leta 2001 je dejala, da je takrat pač implementiral tiste uredbe EU, ki so tedaj veljale; direktiv, sprejetih 2002, 2004 in 2005 pa tedaj ni bilo mogoče vključiti. Vključiti vsebino uredb, ki so začele veljati mnogo kasneje, se ji tedaj tudi ni zdelo smotrno; s tem bi lahko predpis tudi prejudicirali. Odločno je tudi zanikala, da bi kogarkoli na ministrstvu šikanirala, zaradi česar bi bilo koga strah za službo, ali da bi na njeno delo kakorkoli vplivalo »kljubovanje« Zoranu Kovaču.

NČR je ugotovilo, da so očitki pritožnice v pritožbi, češ da sekundarna zakonodaja EU ni neposredno izvršljiva in da je brez impementacije te zakonodaje v nacionalni zakon državni organi ne morejo izvajati in nadzorovati, vsaj deloma v nasprotju s tistim, kar je povedala na javni obravnavi, in tudi v nasprotju s strokovnim mnenjem dr. Accetta.

Na vprašanje, ali niso glede na tisto, kar je povedala pritožnica, naslov in podnaslov članka ter napovednik vendarle zavajajoči in vsaj do neke mere neresnični, je novinarka odgovorila, da sama tega v tako trdilni obliki ni in ne bi napisala. (Šoštaričeva je namreč v članku napisala, da je »bolj kot ne očitno«, da Čadoničeva (…) s predlaganim zakonom popravlja svojo napako iz časa, ko je bila še sekretarka na kmetijskem ministrstvu.)

SKLEP:

Novinarsko častno razsodičče ugotavlja, da Marjeta Šoštarič ni kršila 1., 2., 3., 4., 8., 11. in 20. člena, uredništvo dnevnika Delo pa je prekršilo 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR je prisluhnilo obema stranema in ugotovilo: Nesporno je, da novinarka, ki že dolgo let spremlja problematiko kmetijstva, izvrstno pozna ozadja in dogajanja ob spreminjanju zakonov, tudi takšna, ki mečejo čudno luč na pritožnico. Čeprav v obravnavnem članku ni prepričljivo utemeljila svojega

mnenja, iz katerega je urednik ali redaktor izpeljal še nekoliko bolj določen naslov in podnaslov (članka in napovednika), da zaradi Vide Čadonič Špelič leta 2001 niso sprejeli ustreznih določil o nadzoru krme oziroma da je zaradi njene tedanje napake bilo treba popraviti veterinarski zakon, gre za mnenje novinarke oziroma komentatorski element članka in njeno interpretacijo širšega dogajanja na veterinarskem področju.

Četudi novinarka na javni obravnavi ni povsem prepričala NČR, da je to njeno mnenje, od katerega se je delno ogradila tudi sama, utemeljeno, pritožnica pa je prepričljivo pojasnila, da je bila pot, ki jo je ubral zakonodajalec, ena od legitimnih rešitev, NČR meni, da je Marjeta Šoštarič lahko iz razpoložljivih informacij sklepala tudi tako, kot je zapisano v članku. Ker pa NČR ne ugotavlja objektivne resnice, meni, da novinarka ni krčila 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Resnično je dejstvo, da so zakon o krmi leta 2001 izločili iz zakona, nato pa so leta 2005 v predlaganem zakonu o veterinarskih merilih skladnosti večino določb spet prenesli vanj. Na drugi strani je res, kot trdi pritožnica, da so pri zakonu o krmi sodelovali tudi Franc But, Mira Zupanc Kos, Mojca Geč Gržina in Zoran Kovač, tako da morebitne napake ni mogoče pripisati le Vidi Čadonič Špelič, čeprav je bila v času nastajanja zakona državna sekretarka. V tej luči objavljena informacija res ni dovolj natančna, tako da bi bilo od novinarke korektno, če bi to v svojem odgovoru na popravek, ki ga je na zahtevo pritožnice objavilo Delo, ne glede na to, da pritožnica tega od nje ni izrecno zahtevala, tudi priznala.

NČR je še ugotovilo, da sta zavajajoča tudi najava in naslov spornega prispevka, ki pa sta delo centralne redakcije Dela. Kljub temu, da zaradi narave novinarskega dela avtorji nimajo vedno pregleda nad končnim izdelkom, ki je objavljen v tiskanih medijih, NČR opozarja na določilo Kodeksa novinarjev Slovenije, da ne sme nihče brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Zato so novinarji soodgovorni tudi za njihov končni izdelek, vendar NČR, ki gleda na poklicne standarde kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, razume stisko uredništev, ko gre za oblikovanje naslovov in podnaslovov. Na javni obravnavi je novinarka tudi zagotovila, da sporne navedbe v najavi, naslovu in podnaslovu ne bi zapisala v trdilni obliki, če bi imela vpliv na njihov nastanek, uredništvo pa mora prevzeti odgovornost, če s svojimi posegi pomensko spremeni novinarski izdelek.

NČR se tudi ni opredelilo do vprašanja neposrednega učinka evropskega prava, ker tudi v pravni stroki ni do konca razrešeno, na njem pa se lomi veliko pravniških kopij, kot je pojasnil mag. Matej Accetto s Pravne fakultete v Ljubljani. NČR prav tako ni presojalo, ali je bila z zakonom o krmi storjena kakšna napaka, ker za to ni pristojno, na to vprašanje pa niso bili pripravljeni odgovoriti niti strokovnjaki, ki jih je NČR prosilo za pomoč. Iz tega zornega kota je NČR ocenilo, da novinarka ni kršila 1. člena, čeprav je res, da bi se lahko novinarka, posredno pa tudi uredništvo, izognila nenatančnosti v spornem prispevku, zlasti v njegovi najavi ter v naslovu in podnaslovu, če bi Marjeta Šoštarič svoje trditve pred njihovo objavo preverila pri pritožnici.

Za presojo NČR je bilo ključno, da je šlo pri sporni navedbi članka, proti kateri se je pritožila Vida Čadonič Špelič, za mnenje novinarke. Nanašalo se je na političarko, ki ima kot visoka funkcionarka v državi veliko priložnosti za javno pojasnjevanje svojih stališč. Zato NČR ne soglaša, da je novinarka s

tem, kar velja tudi za druge domnevne netočnosti, kršila 2. člen kodeksa. NČR meni, da ne gre za hude obtožbe, poleg tega pa Kodeks novinarjev Slovenije tudi določa, da je pravica do obveščenosti širša, ko gre za javne osebnosti. Kar zadeva druge očitane kršitve 1. in 2. člena, NČR meni, da ne gre za netočne informacije, saj se je na javni obravnavi, na podlagi predloženih dokumentov in novinarkinih virov, katerih identitete zaradi morebitnih posledic ne želi izdati, pokazalo, da je novinarka utemeljeno verjela, da so točne. V veliki meri gre pri teh informacijah tudi za stališča oziroma novinarkin, po mnenju NČR, mestoma pristranski komentar.

NČR ni našlo dokazov, da bi novinarka namenoma napisala netočno informacijo in s tem kršila 8. člen. V članku je povzela dejstva iz obrazložitve predlaganega zakona, iz katerih je bil razviden namen sprejemanja zakona, v nadaljevanju pa je ne glede na te trditve vztrajala pri svojem stališču. Je pa uredništvo dnevnika Delo potenciralo mnenja novinarke in jih v naslovu, podnaslovu in najavi prispevka preoblikovalo v trdilne. Zato NČR meni, da je 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije prekršilo uredništvo.

NČR je presojalo tudi o morebitni kršitvi 11. člena in ugotovilo, da je kljub novinarkinemu stilu, ki ni strogo poročevalski, vendarle mogoče razločiti dejstva od stališč, čeprav bi bilo seveda članku v prid, če bi bila ta meja jasnejša. NČR ni ugotovilo kršitve 3. člena, saj je v članku dovolj jasno, kdaj gre za novinarkine domneve ali sodbe, pridobljene iz strokovnih ali dobro poučenih krogov.

NČR prav tako ni ugotovilo kršitve 20. člena kodeksa, ki sankcionira senzacionalistično in neupravičeno razkrivanje zasebnosti v javnosti, ker gre za visoko državno funkcionarko, ki ima, kot je pojasnilo že v obrazložitvi domnevne kršitve 1. in 2. člena, široke možnosti, da javnost seznanja s svojimi pogledi in da poskrbi za svojo javno podobo.

Ločeno mnenje

Podpisani soglašava, da je uredništvo časnika prekršilo 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, v nasprotju s člani NČR, ki so podprli razsodbo NČR v tem primeru, pa meniva, da je Marjeta Šoštarič prekršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

K temu, kar je zapisano in pojasnjeno v razsodbi, dodajava naslednje.

Na javni obravnavi, ob upoštevanju strokovnega mnenja dr. Mateja Accetta, se je izkazalo, da so trditve pritožnice, ki jih je navedla v pritožbi, češ da sekundarna zakonodaja EU ni neposredno izvršljiva in da je brez implementacije te zakonodaje v nacionalni zakon državni organi ne morejo izvajati in nadzorovati, vsaj deloma v nasprotju s tistim, kar je povedala na javni obravnavi. Toda pritožnica je stališča glede tega na javni obravnavi nekoliko korigirala in soglašala, da uredbe in drugi predpisi EU veljajo tudi neposredno. Prav tako pa ugotavljava, da novinarka ni imela prav, ko je zapisala (in trdila na javni obravnavi), da ni bilo potrebe, da so evropske norme vnesli v nacionalno zakonodajo. Nasprotno, to je bilo – kot je posredno menil tudi dr. Accetto – dobrodošlo in koristno, saj je bil s tem olajšan državni nadzor in sankcioniranje kršitev. K temu je še treba dodati, da sta tako pritožnica kot dr. Acceto opozorila, da vključitev vsebine uredb, ki so začele veljati mnogo kasneje, tedaj ne bi bila smotrna, ker bi s tem lahko predpis tudi prejudicirali. Podpisnici zato v tej točki dajeva prav pritožnici, da je bilo usklajevanje zakonodaje s kasneje sprejetimi uredbami in direktivami EU smiselno in smotrno in da že zato ni bilo mogoče trditi, da je bilo popravljanje domnevne napake pritožnice iz preteklosti edini ali glavni motiv spreminjanja zakonodaje. Ob tem je treba upoštevati še druge argumente, navedene v razsodbi, med njimi dejstvo, da se je vlada zavezala, da bo sprejela poseben zakon o krmi, že leta 1999, pritožnica pa je svojo službo državne sekretarke na kmetijskem ministrstvu nastopila šele 15.12. 2000, in dejstvo, da so pri izvedbi delovne naloge sodelovali še drugi (glej razsodbo).

Novinarka ni ne v obravnavanem članku ne v svojih pojasnilih dovolj prepričljivo utemeljila najbolj sporne trditve (iz katere je urednik ali redaktor izpeljal še nekoliko bolj določen naslov in podnaslov članka in napovednik) – da je bila Vida Čadonič Špelič leta 2001 vzrok, da niso sprejeli ustreznih določil o nadzoru krme, oziroma da je zaradi njene tedanje napake bilo treba popraviti veterinarski zakon. Da je lahko utemeljeno sklepala v resničnost te trditve, ki je ni nikoli preverila neposredno pri Vidi Čadonič Špelič, ni dokazala niti na javni obravnavi. Iz odgovora novinarke na objavljeni odgovor pritožnice v Delu, v katerem je pritožnico še enkrat obtožila zavajanja javnosti in ji pripisala, da je zakon popravljala zaradi svoje »zmote«, pa je tudi razvidno, da argumentom druge strani, zakaj je bilo potrebno popraviti zakon, ni bila pripravljena prisluhniti niti po objavi članka. Iz tega odgovora je mogoče tudi sklepati, da se ji naslov ni zdel zavajajoč ali kakorkoli neustrezen. Podpisani zato meniva, da je Marjeta Šoštarič prekršila 1. člen, saj ni preverila točnosti informacije, pa tudi tedaj, ko je bila opozorjena, da ni točna, je ni bila pripravljena priznati in popraviti.

Kar zadeva odgovornost novinarke za naslov in podnaslov članka in napovedi na prvi strani, podpisani opozarjava, da po 25. členu novinarskega kodeksa nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. To velja tudi za vsebino naslova. Zato meniva, da Marjeta Šoštarič ne more biti odvezana odgovornosti za vsebino naslova. Ko je bila seznanjena s tem, da je ta zavajajoča oziroma neresnična, bi se morala na to odzvati. Ker se ni, je za naslov soodgovorna.

Glede drugih očitanih kršitev 1. člena se podpisani nisva mogli izreči, saj bi za kompetentno presojanje potrebovali mnenje strokovnjaka, ki nam ga, kot rečeno, kljub trudu ni bilo mogoče dobiti.

Ranka Ivelja, razsodnica poročevalka v primeru Čadonič Špelič – Šoštarič in Nada Ravter.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.